VSL Sodba I Cpg 1155/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.487,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, v 15 dneh od vročitve odločbe pritožbenega sodišča toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je predmetno vozilo kupila pri X. Vozilo je bilo poškodovano v prometni nesreči dne 25.8.2011, kot pooblaščeni serviser vozil Chevrolet pa ga je popravljala tožena stranka. Po popravilu je dne 8.9.2011 vozilo prevzela tožeča stranka in še istega dne, po približno prevoženih 50 kilometrih, je motor prenehal delovati, vozilo pa je obstalo (pokazala se je skrita napaka). Vozilo je bilo še istega dne z avto vleko pripeljano nazaj k toženi stranki. Tožeča stranka je od nje kot osebe, ki je popravila vozilo, ki je bilo poškodovano v prometni nesreči, zahtevala popravilo oziroma odpravo napake, torej je uveljavljala reklamacijo oziroma grajala napako. Tožena stranka je zavrnila zahtevek za popravo vozila, tako iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari, kot tudi iz naslova nepopolne odprave poškodb na vozilu po prometni nezgodi. Vozilo je bila pripravljena popraviti le proti plačilu tožeče stranke oziroma zavarovalnice, na kar pa tožeča stranka ni pristala in je vozilo popravila z lastnim angažiranjem. Zaradi zavrnitve popravila iz naslova garancije in opustitve dolžnosti strokovne skrbnosti pri delu (popravilu) tožeča stranka od tožene zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala s popravilom vozila in nezmožnostjo njegove uporabe za službene namene. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da tožena stranka ni ne prodajalec, ne proizvajalec predmetnega vozila ter da je tožeča stranka tožbo vložila prepozno, po preteku enoletnega prekluzivnega roka, tako da so prenehala njena materialnopravna upravičenja iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (1. odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Tožeča stranka je namreč toženo o napaki obvestila dne 8.9.2011, predmetno tožbo pa je vložila šele 11.1.2013. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi jo tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljala oziroma da se napaka nanaša na dejstva, ki so bila toženi stranki znana ali ji niso mogla ostati neznana.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

7Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo le navedbam tožene stranke in njenih prič. Sodišče prve stopnje je namreč vse izjave prič preizkusilo s postavljanjem dodatnih vprašanj, to možnost pa je imela tudi tožeča stranka, naposled pa je glede odločilnih dejstev pravilno sledilo izpovedbama prič A.A. in B.B., saj sta ti tudi po oceni pritožbenega sodišča jasni, prepričljivi in medsebojno skladni. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da je zaslišanje priče A.A. predlagala prav tožeča stranka, prav tako pa je sama predložila njegovo pisno izjavo (red. št. 26 spisa). Glede datuma prevzema predmetnega vozila sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi prokurista tožeče stranke C.C. in priče Č.Č, saj iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5.1.2016 in z dne 22.3.2016 ter zapisnika o zvočnem posnetku te glavne obravnave izhaja, da prokurist tožeče stranke zaradi časovne oddaljenosti ni povsem prepričan o točnem datumu prevzema zadevnega vozila, priča Č.Č. pa je bila o dogajanju na dan prevzema vozila v celoti seznanjena le s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bilo predmetno vozilo po popravilu prevzeto s strani tožeče stranke dne 8.9.2011, saj navedeni datum izhaja tako iz pisnih izjav prič A.A. in B.B. (red. št. 23 in 26 spisa), kot tudi dopisa tožene stranke pooblaščencu tožeče z dne 5.3.2012 (priloga A3 spisa).

8Obširne pritožbene navedbe o domnevnem vzroku napake na predmetnem vozilu in dnevu, ko je tožeča stranka zanj izvedela, z vidika predmetne zadeve niso relevantne. Za obravnavani primer je bistveno zgolj to, da je tožeča stranka o napaki obvestila toženo še istega dne, ko se je napaka pokazala (to je po prevzemu vozila dne 8.9.2011) in zahtevala njeno popravilo oziroma odpravo na stroške tožene stranke, ta pa je zavrnila zahtevek za popravo vozila (dne 15.9.2011), tako iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari, kot tudi iz naslova nepopolne odprave poškodb na vozilu po prometni nezgodi, tožeča stranka, ki na lastno plačilo oziroma plačilo popravila toženi stranki s strani zavarovalnice ni pristala, je nato vozilo popravila z lastnim angažiranjem, zoper toženo pa je dne 11.1.2013 (torej po izteku prekluzivnega roka iz 1. odstavka 635. člena OZ) vložila tožbo, s katero zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala s popravilom vozila in nezmožnostjo njegove uporabe. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da za tožečo stranko (naročnika), ki ima v razmerju do tožene stranke (podjemnika) položaj laika, zadošča, da jo obvesti le o končni posledici napake (vozilo ni vozno) in ni dolžna navesti vzroka oziroma izvora napake.¹ Posledično se tožeča stranka neuspešno sklicuje na to, da je bila šele po prejemu izvedeniškega mnenja Č.Č. dne 12.2.2012 natančno seznanjena z napako in je lahko šele takrat ocenila, da napaka na vozilu izvira iz sfere tožene stranke.

9Nadalje tudi ni nobenega dvoma, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni zavedla tožeče stranke, da ta svojih pravic ni pravočasno sodno uveljavljala. Predpostavke podjemnikove (tožene stranke) odgovornosti za stvarne napake so: 1.) da je naročnik (tožeča stranka) podjemnika pravočasno obvestil o skriti napaki (1. odstavek 635. člena OZ), 2.) da se je napaka pokazala v dvoletnem jamčevalnem roku (2. odstavek 634. člena OZ) in 3.) da je naročnik sodno uveljavljal zahtevke na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake v enem letu od obvestila o napaki (1. odstavek 635. člena OZ). Vendar podjemnikova odgovornost za stvarno napako ne preneha, tudi če ni izpolnjena katera od prej navedenih predpostavk, če je namesto tega izpolnjena katera od od alternativnih predpostavk, določenih v 636. členu OZ, in sicer: 1.) napaka se nanaša na dejstva, ki so bila podjemniku znana ali mu niso mogla ostati neznana (ta predpostavka je alternativna predpostavki pravočasnega obvestila o napaki ali predpostavki jamčevalnega roka, v katerem se mora napaka pokazati) ali 2.) naročnik je podjemnika s svojim ravnanjem zavedel, da ta ni pravočasno (sodno) uveljavljal zahtevkov na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake (ta predpostavka je alternativna predpostavi, da mora naročnik svoje zahtevke sodno uveljaviti v enem letu od obvestila o napaki).² Podjemnik se torej nima pravice sklicevati na potek enoletnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe (in s tem na prenehanje možnosti naročnika za sodno uveljavljanje njegove pravice), če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno (sodno) uveljavil (636. člen OZ). Sodna uveljavitev zahtevkov pa je namreč potrebna samo v primeru, ko nasprotna stranka noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti.³ Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožečo že dne 15.9.2011 (dopis v prilogi A3 spisa) obvestila, da napake ne bo odpravila na svoje stroške, kar je tožeča od nje zahtevala, med strankama pa ni sporno, da je tožeča stranka zavrnila ponudbo tožene, da bi napako odpravila proti plačilu tožeče stranke. Samo dejstvo, da je bilo nato predmetno vozilo še nekaj časa pri toženi stranki (dokler je tožeča stranka iskala možnosti za popravilo v lastni režiji in na vozilu opravljala preglede), v ničemer ne vpliva na pravilnost zaključka, da med strankama ni bilo nikakršnega dogovora o popravilu tega vozila. V primeru takšnega konkretnega ravnanja tožene stranke (izrecne izjave, da k odpravi napak ne bo pristopila na zahtevani način) tožeča stranka (naročnik) nima več razlogov za utemeljeno sklepanje, da bo tožena stranka (izvajalec oziroma podjemnik) napako odpravila, zato o zavajanju ni več mogoče govoriti in začne teči prekluzivni rok za vložitev tožbe iz 1. odstavka 635. člena OZ.⁴ Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so ravnanja podjemnika, s katerimi zavede naročnika, da sodno pravic ne uveljavlja pravočasno, ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava podjemnik prostovoljno odpraviti napako (in na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da jo bo podjemnik odpravil). Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse.⁵

10Tožeča stranka pa se tudi v celoti neutemeljeno sklicuje na to, da je bil domnevni vzrok za napako (poškodba računalnika vozila v prometni nesreči) toženi stranki znan oziroma ji ni mogel ostati neznan. Navedena okoliščina iz 636. člena OZ je namreč določena kot alternativna predpostavki pravočasnega obvestila o napaki ali predpostavki jamčevalnega roka, v katerem se mora napaka pokazati, v predmetni zadevi pa je nesporno, da je tožeča stranka toženo obvestila o sami napaki še istega dne, ko je vozilo po popravilu od nje prevzela (to je 8.9.2011), torej pravočasno in znotraj jamčevalnega roka (1. in 2. odstavek 634. člena OZ). Tudi sicer tožeča stranka ni dokazala, da bi bil domnevni vzrok za okvaro toženi stranki znan oziroma ji ne bi mogel ostati neznan. Tožena stranka je namreč pojasnila, da ima računalnik vozila vse funkcije varovane s povratno zanko, kar pomeni, da se ob poškodbi ali okvari kateregakoli elementa računalnika prižge kontrolna oziroma opozorilna lučka na armaturni plošči vozila. Navedenega tožeča stranka ni obrazloženo prerekala. Priči A.A. in B.B. pa sta jasno izpovedali, da je bilo po popravilu po prometni nesreči vozilo tožeče stranke pri toženi stranki priklopljeno na tester in opravljena preizkusna vožnja ter da pri tem niso bile odkrite nobene napake, prav tako pa je tudi prokurist tožeče stranke C.C. potrdil, da je vozilo ob samem prevzemu normalno delovalo. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka glede domnevnega vzroka za napako ravnala z dolžno skrbnostjo in ni imela razlogov za to, da bi podvomila v pravilnost delovanja računalnika vozila oziroma dodatno preverjala njegovo delovanje.

11Ker torej glede na vse pojasnjeno domnevni vzrok za napako ter okoliščina, ali je bil domnevni vzrok napake toženi stranki znan oziroma ali ji ta ni mogel ostati neznan, za obravnavano zadevo nista bistvena, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo kot nerelevanten dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi izvedenca za motorna vozila in avtomobilsko stroko.

12Sodišče prve stopnje tudi ni prekršilo določbe 1. odstavka 11. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka niti ne pojasni, kako bi lahko zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato s to pritožbeno navedbo ne more uspeti.⁶ Očitki o pristranskosti in nenaklonjenosti tožeči stranki v njeni pritožbi pa so splošni in nekonkretizirani, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

13Končno pritožbeno sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjski odločitvi o stroških.

14Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Enako npr. sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 144/2016 z dne 2.6.2016 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 956/2013 z dne 26.5.2014.
² N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 3. knjiga, str. 858.
³ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 934/2015 z dne 13.10.2015.
⁴ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1085/2014 z dne 18.6.2014.
⁵ Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 658/2006 z dne 15.5.2008, sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 75/2001 z dne 7.2.2002 in opr. št. II Ips 57/2015 z dne 7.5.2015, sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 69/92 z dne 11.2.1993, opr. št. II Ips 309/2005 z dne 25.5.2006 in opr. št. II Ips 29/2006 z dne 13.4.2006 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 816/2011 z dne 20.12.2011in opr. št. I Cpg 2050/2014 z dne 21.1.2015.
⁶ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 704/2016 z dne 23.2.2017.