VSM Sodba IV Kp 7988/2012

I. Pritožba zagovornika obsojenega R. P. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I Kr 7988/2012 z dne 12. 6. 2017 na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena in prvim odstavkom 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) spremenilo pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 7988/2012 z dne 28. 2. 2017, s katero je bila obsojenemu R. P. izrečena enotna kazen tri leta in deset mesecev zapora, in Okrožnega sodišča v Novem Mestu I K 56936/2011 z dne 29. 1. 2014, s katero je bila istemu obsojencu izrečena kazen dveh let zapora, v odločbah o kazni tako, da se obsojencu ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP izreče enotna kazen pet let in osem mesecev zapora, v ostalem pa ostaneta navedeni sodbi nespremenjeni. Skladno s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 je obsojencu del kazni, ki jo je prestal po sodbi I K 7988/2012 z dne 18. 6. 2014, ki je zajeta v sodbi I Kr 7988/2012 z dne 28. 2. 2017, in del kazni, ki jo prestaja po sodbi Okrožnega sodišča v Novem Mestu I K 56936/2011 z dne 29. 1. 2014, vštelo v izrečeno enotno kazen zapora po tej sodbi.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da obsojencu izrečeno enotno kazen zniža na tri leta in deset mesecev zapora, stroške kazenskega postopka naloži v breme proračuna ter obsojencu povrne stroške, ki jih je imel s pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške kazenskega postopka pa naloži v breme proračuna Republike Slovenije ter obsojencu povrne stroške, ki jih je imel s pritožbo, prav tako oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Pregled zadeve je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker določenih dejstev ni ugotovilo, ter storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker ni pravilno uporabilo določb ZKP in KZ-1 pri določanju enotne kazni. Kršitev po prvem odstavku 374. člena ZKP pa je podana zato, ker ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, temveč je izreklo kazen, ki je pretirana in nesorazmerna s storjenim kaznivim dejanjem. Navedene kršitve pritožba pojasnjuje s trditvijo, da je obsojencu izrečena previsoka enotna kazen, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste okoliščine, ki so jih upoštevala sodišča, ko so izrekla posamezne kazni, ni pa upoštevalo novih olajševalnih okoliščin, ki narekujejo izrek nižje enotne kazni kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Navaja še, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odmerilo enotno kazen za relativno lahka kazniva dejanja, saj je obsojenec odtujil le osnovne življenjske potrebščine, ki jih je potreboval za preživljanje sebe in svoje družine in poudarja, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom I K 42097/2016 z dne 24. 11. 2016 zavrglo vse obtožbe oziroma obtožne predloge zoper R. P., potem ko je izvedenec psihiatrične stroke dr. D. Ž. podal mnenje, iz katerega je razvidno, da je obsojenec osebnostno moten, da ima nižje intelektualne potenciale in da je pripor ter kasneje zapor v njem sprožil močno stresno reakcijo, ki se kaže v močni anksioznosti, depresivnosti, prestrašenosti, konverzivnem reagiranju ter samopoškodovanju, zaradi česar je pri njem prišlo do prave psihotične reakcije in do disocialne osebnostne motnje, njegovo psihično in fizično stanje pa se bo v prihodnosti zgolj poslabšalo, saj zapor zanj pomeni ogromen stres in pritisk. Tudi iz dopolnitve mnenja navedenega izvedenca izhaja, da je R. P. v zelo slabem telesnem in duševnem stanju, njegovo zdravstveno stanje pa po oceni pritožbe nedvomno utemeljuje izrek nižje enotne zaporne kazni, ta okoliščina pa je bila odločilna tudi pri odločitvah Okrajnega sodišča v Trbovljah in Okrajnega sodišča v Ljubljani. Pritožbi so priloženi mnenje in dopolnitev mnenja izvedenca dr. D. Ž. ter sklepi prvostopenjskih sodišč v Trbovljah, Ljubljani in Celju, s katerimi so bile obtožbe na podlagi navedenih ugotovitev o zdravstvenem stanju obsojenca zavržene. Pritožba se sklicuje še na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 853/95 z dne 26. 10. 1995 ter strokovni članek Boštjana Polegeka¹, iz katerih povzema stališče, da je pri odmeri enotne kazni, ki se izreče z združevanjem kazni iz pravnomočnih sodb, potrebno upoštevati tudi nove okoliščine, torej okoliščine, ki so nastale po tem, ko so bile izrečene posamezne kazni, in ne le tistih, ki so jih ugotovila sodišča v času izreka posameznih sodb.

5Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeni pravnomočni sodbi v odločbah o kazni ustrezno spremenilo tako, da je izreklo primerno enotno kazen pet let in osem mesecev zapora. Pri tem je pravilno upoštevalo načelo asperacije, prav tako pravilno v izrečeno enotno kazen vštelo dela kazni, ki ju je obsojenec po obeh sodbah že prestal in pravilno pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki so jih sodišča upoštevala pri odmeri kazni v pravnomočnih sodbah, navedenih v izreku sodbe, kot je pojasnilo v točki 8 obrazložitve sodbe. S stališčem, da bi bilo potrebno pri odmeri enotne kazni, ko sodišče odloči o združitvi kazni po pravnomočnih sodbah, upoštevati tudi nove olajševalne okoliščine, in ne le tistih, ki so bile upoštevane pri odmeri kazni v pravnomočnih sodbah, se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 853/95 z dne 26. 10. 1995 ter na navedeni strokovni članek, ki to odločbo prav tako omenja, prezre pa objavljeno sodno prakso, ki takšnemu stališču nasprotuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da se pri izreku nove enotne kazni upošteva samo tiste okoliščine, ki so že bile upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah². Zdravstveno stanje obsojenca, ugotovljeno po izreku posameznih sodb, je nova okoliščina, ki je pri odmeri in izreku nove enotne kazni v nepravi obnovi postopka ni mogoče upoštevati, temveč je predmet ocene v postopku izvrševanja kazenske sankcije, kjer se ugotavlja, ali zdravstvena zmožnost obsojencu prestajanje zaporne kazni dopušča.

6Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki bi bile v škodo obsojenca, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sobe (391. člena ZKP).

7Glede na premoženjske razmere obsojenca, ki je na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Boštjan Polegek, Odmera enotne kazni, Pravna praksa, letnik 2011, št. 23, str. 22, GV Založba Ljubljana
² prim. ZKP s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba Ljubljana 2004, str. 877, točka 2; sodba Višjega sodišča v Celju Kp 476/2000 z dne 9. 1. 2001; sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1388/1999 z dne 12. 1. 2000