VSL Sodba II Cp 3354/2016

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 210.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbenih obresti od zneska 210.700,00 EUR (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 15.031,02 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne upošteva določbe 28. člena družbene pogodbe, na katero se je skliceval toženec. V skladu z njo je za tožbo zoper družbenika in poslovodjo družbe (toženo stranko) nedvomno potrebno soglasje skupščine družbe, ki predstavlja materialno predpostavko za vložitev tožbe zoper družbenika in poslovodjo družbe. Takšnega sklepa skupščine tožeča stranka ni predložila. Sodba, ki utemeljenost tožbenega zahtevka temelji na neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) tudi nima razlogov o predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene v skladu z določili 190. in 191. člena OZ. Pogoj prikrajšanja na strani tožeče stranke ni izkazan. Nasprotno, tožeča stranka je imela korist v obliki pridobitve nepovratnih sredstev v znesku 714.008,00 EUR, ki jih sicer brez pomoči tožene stranke v dogovorjeni obliki ne bi pridobila. Slednje potrjuje sprejeta dokazna ocena sodbe. Ni izpolnjen pogoj povečanja premoženja na strani tožene stranke, saj tožena stranka ni prejela ničesar več od dogovorjenega. V skladu z dogovorom ji je bil vrnjen znesek v višini 210.700,00 EUR. Ne drži ugotovitev sodbe, da je toženec s tem pridobil 49 % osnovnega kapitala, saj je takšen odstotek osnovnega kapitala toženec imel že pred opravljeno dokapitalizacijo. V sodbi ni razlogov, zakaj bi takšen prevzem vložka osnovnega kapitala hkrati tudi pomenil zmanjšanje premoženja tožeče stranke. Sodba se ne opredeli do ugovora tožene stranke, da pogoji za obogatitveni zahtevek niso izpolnjeni, ker je tožeča stranka privolila v domnevno prikrajšanje. Toženec se ni skliceval na 192. člen OZ, kot napačno navaja sodba, temveč izrecno na 191. člen OZ. V sodbi je zato tudi nasprotje o tem, kar navaja v razlogih in kar je navajala tožena stranka in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba, ki ugotavlja, da je bil dogovor, ki sta ga sklenili pravdni stranki, nezakonit in ničen, ne obrazloži v nasprotju s katerimi prisilnimi predpisi je bil sklenjen dogovor. Sodišče prve stopnje ni presojalo zahtevka v okviru poštenosti ene oziroma obeh strank ali pomena ogroženih interesov v smislu drugega odstavka 87. člena OZ, na katerega se sklicuje. Ni upoštevalo izrecnih navodil pritožbenega sodišča in ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo, saj je določba drugega odstavka 87. člena OZ uporabljiva le v primeru, če bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. V kolikor sodba šteje, da je dogovor nezakonit, je nezakonit celoten dogovor in sicer vplačilo in prevzem osnovnega kapitala, ki ga je izvedel toženec, kot tudi vračilo enakega denarnega zneska, ki ga je opravila tožeča stranka na TRR toženca. V takem primeru bi bili pravdni stranki dolžni druga drugi vrniti vse, kar sta prejeli na podlagi takšne nične pogodbe, kar pomeni, da bi tožeča stranka lahko tožila kvečjemu na vračilo 16. 11. 2007 prevzetega vložka osnovnega kapitala. Sicer pa je, v kolikor je kondikcijski upravičenec sam hotel skleniti dogovor, ki nasprotuje prisilnim predpisom, tak zahtevek neutemeljen. O vprašanju poštenosti pravdnih strank sodba nima razlogov, zato tudi ni mogla sprejeti pravilnega zaključka. Vse aktivnosti in celotno poslovanje tožeče stranke je vodil njen direktor in preko družbe M. d.o.o. tudi njen večinski lastnik V. H. (imel je 51 % lastniški delež v tožeči stranki) in jo je v celoti lastniško in upravljavsko obvladoval. Toženec je imel 49 % lastniški delež in je bil formalno (do 1. 10. 2011) prokurist družbe. Celoten postopek pridobitve strukturnih skladov in v zvezi z njim izvedenim povečanjem osnovnega kapitala je vodil in usmerjal V. H. Osnovni kapital tožeče stranke je bil na predlog direktorja družbe V. H. povečan za znesek 430.000,00 EUR, kar je, kot je razvidno iz meril za izbor upravičencev, pomenilo boljše izhodišče za pridobitev evropskih sredstev, ki jih tožeča stranka pridobila. Pri presoji poštenosti pravdnih strank je zato treba upoštevati, da je bila tožeča stranka dejansko obogatena v višini pridobljenih sredstev na javnem razpisu in je koristi iz domnevno ničnega dogovora prejela tožeča stranka. Dodatno je treba upoštevati še, da tožeča stranka od drugih družbenikov ni zahtevala povrnitve plačanih zneskov iz naslovov domnevno ničnega dogovora, saj je V. H. vnovčenje bančnih zavarovanj prikazal kot poplačilo posojila, čeprav se je dejansko poplačalo posojilo banke iz naslova pogodbe o dolgoročnem deviznem posojilu z dne 5. 10. 2007. Utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče presojati na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) glede vračila prepovedanih plačil, saj je tožeča stranka izrecno zatrjevala, da ne uveljavlja tožbenega zahtevka proti tožencu kot družbeniku, temveč na podlagi tipičnega civilnopravnega razmerja. Trditveno podlago glede vračanja prepovedanih plačil po določilih ZGD-1 je tožeča stranka uveljavljala šele v pritožbi 13. 8. 2015 in je za v njej navedena dejstva prekludirana. Sicer pa bi za uveljavljanje takšnega zahtevka tožeča stranka potrebovala ustrezen skupščinski sklep, ki ga ni imela in ni predložila. Za ugotovitev, da je bil tožencu vrnjen osnovni kapital, ni trditvene podlage v spisu. Širitev trditvene podlage pomeni kršitev določil 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za plačilo 210.700,00 EUR gradila na trditvah, da je tožencu v letu 2007 dala oziroma nakazala dva zneska kot posojilo oziroma kredit, in sicer 26. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR in 29. 10. 2007 znesek 105.350,00 EUR.

6Toženec je neutemeljenost tožbenega zahtevka temeljil v bistvenem s trditvami, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, temveč da je toženec (enako kot tudi druga dva družbenika tožeče stranke, V. H. in M. d.o.o.) družbi (tožeči stranki) nakazal in isti dan dobil vrnjen na svoj transakcijski račun skupno znesek v višini 210.700,00 EUR, zaradi potreb udeležbe na javnem razpisu za pridobitev evropskih sredstev. Zatrjeval je, da so zaradi prijave na razpis Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo na skupščini družbe 7. 8. 2007 sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe za 430.000,00 EUR. Navedeni znesek so družbeniki vplačali in isti dan dobili vrnjen.

7Sodišče prve stopnje, ki je o zadevi odločalo drugič,¹ tokrat tožbenemu zahtevku (razen glede plačila pogodbenih obresti) ugodi. Sodba ponovno zavzame stališče, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, kot je zatrjevala tožnica, da pa je za vtoževani znesek toženec neupravičeno obogaten (za prehod premoženja s tožnice na toženca ni bilo nobene podlage oziroma je bila ta nična) in ga je dolžan plačati na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ.

8Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da so se družbeniki tožnice 7. 8. 2007 na skupščini družbe H. d.o.o., soglasno dogovorili in sprejeli sklep o povečanju osnovnega kapitala tako, da se obstoječi osnovni kapital v znesku 167.711,00 EUR poveča za znesek 430.000,00 EUR in po novem znaša 597.711,00 EUR,

- da je bilo povečanje osnovnega kapitala tožnice izvedeno efektivno z denarnim vplačilom družbenikov in sicer sta družba M. d.o.o. in toženec vplačala vsak po 210.700,00 EUR, V. H. (takratni direktor družbe) pa 8.600,00 EUR,

- da je bil predmetni sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet pod odložnim pogojem, da bodo družbi (tožnici) najkasneje do konca leta 2007 odobrena nepovratna denarna sredstva iz javnega razpisa sofinanciranja turistične infrastrukture izvajalca S. sklad iz Maribora,

- da so se družbeniki denarne vložka zavezali plačati najkasneje v petih dneh po pridobitvi sredstev Javnega sklada,

- da je družba H. d.o.o., 5. 10. 2007 kot posojilodajalec in zastavitelj z Banko A., d.d., Ljubljana (sedaj Banka B., d.d. Ljubljana) sklenila pogodbo o dolgoročnem deviznem posojilu za znesek 3.310.000,00 CHF, h kateri so kot zastavitelji pristopili tudi družba M. d.o.o., V. H. in toženec,

- da je bila 12. 10. 2007 podpisana pogodba o sofinanciranju sklenjena med Javnim skladom Republike Slovenije za podjetništvo za sofinanciranje dela upravičenih stroškov izvedbe investicije "H.", opredeljene v investicijskem planu, predloženem v vlogi na javni razpis,

- da je vrednost celotne investicije znašala 1.928.636,00 EUR, da je finančna konstrukcija investicijskega projekta opredeljena v 5. členu te pogodbe in sicer so znašala lastna sredstva tožnice 430.000,00 EUR (22,3 %), javna sredstva (sredstva sklada) 714.008,00 EUR (37,02 %) bančni kredit pa 784.628,00 EUR (40,68 %),

- da je toženec (po podpisu pogodbe o sofinanciranju) 26. 10. 2007 in 29. 10. 2007 vplačal vsakokrat znesek v višini 105.350,00 EUR,

- da je toženec istega dne, ko je navedena sredstva vplačal, dobil sredstva nakazana nazaj na njegov transakcijski račun,

- da je toženec 16. 11. 2007 podpisal novo pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, H., d.o.o., po kateri znaša osnovni kapital družbe 597.711,00 EUR in istega dne tudi podal Izjavo o prevzemu vložka osnovnega kapitala, ki je bilo izvedeno efektivno z denarnim vplačilom družbenikov,

- da je imel toženec tri osnovne vložke, med njimi enega v višini 210.700,00 EUR, kolikor je vplačal in kar je znašalo 35,25 % osnovnega kapitala tako, da je nov osnovni vložek toženca znašal 49 %.

9Zaključki izpodbijane sodbe so, (1) da med pravdnima strankama ni bila sklenjena (ustna) posojilna pogodba, (2) da je toženec vplačal vložek povečanega osnovnega kapitala v višini 210.700,00 EUR, ki ga je sprejel in prevzel 16. 11. 2007, (3) da so bila nepovratna sredstva za sofinanciranje na podlagi pogodbe o sofinanciranju zagotovljena že prej (12. 10. 2007) in da je bila takrat že tudi sklenjena pogodba o dolgoročnem deviznem posojilu (5. 10. 2007) (4) da je toženec vložek povečanega osnovnega kapitala vplačal zaradi obljube takratnega direktorja tožnice V. H., da je to potrebno, da bodo pridobili evropska sredstva (da gre zgolj za "navidezno" povečanje osnovnega kapitala) in njegove obljube, da mu bo denar vrnil, (5) da je bil tožencu na transakcijski račun vrnjen znesek povečanega osnovnega kapitala na podlagi nezakonitega dogovora s (takratnim direktorjem tožnice), (6) da gre za ničen dogovor, ki po svoji vsebini in namenu nasprotuje prisilnim predpisom, (7) da sta pri nepoštenem dogovoru sodelovali obe pravdni stranki in na tak način dosegli prepovedan cilj, (8) da je toženec z vplačanim zneskom povečanega osnovnega kapitala tožnice pridobil 49 % osnovnega kapitala tožnice in (9) da mora toženec znesek, vplačan na račun vložka povečanega osnovnega kapitala, ki ga je sprejel in prevzel, vrniti, ker mu je bil vrnjen brez podlage.

10Sodba ob upoštevanju (pravočasne) trditvene in dokazne podlage strank (tokrat) dovolj pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Odločilna dejstva, ki jih ugotovi sodba, potrjujejo pravilnost njenega zaključka, da ni bilo dopustne podlage za prehod premoženja tožnice (vtoževanega zneska 210.700,00 EUR) na toženčev račun.

11Pritožba soglaša z zaključkom sodbe, da podlage za nakazilo denarja, ki mu ga je nakazala družba, ne predstavlja posojilna pogodba, kot je to zatrjevala tožnica.

12Pritožbeno je neizpodbijana ugotovitev sodbe, da je toženec z vplačilom 210.700,00 EUR (na podlagi sklepa skupščine o povečanju osnovnega kapitala družbe) pridobil povečan osnovni kapital družbe². Ni nepomembno, kar kot odločilno upošteva sodba (13. točka obrazložitve), da so bila nepovratna sredstva za sofinanciranje in bančno posojilo zagotovljena že pred toženčevim vplačilom vložka povečanega osnovnega kapitala in pred njegovo izjavo o prevzemu tega vložka oziroma podpisom nove pogodbe (s povečanim osnovnim kapitalom). Pritožba navedenemu ne nasprotuje in tudi sicer ne pojasni, zakaj je kljub že (po trditvi toženca) vrnjenemu denarju sprejel povečan osnovni kapital družbe.

13Neutemeljen je očitek pritožbe, da za ugotovitev, da "vplačan in vrnjen znesek 210.700,00 EUR" predstavlja zneske vplačanega (povečanega) osnovnega kapitala³ družbe, sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage v spisu, ker je tožeča stranka tožbo gradila le na trditvah o posojilu. Toženec je namreč sam navajal, da 26. 10. 2007 in 29. 10. 2007 vplačana in istega dne vrnjena zneska, vsakokrat v višini 105.350,00 EUR (skupno 210.700,00 EUR), predstavljata vplačilo dokapitalizacije tožeče stranke, pri čemer je zatrjeval, da je bilo dogovorjeno, da se vplačila in izplačila opravijo zgolj za potrebe javnega razpisa. Pritožba si očitno zmotno razlaga, da sme sodišče upoštevati le trditve tožeče stranke, da gre za posojilo. Posledično ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravilno: bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP - nepravilna uporaba 7. člena ZPP).

14Pri presoji tožbenega zahtevka je sodišče vezano na (pravočasne) trditve in dokaze (obeh) strank in ne le, kot si očitno zmotno razlaga pritožba, na trditve, ki jih je ponudila le tožeča stranka. Sodišče mora (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka presojati na vseh pravnih podlagah in ni vezano na pravno podlago, ki jo ponudi tožeča stranka.

15Toženec, ki je zanikal, da je bila podlaga za prehod premoženja družbe nanj (izplačilo zneska 210.700,00 EUR) posojilo, bi moral ponuditi trditve o tem, kaj je bila podlaga zanj. Povedano drugače, trditveno breme, ki ga toženec ni zmogel, je bilo na tožencu.

16V skladu z 39. členom OZ mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (prvi odstavek). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek). Če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek).

17Trditve toženca, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bilo vplačilo (in izplačilo) vplačanega zneska dogovorjeno s takratnim direktorjem družbe z namenom, da družba pridobi nepovratna sredstva⁴, izkazujejo najmanj nemoralno (če že ne nezakonito) podlago. Druge (dopustne) podlage za opravljeno izplačilo, kljub navedbam tožnice, da je toženec, če ni šlo za posojilo, izplačilo prejel brez podlage⁵, toženec ni ponudil in je tudi v pritožbi ne zatrjuje.

18Po povedanem gre za ničen dogovor (četrti odstavek 39. člena OZ) in mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je prejela na njeni podlagi (prvi odstavek 87. člena OZ). Zgrešeno je pritožbeno stališče, da v kolikor bi se štelo, da je dogovor nezakonit, je nezakonit celoten dogovor, tako vplačilo in prevzem osnovnega kapitala, kot vračilo enakega denarnega zneska. Za vplačilo povečanja osnovnega kapitala je obstajala (dopustna) podlaga (sklep skupščine), za njegovo vračilo pa toženec dopustne podlage ni izkazal. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi tožeča stranka lahko zahtevala kvečjemu vračilo prevzetega vložka osnovnega kapitala, glede na to, da je tožena stranka znesek 210.700,00 EUR že prejela. Toženec je na (nedopustni) podlagi prejel znesek 210.700,00 EUR, zato ga tožeča stranka upravičeno zahteva nazaj. Toženec pa morebitne svoje terjatve ni uveljavljal.

19Po navedenem je odločitev sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna, vendar na drugi materialnopravni podlagi. O drugih pritožbenih očitkih (procesnih kršitvah, zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede obstoja drugih pravnih podlag, ki jih navaja sodba) se pritožbenemu sodišču zato ni treba izrekati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Sodba se opredeli (11. točka obrazložitve) do toženčevega ugovora o neobstoju materialne predpostavke, to je, da je za vložitev tožbe zoper družbenika potrebno soglasje skupščine družbe. Posledično ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi razlogi sodbe. Glede na to, da ne gre za posojilno pogodbo, vložitev tožbe, glede na določbe družbene pogodbe, ni vezana na predhodni sklep skupščine. V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za odškodninsko terjatev, za uveljavljanje katere sklep skupščine predstavlja materialno predpostavko (505. člen ZGD-1).

21Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v (izpodbijanem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o pritožbi.

¹ S sodbo II P 2521/2012 z dne 3. 6. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo (zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) s sklepom II Cp 3027/2015 z dne 30. 3. 2016.
² Ni odločilnega pomena, kolikšen poslovni delež osnovnega kapitala je toženec s tem pridobil.
³ Sodba (17. točka obrazložitve) navaja, da mu je bil vrnjen "znesek povečanega osnovnega kapitala" in ne "osnovni kapital", kot trdi pritožba.
⁴ Ni pomembno, ali bi nepovratna sredstva, ki jih je tožeča stranka dobila, bila tožeči stranki, tudi če ne bi povečala osnovnega kapitala, odobrena ali ne. O tem vprašanju se sodba niti ne izreče.
⁵ Navedeno je izpostavila na prvem naroku za glavno obravnavo 11. 2. 2015. Navajala je, da toženec ni ne zatrjeval ne dokazoval, da gre pri nakazilu za darilo oziroma neodplačni pravni posel.