VSRS Sodba IV Ips 34/2017

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba in odločba o prekršku se razveljavita v odločbi o sankciji ter se zadeva v tem delu vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije je z odločbo o prekršku z dne 23. 11. 2015 pravno osebo spoznal za odgovorno storitve prekrška po 2. alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), odgovorno osebo pravne osebe pa storitve prekrška po drugem odstavku 15. člena v zvezi z 2. alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP in jima izrekel globi 3.000,00 EUR oziroma 300,00 EUR. Okrajno sodišče v Kamniku je s sodbo z dne 16. 1. 2017 zahtevo za sodno varstvo zagovornikov pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku ter vsakemu od storilcev naložilo 150,00 EUR sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev Ustave Republike Slovenije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo in odločbo o prekršku razveljavi v delu, ki se nanaša na sankcijo, in vrne zadevo prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcema, ki se na pisanje nista odzvala, in njunim zagovornikom, ki so izrazili strinjanje s stališči tožilca.

B.

4Vložnik utemeljeno opozarja na pomanjkljive razloge odločbe o prekršku in sodbe, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku. Zagovorniki storilcev so namreč v pisni izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, ki so jo vložili na poziv prekrškovnega organa (drugi odstavek 55. člena ZP-1) med drugim predlagali izrek opozorila po 53. členu ZP-1. Prekrškovni organ je z odločbo o prekršku storilcema izrekel globi, ne da bi to odločitev obrazložil. Zagovorniki so vložili zahtevo za sodno varstvo, v kateri so uveljavljali pomanjkljivost obrazložitve odločbe prekrškovnega organa. Med drugim so predlagali izrek opozorila ali opomina po prvem odstavku 21. člena ZP-1 ter navedli olajševalne okoliščine, ki po njihovem mnenju utemeljujejo izrek take sankcije. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ne da bi se opredelilo do uveljavljanih kršitev in ne da bi obrazložilo izrečeni globi.

5Prekrškovni organ bi moral pojasniti, zakaj predlogu zagovornikov ni ugodil. Taka zahteva izhaja že iz Ustave Republike Slovenije, ki v 22. in 23. členu določa temeljna jamstva poštenega postopka. V 23. členu zagotavlja pravico do neodvisnega, nepristranskega in zakonitega sodnika, ki mora o posameznikovih pravicah, dolžnostih in obtožbah zoper njega odločiti brez nepotrebnega odlašanja. Člen 22 zagotavlja minimalna procesna jamstva posameznika v postopku. Ustavno sodišče je že odločilo, da ustavna pravica iz 22. člena posamezniku v upravnem postopku zagotavlja, da mu mora upravni organ dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev (odločba št. Up-17/95 z dne 4. 7. 1996). Pošten (upravni) postopek pa terja tudi seznanitev osebe, o katere pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih odloča upravni organ, z razlogi te odločitve. Vsaka odločba upravnega organa je podvržena naknadni presoji njene pravne pravilnosti. Če pa je obrazložitev pomanjkljiva, so zagotovljena pravna sredstva lahko le navidezna.¹

6Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča izostanek opredelitve do navedb v zahtevi za sodno varstvo lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka o prekršku (drugi odstavek 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1). Kadar pa sodba nima razlogov (če sploh nima obrazložitve ali če nima obrazložitve katere izmed odločb, vsebovanih v izreku), gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke 155. člena ZP-1.² Ko sodišče v okviru enotnega upravno-kaznovalnega postopka odloča o zahtevi za sodno varstvo, opravlja vlogo instančnega organa. Kadar zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, odloči enako kot pred njim prekrškovni organ.³ To pomeni, da so za presojo izostanka sodbenih razlogov v smislu absolutno bistvene kršitve postopka o prekršku pomembne ne le odločbe v izreku sodbe, temveč tudi odločbe v izreku odločbe o prekršku. Sodišče bi moralo pri zavrnitvi zahteve za sodno varstvo v položaju, ko prekrškovni organ ne obrazloži, zakaj je izrekel globo namesto predlaganega opozorila, zagovornik pa to uveljavlja v postopku pred sodiščem, obrazložiti odločbo o sankciji, vsebovano v izreku odločbe o prekršku. Tega ni napravilo, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke 155. člena ZP-1.

C.

7Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani sodbo in odločbo o prekršku v odločbi o sankciji razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije v novo odločanje. V novem postopku bo prekrškovni organ znova odločil o sankciji in odločitev obrazložil skladno z napotki v tej sodbi.

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-296/98 z dne 20. 4. 2000.
² Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 47/2015 z dne 17. 9. 2015, IV Ips 68/2015 z dne 15. 12. 2015, IV Ips 70/2013 z dne 9. 7. 2013, in druge.
³ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-375/13-14 z dne 23. 3. 2016.