VSL Sodba in sklep II Cp 725/2017

I. Pritožbi tožnika se nadalje delno ugodi ter se v nespremenjenem delu drugega odstavka izreka za znesek 48.286,64 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter v tretjem odstavku izreka izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 8.345,85 EUR z obrestmi od 5. 1. 2005) potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo

Predmet pravde

1Pravdni stranki sta 16. 6. 1997 sklenili pogodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik lastnik nepremičnin, na katerih je potekala rekonstrukcija cest R ... na relaciji ... Z zemljišča, ki ga je ob rekonstrukciji ceste izgubil, je bil ob graditvi ceste brez njegovega soglasja odstranjen tudi del kozolca. V zameno/kot odškodnino za to naj bi mu tožena stranka prepustila v posest parc. št. 271/2, 272/2 in 866/3, vse k. o. X, v naravi parkirišče pred tovarno ..., nato pa uredila izmero in izpeljala ustrezen postopek pri Geodetski upravi. Po izvedenih postopkih se je tožena stranka zavezala sestaviti aneks k pogodbi, v katerem bi bile opredeljene nove številke parcel, da bi jih tožnik lahko prevzel tudi v last. Tožnik je parcele sprejel v posest, ko pa je želel vknjižiti lastninsko pravico, je ugotovil, da tega ne more storiti. Ko je tožnik toženi stranki to očital, je ta z njegovim podjetjem za sporna parkirišča sklenila najemno pogodbo za 99 let. Predmet slednje navedene pogodbe je bilo zemljišče/parkirišče v obsegu 700 m2. Tožnik je na parkirišču imel posest in tam parkiral do leta 2011, dokler s strani občinskega redarja ni prejel poziva k odstranitvi vozila. To se je ponavljalo in zato se je odločil, da od tožene stranke zahteva ureditev zadeve, vendar se ta ni odzvala. Tožnik terja razdrtje pogodbe in plačilo pozitivnega pogodbenega interesa.

Dosedanji potek postopka

2Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Prvič, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, je odločitev razveljavilo, nato pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo ponovno.

3O tej vnovični (drugi) odločitvi je pritožbeno sodišče že enkrat odločalo, in sicer s sodbo II Cp 1200/2011 s 4. maja 2011. Tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in zavrnilni del (drugi odstavek izpodbijane sodbe) delno tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da tožniku od (s strani prvostopenjskega sodišča) naloženega zneska 5.961,40 EUR plača še zamudne obresti od 6. 1. 2005 dalje do plačila (prvi odstavek izreka). V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek izreka). Poleg tega je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem ugodilnem delu (tretji odstavek izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (četrti odstavek izreka).

4Proti odločitvi o zavrnitvi pritožbe (list. št. 207) je tožnik vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče ob prvem sojenju zavrnilo (sodba II Ips 344/2011 z 18. septembra 2014). To sodbo je razveljavilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-6/15-13 s 6. oktobra 2016 ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Vrhovno sodišče je ob vnovičnem sojenju tožnikovi reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (sklep II Ips 287/2016 z 2. marca 2017).

Predmet pritožbenega odločanja

5Pritožbeno sodišče mora ob tokratnem (tretjem) odločanju odločiti o tistem delu tožnikove pritožbe, ki ji ob prejšnjem (tj. drugem) odločanju ni ugodilo in jo je zavrnilo ter obenem potrdilo nespremenjeni zavrnilni del prvostopenjske sodbe. V delu, s katerim je tožnik že uspel, in v delu, kjer je propadla tožena stranka, ki ni bila revident, je že pravnomočno odločeno (tj. prvi in tretji odstavek sodbe VSL II Cp 1200/2011 s 4. maja 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 491/2008-72 z 20. decembra 2010).

6Tožnik v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je sporna pogodba prenehala veljati zaradi naknadne razveze, ker je tožnik od nje odstopil zaradi neizpolnitve s strani tožene stranke. Tožniku zato pripada pozitivni pogodbeni interes, o čemer ni spora ne v sodni praksi ne v teoriji. Ker je tožena stranka tožniku kot nadomestilo ponudila nepremičnino, s katero ni mogla razpolagati, je krivda nedvomno na njeni strani. Zavajala ga je in dajala videz, da bo svojo obveznost izpolnila. Vse to pomeni, da mu odgovarja za pozitivni pogodbeni interes na podlagi 108. člena ZOR, ki ga je tožnik s tožbo tudi zahteval. Izpodbijana odločitev je v nasprotju z navedeno določbo, pa tudi z določbo 132. člena ZOR. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

7Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

8Pritožba je delno utemeljena.

9Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik svojo tožbo oprl na pravila, ki veljajo v primeru razdrtja pogodbe (132. člen ZOR), in ne na pravila, ki veljajo v primeru, ko se ugotovi, da je pogodba nična (103. in naslednji členi ZOR). Pritožnik je, kot izhaja iz podatkov v spisu, celo nasprotoval trditvam tožene stranke, da je sporna pogodba nična, in pri svojih trditvah vztraja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je sicer tožbo presojalo po obeh podlagah, a to je v bistvu nepomembno, ker ta opredelitev (ali je pogodba nična ali razdrta) nima vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku, saj so posledice razdrte pogodbe v predmetni zadevi enake, kot bi bile posledice nične pogodbe¹. Povedano drugače: da bi tožnik s tožbenim zahtevkom (po temelju) uspel, zadošča, da tožnik dokaže bodisi razloge za razdor pogodbe bodisi za njeno ničnost.

10Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da sta dve tretjini spornega zemljišča/parkirišča na parc. št. 866/3, nastali iz parc. št. 866/1, ki je bila leta 1972 vpisana v vl. št. 654, k. o. X. Z odločbo v letu 1998 je bila na tej parceli vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe v korist Ž. gospodarstva, vpisana kot javno dobro. Parc. št. 271/2 in 272/2, k. o. X, se nahajata drugje in nista del parkirišča, zato tudi nista ne predmet prvotne ne najemne pogodbe med tožnikovim podjetjem in toženo stranko. Tretjina parkirišča je parc. št. 854/18, ki pa s pogodbo ni zajeta, bila pa je del prejšnje parc. št. 858/1, k. o. X, ki se je v letu 1996 delila in je sedaj vpisana v javno dobro.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je tožnik svojo pogodbeno obveznost v celoti izpolnil, tožena stranka pa svoje, nasprotne obveznosti ni izpolnila. Med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da tožena stranka svoje pogodbene obveznosti niti ne more izpolniti. Na podlagi navedenega je podan zakonski dejanski stan iz drugega in tretjega odstavka 126. člena ZOR². Pritožbeno sodišče se, ker je tožbeni zahtevek utemeljen že na tej podlagi, ne bo opredeljevalo do tega, ali je pogodba morebiti tudi nična, zato tudi pritožbenih navedb v tem delu ni povzemalo in nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Po 132. členu ZOR sta stranki, če je pogodba razdrta, prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, pri čemer je tista stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, upravičena do vrnitve tistega, kar je dala. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo negativni pogodbeni interes oziroma točneje povedano ugodilo njegovemu zahtevku v višini, ki ustreza negativnemu pogodbenemu interesu, v presežku pa je zahtevek zavrnilo, s čimer mu je tudi odreklo pravico do pozitivnega pogodbenega interesa. Tako stališče je materialnopravno zmotno.

13Vrhovno sodišče je obakrat, ko je sodilo v tej pravdi, zavzelo stališče, da tožnik ne more (hkrati) terjati tako negativnega (tj. navadna škoda - vrednost dajatve) kot pozitivnega (škoda v obliki izgubljenega dobička) pogodbenega interesa, a je ob zadnjem odločanju poudarilo, da je stvar tožnikove izbire, katerega bo zahteval³. V obravnavani zadevi je tožnik izbral pozitivni pogodbeni interes, tožbo tako strukturiral in posledično tudi postavil tožbeni zahtevek. Dejstvo, da je pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, kot opozarja tudi Vrhovno sodišče v navedeni odločbi, da je upravičen samo do negativnega pogodbenega interesa. Višje sodišče k navedenemu stališču nima kaj dodati, ugotavlja pa, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je tožniku prisodilo znesek, ki ustreza negativnemu pogodbenemu interesu, in ob očitno nepravilnem materialnopravnem stališču, da mu pripada zgolj ta, nepravilno uporabilo materialno pravo in tožnikov tožbeni zahtevek v zneskovni razliki⁴ neutemeljeno zavrnilo po temelju, ne da bi se ukvarjalo z višino zahtevka. V tem delu je tožnikova pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sodbo, kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 48.286,64 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14Neutemeljeno pa tožnik vztraja pri zahtevku, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi onemogočene uporabe parkirišč. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker ni bilo zadostnih trditev in dokazov, da bi ta del škode nastal tožniku (7. stran izpodbijane sodbe). Pritožnik ne izpodbija ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil oškodovanec zaradi nezmožnosti parkiranja kvečjemu tožnikovo podjetje, ne pa tožnik sam. Na podlagi tega dejstva je kot na dlani zaključek, da je v tem delu zgrešena aktivna legitimacija (trditev o odstopu terjatve, npr., ni). Do tega zneska pritožnik tudi ne more priti s pritožbeno navedbo, da je znesek, vsebovan v tožbenem zahtevku (62.593,89 EUR), nižji od zneska, ki ga je kot pozitivni interes ugotovil izvedenec v postopku. Pravdno sodišče je vezano na postavljene zahtevke (drugi odstavek 2. člena ZPP) in tožnik je v tožbi jasno navedel, kolikšen znesek terja na podlagi pozitivnega pogodbenega interesa (54.248,04 EUR) in koliko kot odškodnino zaradi onemogočene uporabe parkirišč (8.345,85 EUR). Znesek/ka bi lahko po prejemu izvedenskega mnenja spremenil/zvišal, a tega, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni storil, zato poleg že pravnomočno prisojenih 5.961,40 EUR lahko iztoži še največ 48.286,64 EUR. Prav (ne)upravičenost do (dela) tega zneska bo predmet vnovičnega sojenja pred sodiščem prve stopnje. Nad tem zneskom (oziroma tožnikov zahtevek za plačilo 8.345,85 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v tem delu potrdilo in sodbo sodišča prve stopnje v enakem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

15Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz gornje obrazložitve: sodišče bo moralo (s pomočjo izvedenca) ugotoviti pozitivni pogodbeni interes⁵ in tožniku prisoditi znesek, ki mu ustreza, upoštevaje že pravnomočno prisojenih 5.961,40 EUR⁶. Glede obrestnega dela zahtevka naj sodišče prve stopnje upošteva razloge pritožbenega sodišča iz sodbe II Cp 1200/2011 s 4. maja 2011.

16Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v obeh navedenih zadevah v tej pravdi. Glej predvsem 11. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 287/2016 z 2. marca 2016 ter opombo št. 2 in tam navedena stališča pravnih teoretikov.
² V pritožbenem postopku ni (več) sporno, ali ima tožnik upravičenje, da pogodbo razdre, je pa sporno, kakšne sankcije in v kakšnem obsegu lahko bremenijo toženo stranko.
³ Ibidem, točka 13.
⁴ Tožnik je terjal 13.000.000 SIT (III. točka tožbe, list. št. 2) oziroma 54.248,04 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 5.961,40 EUR, torej razlika znaša 48.286,64 EUR.
⁵ Pri pozitivnem pogodbenem interesu gre za povračilo izgube, ki je nastala, ker pogodba ni bila pravilno in v celoti izpolnjena. Tako Cigoj, dr. S., Komentar Obligacijskih razmerij, I.-IV. Knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984-1986, str. 429.
⁶ Ob materialnopravnem izhodišču, da ni mogoče terjati pozitivnega in negativnega pogodbenega interesa hkrati, bo treba že pravnomočno prisojeni znesek (ki zneskovno sicer ustreza polni odmeni za negativni pogodbeni interes) všteti v končni znesek, ki bo predstavljal odmeno za pozitivni pogodbeni interes.