108. člen ZOR

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Obstoj škode v obravnavanem primeru odraža korist, ki bi jo tožnica prejela iz pogodbe, če ne bi bilo protipravnega in krivdnega ravnanja njenih povzročiteljev. Gre za pozitivni pogodbeni interes, ki v obravnavanem primeru predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja. Če ne bi bilo škodnega ravnanja tožencev, bi tožnica za isti denar lahko kupila kakšno drugo stanovanje na trgu in ga danes imela v lasti. Kriva pogodbena stranka mora poštenemu sopogodbeniku zagotoviti tak položaj, v katerem bi se nahajala, če pogodba ne bi bila nična. Nastanek škode ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Tožnici je škoda dokončno nastala šele z vrnitvijo obravnavanega stanovanja denacionalizacijski upravičenki v last. Pred to odločitvijo sodišča namreč ni bilo jasno, ali bo stanovanje kljub temu, da je denacionalizacijski postopek v teku, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, saj bi se denacionalizacijski postopek lahko končal z zavrženjem ali zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka. Šele

Prav protipravno ravnanje prve toženke - prodaja stanovanja v nasprotju z 88. členom ZDen - je "izvirni greh", saj je bila ona denacionalizacijska zavezanka. Sporno stanovanje je bilo po zakonski določbi izvzeto iz pravnega prometa, zato lastništva nad njim ni mogla veljavno prenesti na drugega toženca. Ker je s slednjim kljub temu sklenila kupoprodajno pogodbo, je pri nadaljnjih udeležencih pravnega prometa ustvarila prepričanje, da je s stanovanjem mogoče razpolagati, da torej ni predmet denacionalizacije. Ni bistven namen, s katerim je prva toženka razpolagala s stanovanjem, bistvena je predvidljivost (adekvatnost) posledic njenega ravnanja. S tem, ko je z drugim tožencem sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, je mogla in morala predvideti in pričakovati, da se bo drugi toženec po sklenitvi pogodbe obnašal kot lastnik stanovanja. Eno od temeljnih upravičenj, ki jih lastniku nudi lastninska pravica, pa je prav pravica razpolaganja s stvarjo. Prva toženka je tako mogla in morala predvideti in pričakovati, da bo drugi toženec s tem stanovanjem pravno razpolagal. Če je namen določbe 88. člena ZDen v ožjem smislu v varstvu denacionalizacijskih upravičencev, pa je

Glede na to, da ima sporna terjatev odškodninsko naravo, za njeno zastaranje veljajo zastaralni roki iz 376. člena ZOR.

Pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (108. člen ZOR). Naše pravo je sprejelo stališče o neposlovni naravi te odškodninske odgovornosti, torej gre za deliktno odškodninsko odgovornost. Krivda stranke je v odgovornosti za ničnostni vzrok, v vednosti zanj oziroma v nedopustnem vplivanju na sklenitev pogodbe. Kar zadeva obseg škode, sodna praksa priznava tako negativni kakor tudi pozitivni pogodbeni interes. V skladu z načelom negativnega pogodbenega interesa lahko nekriva stranka zahteva od krive povrnitev izdatkov in izgube, ki jih ne bi imela, če pogodba ne bi bila nična. Pozitivni pogodbeni interes pa je odškodnina za škodo, ki jo ima upnik, ker pogodba ni bila izpolnjena, pri čemer je bistveno, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se ta nahajala, če pogodba ne bi bila nična.

Revidenta zahtevata povrnitev dobička, ki bi ga v primeru, da pogodba ne bi bila nična, dosegla: stanovanje, vredno več, bi pridobila za znižano nakupno ceno po SZ. To pa pomeni, da bi morala revidenta podati dovolj konkretne trditve in dokaze, da bi ta dobiček po normalnem teku stvari ali pa glede na posebne okoliščine (možnost odkupa drugega stanovanja po SZ) dosegla, če ju toženka ne bi zavedla v sklenitev nične pogodbe.

Terjatev tožnikov, ki temelji na prvem odstavku 104. člena ZOR (ta se v zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, zastara v splošnem 5 letnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Odškodninska terjatev na podlagi 108. člena ZOR, izhaja iz nepogodbene odškodninske obveznosti nasprotne pogodbene stranke, za katero pa ne veljajo zastaralni roki, določeni za zastaranje terjatev iz posameznih pogodb, temveč zastaralni roki iz 376. člena ZOR, ki urejajo zastaranje odškodninskih terjatev.

Tožnika sta tožbo umaknila, tožena stranka pa je z umikom soglašala. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnika sta zato toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke. Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno.

Zgolj priznanje lastninske pravice med posamezniki zaradi absolutnih učinkov lastninske pravice ne zadostuje za pridobitev lastninske pravice. Za pridobitev lastninske pravice je poleg priznanja v nekem relativnem razmerju potreben (med drugim) še veljaven pravni naslov.

Izročevalcu, ki ob sklepanju izročilne pogodbe ni imel opravilne sposobnosti, zaradi česar je pogodba nična, ni mogoče očitati naklepa ali hujše malomarnosti, zaradi katere bi bila podana njegova odškodninska odgovornost. Tudi izročevalki, ki je pogodbo sklenila v osebni stiski (pred tem je namreč doživela dva nočna roparska napada), takšne krivde ni mogoče očitati. Iz izpolnitve neveljavnega posla ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. Pravila o nični pogodbi tako ne zanikajo splošnih načel o neupravičeni pridobitvi in povračilu škode, temveč je ta določila potrebno interpretirati v povezavi z določili 104. in 108. člena ZOR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve koristi, ki jih je tožeča stranka zaradi gospodarjenja na kmetiji imela, vendar pa le v obsegu, kot bi jih lahko dosegla sama.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v tistem delu, ko je sprejelo odločitev, da če pogodba ni bila sklenjena, tudi nična ne more biti. O spornem pogodbenem razmerju obstaja pisna listina, ki je že imela pravne učinke ali bi jih lahko imela, zato jo je treba na zahtevo zainteresirane osebe vendarle spraviti s sveta na takšen način, da sodišče ugotovi njeno ničnost.

Pogodba zakoncev o nakupu nepremičnine predstavlja pogodbo o pridobitvi (skupnega premoženja), druga pa pogodbo o razdelitvi tega premoženja po sporazumu pravdnih strank v smislu drugega odstavka 58. in 60. člena ZZZDR. Ker med postopkom ni bila sporna pravna veljavnost sporazuma, ki sta ga pravdni stranki sklenili o ureditvi med zakonsko zvezo pridobljenega premoženja, ju ta sporazum veže tako kot pogodbenike nasploh. S pogodbo se pravice in pravna razmerja ustanavljajo in spreminjajo, kar pomeni, da se z njo določajo določene pravne posledice, ki jih en pogodbenik ne more spreminjati po svoji volji, temveč v primeru spora le na z zakonom predpisan način (103 - 117 člen ZOR).

Presoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Če v reviziji ni določene opredelitve vrednosti revizijsko izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, je taka revizija nepopolna.

Zaradi zamujenih rokov za ničnostno in izpodbojno tožbo ostaja (zaenkrat) neizpodbito dejstvo, da sta bili toženki s sklepom skupščine družbe izključeni kot družbenici. Pri tem pa za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da nista družbenici, ni pomembno, da sta bili pred izključitvijo družbenici.

Nujno sosporništvo je posebna oblika enotnega sosporništva. Nujno sosporništvo pomeni, da je več oseb po materialnem pravu v tako tesni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo ali razpolagajo s predmeti in pravicami. Iz tega z zakonito nujnostjo izhaja, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo (in so lahko le vsi skupaj toženi). Le vsi upravičenci skupaj so aktivno legitimirani (in le vsi zavezanci skupaj so pasivno legitimirani). Če ne tožijo vsi, ne toži prava stranka in se zahtevek zavrne zaradi neutemeljenosti. Prav isto je, če niso vsi zavezanci skupaj toženi. Ko dolžnik predlaga odlog izvršbe zaradi vloženega pravnega sredstva, ocena, ali bo dolžnik z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, zavisi od tega, kolikšna je verjetnost, da bi dolžnik lahko uspel z vloženim pravnim sredstvom. Iz tega izhaja, da mora izvršilno sodišče, ko ocenjuje, ali so podane zakonske predpostavke za odlog izvršbe, prejudicialno in do stopnje verjetnosti oceniti utemeljenost pravnega sredstva in njegove možnosti za uspeh. V nasprotnem primeru bi namreč izvršilno sodišče, če bi bile podane ostale predpostavke za odlog izvrše, moralo odložiti izvršbo, čeprav bi pravno sredstvo b