VSRS Sodba I Ips 17814/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi, in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 17814/2014 z dne 11. 2. 2016 obsojeno L. P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika. Sodišče je obsojenki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, ter pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi v roku dveh let in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne znesek premoženjske škode v višini 7.376,89 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovani družbi plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 7.376,89 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 17814/2014 z dne 12. 10. 2016 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenko oprosti plačila sodne takse.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da gre pri premoženjskopravnem zahtevku, ki je bil prisojen oškodovanki za že pravnomočno odločeno zadevo in posledično za dvakratno odločanje o isti stvari, da subjektivna odgovornost obsojenke v obravnavani zadevi ni izkazana, njena krivda pa utemeljena le na okoliščini, da je obsojenka "nosilka s. p.", ter da obsojenki ni bil zagotovljen pošten postopek, saj ji je bila kršena pravica do obrambe oziroma neposrednega izvajanja dokazov v njeni navzočnosti, ker sodišče priče D. K. ni zaslišalo, kljub temu, da je obramba ves čas zahtevala njeno zaslišanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo "razveljavi in odpravi, da kazenski postopek zoper obsojenko v celoti ustavi" oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku ni bilo kršeno načelo ne bis in idem, ter da vložnik zahteve v tem delu ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavlja nedopusten razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, da je v izpodbijani sodbi obsojenkin naklep ustrezno obrazložen, zato ne gre za sodbo, ki bi temeljila na objektivni odgovornosti obsojenke, ter da je sodišče pojasnilo, zakaj je zavrnilo neposredno zaslišanje priče D. K., njeno zaslišanje pa ne bi moglo izpodbiti siceršnje dokazne podlage, zato v zahtevi zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

4O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavil obsojenkin zagovornik. V izjavi je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da neposredno zaslišanje priče D. K. ni pomembno le zaradi pridobivanja obremenilnih dokazov, temveč zaradi zagotovitve obsojenkine pravice do izvajanja dokazov, ki jo razbremenjujejo. Neposredno zaslišanje priče D. K. je nujno za opredelitev dejanskega storilca kaznivega dejanja oziroma za konkretizacijo osebe, ki je kontaktirala z oškodovano družbo. Z njenim zaslišanjem je obramba želela dokazati, da obsojenka ni bila v kontaktu z oškodovanko in pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ni ravnala aktivno niti ni opustila ničesar, kar bi po zakonu morala narediti. Zaključil je, da zavrnitev izvedbe tega ključnega razbremenilnega dokaza predstavlja nepošteno sojenje in kršitev pravice do obrambe.

B.

5Temeljni očitek v zahtevi je, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, ker sodišče ni neposredno zaslišalo priče D. K., kljub temu, da je obramba ves čas zahtevala njeno zaslišanje. Vložnik zahteve kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče sodbo glede vprašanja, kdo je v imenu samostojne podjetnice dejansko posloval z oškodovano družbo, oprlo le na izpovedbo priče M. R., ki je kot odvetnik oškodovanke v zadevi vedel le to, kar je posredno slišal od nje. Uveljavljeno kršitev zaključi s trditvijo, da so nesprejemljivi razlogi sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče D. K., namreč da se obsojenki pravica do zaslišanja navedene priče odvzame, ker je v njenem interesu, da je deležna hitrega sojenja.

6Kazenskopravni očitek obsojenki v obravnavani zadevi je, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot samostojna podjetnica preko interneta naročila dobavo različnih konopljinih produktov in pri tem oškodovanki - nemški družbi zagotavljala, da bodo obveznosti po izstavljenih računih poravnane, čeprav tega namena ni imela in je tako oškodovanko preslepila, da ji je dobavila naročene produkte, s svojim ravnanjem pa je oškodovani družbi povzročila škodo v znesku 7.376,89 EUR.

7Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno:

- da je obsojenka, ko je bila prvič zaslišana pred uvedbo preiskave, navedla, da je pri nemškem dobavitelju naročala izdelke preko elektronske pošte, da ji v dogovorjenem roku računov ni uspelo poravnati, da je zadevo skušala urediti, zaradi česar je kontaktirala z direktorjem D. K., ki mu je predlagala odlog plačila, na koncu pa zašla v tako hude likvidnostne težave, da je morala podjetje v letu 2013 zapreti;

- da je obsojenka v zagovoru na glavni obravnavi dne 22. 10. 2015 navedla, da sama ni nikoli komunicirala z nemško družbo, ki je bila oškodovana v tej zadevi, da ne obvlada nobenega tujega jezika, da je na vso elektronsko pošto odgovarjal njen partner J. M., da je on pisal tudi "pritožbe v tem postopku", ter da z obravnavano zadevo ni imela nobenega opravka. Obsojenkina obramba je v spis vložila tudi pisni zagovor, iz katerega izhaja, da je bilo podjetje zgolj registrirano na obsojenkino ime, da pa je dejansko vodenje podjetja prepustila partnerju J. M. V pisnem zagovoru je še navedeno, da zapisnik z zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom "ne odraža njenega vedenja", saj iz njega izhaja, da je poslovanje in aktivnosti s. p. vodila sama, dejansko pa je celotno poslovanje prepustila svojemu partnerju. V pisnem zagovoru je predlagala tudi, da se zasliši pričo J. M., ki bo lahko potrdila navedbe v zagovoru;

- obsojenkin zagovornik je na glavni obravnavi dne 4. 1. 2016 ponovno predlagal zaslišanje priče D. K. z utemeljitvijo, da se bo na takšen način pojasnilo, s kom je nemški dobavitelj komuniciral. Sodišče je dokazni predlog za neposredno zaslišanje te priče zavrnilo, odločilo pa je, da se gospodarsko družbo H. I. GmbH & Co. XY pozove k pisni opredelitvi glede identitete poslovnega partnerja, s katerim je oškodovana družba sodelovala v inkriminiranih primerih. Sodišče je dokazni predlog za zaslišanje priče na glavni obravnavi zavrnilo z obrazložitvijo, da njegova izvedba "ne bi doprinesla v smislu materialne relevantnosti in tudi ne bi bila smotrna v aktualnem stadiju postopka dokazovanja";

- na glavni obravnavi dne 4. 1. 2016 je obsojenka ponovno dopolnila svoj zagovor, v katerem je ponovila, da je celotno poslovanje podjetja vodil njen izvenzakonski partner, ona pa je v tej zadevi nastopala "kot neka ikona". Obsojenka je v zagovoru navedla še, da je pred preiskovalnim sodnikom govorila le tisto, kar ji je naročil J. M. Predlagala je, da se sooči J. M. s predstavnikom družbe H. I. GmbH & XY D. K., da se bo razjasnilo, s kom je nemška družba dejansko poslovala;

- sodišče je z dopisom (listovna št. 142 spisa), ki ga je po elektronski pošti poslalo v nemškem prevodu direktorju oškodovane družbe D. K. zaprosilo za pojasnilo, s kom je družba poslovala pri izdaji inkriminiranih računov; iz odgovora D. K. (prevod na listovni št. 159 spisa) izhaja, da je "firma I./gospa P. pri nas naročala", in da so bila naročila najavljena po telefonu in posredovana po elektronski pošti v angleškem jeziku. Po telefonu se je večinoma pogovarjal z gospodom J. M., deloma v nemščini, deloma v angleščini. Ko računi niso bili več poravnani, je gospoda J. M. tudi osebno obiskal v poslovnih prostorih I. v kraju AB, da zadevo pošteno uredita "med poslovneži";

- na glavni obravnavi dne 11. 2. 2016 je obsojenkin zagovornik znova zahteval neposredno zaslišanje priče D. K. Sodišče je dokazni predlog ponovno zavrnilo z razlogi, "da neposredno zaslišanje izpostavljene priče ne bi doprineslo v smislu meritorne relevantnosti za izid predmeta kazenskega postopka in bi ga zgolj po nepotrebnem in nedopustno zavleklo". Na tej glavni obravnavi je sodišče zaslišalo tudi pričo J. M., ki je v celoti potrdila obsojenkin zagovor, da obsojenka z oškodovano družbo ni poslovala, da glede na zdravstveno stanje takšnega poslovanja niti ni bila sposobna, ter da je vse posle v zvezi z dejavnostjo podjetja priča opravljala sama. Priča je navedla še, da če bi vprašali oškodovanca D. K., bi zagotovo potrdil, da je ta dolg naredil on, torej J. M., ne pa obsojenka.

8Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče D. K. zavrnilo z navedbami, da si mora sodišče prizadevati izvesti postopek brez zavlačevanja, hkrati pa onemogočiti kakršnokoli zlorabo pravic. Dokazi, pri katerih je obramba vztrajala na glavni obravnavi, po oceni sodišča ne bi pozitivno doprinesli k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče zaključilo z navedbo, "da bi s predolgim trajanjem kazenskega postopka sodišče kršilo pravice procesnih udeležencev, nenazadnje tudi L. P., da se ji sodi brez nepotrebnega odlašanja". Tem razlogom je pritožbeno sodišče pritrdilo (8. točka razlogov sodbe) in dodalo, da D. K. v zvezi z razjasnitvijo okoliščin identitete poslovnega partnerja, ne bi mogel izpovedati ničesar novega, zato je njegovo zaslišanje nerelevantno.

9Sodišče res ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar mora obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno seveda ne pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokazne predloga zadošča. Obrazložitev mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna.

10Temeljna teza obrambe v obravnavanem kazenskem postopku je bila, da je celotno poslovanje z oškodovano družbo vodil obsojenkin partner J. M., obsojenka pa je bila le "slamnata nosilka dejavnosti samostojnega podjetništva". Če bi se ta teza izkazala za točno, bi obsojenka ne mogla biti spoznana za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja, saj je krivda v kazenskopravnem smislu vedno subjektivna in vezana na tistega, ki je uresničil zakonske znake določenega kaznivega dejanja.

11Obsojenkina obramba je tezo o tem, da je celotno poslovanje z oškodovano družbo vodil obsojenkin partner J. M. skušala dokazati z neposrednim zaslišanjem priče D. K., katere zaslišanje je večkrat predlagala. Priča bi lahko izpovedala, da je v zvezi s plačilom inkriminiranih računov komunicirala izključno z J. M., ne pa z obsojenko. Upoštevaje pisno izjavo, ki jo je direktor oškodovane družbe podal sodišču, iz katere je razvidno, da se je večinoma pogovarjal z J. M. ter da se je z njim celo osebno srečal z namenom, da uredita neplačane račune, ter upoštevaje izpoved priče J. M., ki je zaslišana na glavni obravnavi celotno odgovornost za neporavnane račune prevzela nase, ter obširno pojasnila, da je celotno poslovanje podjetja vodila sama, ter da obsojenka v zadevo ni bila vključena, neposredno zaslišanje D. K. predstavlja ključni razbremenilni dokaz, ki bi lahko potrdil tezo obrambe, da je v obravnavanem primeru celotno poslovanje vodil J. M., ter da obsojenka z obravnavano zadevo ni imela opravka. Če bi se ta teza izkazala za resnično, bi to nedvomno vplivalo na odločitev sodišča o obsojenkini krivdi za očitano kaznivo dejanje.

12Obsojenkina obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala še, da gre v zvezi s prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom oškodovanki v znesku 7.376,89 EUR za že pravnomočno odločeno zadevo in posledično za dvakratno odločanje o isti stvari, ter da subjektivna odgovornost obsojenke v obravnavani zadevi ni izkazana, saj je njena krivda utemeljena le na dejstvu, da je obsojenka nosilka "s. p.". Vrhovno sodišče se do navedenih kršitev ni opredelilo, ker je sodbo zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v obsojenkino korist razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo kršena obsojenkina pravica do izvajanja dokazov v njeno korist (pravica do obrambe), ker je sodišče zavrnilo izvedbo ključnega razbremenilnega dokaza, ki ga je predlagala obramba, razlogov za njegovo zavrnitev pa ni ustrezno obrazložilo. Gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče bo moralo v novem sojenju izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče D. K. ter njeno izpoved presoditi v luči teze obrambe, da zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni izpolnila obsojenka, temveč njen partner J. M.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).