VSL Sodba II Cp 298/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 50.762,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v višini 446,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo in glede višine odškodnine vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da niso podani elementi civilnega delikta. Iz izpodbijane sodbe (med drugim iz 9. točke obrazložitve) je razvidno, da je bilo sojenje pristransko. Sodišče prve stopnje je razlagalo ugotovljena dejstva in materialno pravo v škodo tožnice. Do tožničinih navedb, iz katerih bi lahko izhajala odškodninska odgovornost toženke, se ni opredelilo. Tako se ni opredelilo do njenega pravnega naziranja, da je zavarovanec toženke odgovoren za škodo na podlagi 159. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Že ugotovitev, ki ima podlago v izvedenskem mnenju izvedenca P. P., da je najverjetnejši vzrok za nastanek požara v električni omarici, zadostuje za zaključek, da je podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke, saj ima do te omarice dostop (tudi za namen vzdrževanja) izključno zavarovanec toženke. Zaključek sodišča prve stopnje, da izvedenec P. P. ni ugotovil dejstev, ki bi utemeljevale odgovornost zavarovanca toženke, je zato nejasen in protisloven. Nejasna in nezmožna preizkusa je tudi obrazložitev, da izvedenec P. P. ni ugotovil s strani izvedenca A. A. predloženih varovalk, za katere tožnica trdi, da so tiste, ki so ostale v omarici od požara dalje, sodišče pa glede samega odvzema in verodostojnosti teh varovalk ni zaslišalo priče B. B. Že zato bi bilo treba zaslišati to pričo. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo priče B. B. Glede na navedbe pravdnih strank in ob upoštevanju, da je zaslišalo s strani toženke predlagane priče (M. B., A. M.), ki si kraja požara sploh niso ogledale oziroma so si ga ogledale bistveno kasneje kot predlagana priča B. B., bi ga moralo zaslišati, čeprav ne bi mogel izpovedati o stanju naprav neposredno po požaru. Ker ni tako postopalo (pri čemer se je sklicevalo na to, da predlagana priča ne bi mogla izpovedati o stanju naprav neposredno po požaru), je pravdni stranki neenako obravnavalo. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da izključnost dostopa do omarice še ne utemeljuje odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Temelji na napačni presoji, da je po predpisih imetnica omarice tožnica. Takšna presoja krši tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine, katere neločljiv del je tudi upravičenje do posesti. Ta pravica ji je bila s strani predpisov in dobavitelja električne energije iz neutemeljenih razlogov zanikana. Za imetnika priključne omarice je treba šteti zavarovanca toženke, ker po predpisih tožnica ni imela dostopa do priključne omarice, temveč je imel dostop do njene vsebine le zavarovanec toženke, ki je z njo upravljal. Neustrezno delovanje elementov v tej omarici je zato podlaga za ugotovitev protipravnosti ravnanja pri montiranju ustreznih elementov oziroma opustitve ustreznega vzdrževanja in zamenjave, kar utemeljuje krivdno odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke. Ker tožnica ni imela vzvodov za preverjanje stanja vsebine omarice, bi moral zavarovanec toženke kot skrben gospodar in kot skrben strokovnjak poskrbeti za njeno redno vzdrževanje in zagotoviti njeno nemoteno in pravilno delovanje. Kot upravljavec omrežja in dejanski imetnik velikega števila priključnih omaric nedvomno ve, kakšna je pogostost nepravilnega delovanja elementov v priključnih omaricah oziroma njihovo pregrevanje, zato bi jih moral pogosteje pregledovati in neustrezne zamenjati. Ker v obravnavanem primeru ni tako ravnal, je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost. Zavarovanec toženke pa tudi objektivno odgovarja za škodo, ki jo je utrpela tožnica, kot imetnik omarice, iz katere izhaja vzrok požara. Za zaključek, da je vzrok požara v njegovi sferi, zato zadostuje že ugotovitev, da je vzrok požara v možnem preboju enega od vodnikov ali v slabem stiku na enem od priključkov vodnika, kar je botrovalo povečanju temperature in vžiga gorljivih predmetov v okolici priključne omarice, natančneje pa vzroka požara ni treba ugotavljati. Ker vzroka požara ni treba ugotavljati bolj natančno, je na podlagi ugotovitve, da natančnega vzroka požara ni mogoče ugotoviti, sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnica ni dokazala odgovornosti zavarovanca toženke. Da pride v obravnavani situaciji v poštev institut iz 159. člena OZ, izhaja iz sklepa VS RS II Ips 108/2013.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi uveljavlja tožnica plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi požara na stanovanjskem objektu, od toženke, ker je imela družba E., d.d., v času škodnega dogodka pri toženki sklenjeno zavarovanje odgovornosti.

5Izpodbijana sodba ima razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, kar vse omogoča njen preizkus. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodbe v 12. točki se nanaša na razloge za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče. Ker se ne nanaša na pravno odločilna dejstva, njihova morebitna nejasnost ne more utemeljevati zatrjevane kršitve.

6Kolikor se pritožnica v zvezi s posameznimi zaključki sodišča prve stopnje sklicuje na nasprotje z dokazi, ne gre za uveljavljanje protispisnosti (v smislu absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), temveč za nestrinjanje z dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovljenim dejanskim stanjem.

7Pritožnica smiselno uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS, vendar iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožnica izrecno izpostavlja, ni razvidno, da bi bili ti pritožbeni očitki utemeljeni.

8Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je prekršilo tožničino pravico do izjave (in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se ni opredelilo do navedb, s katerimi je utemeljevala odškodninsko odgovornost. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb tožnice. Opredelilo se je tudi do tožničinega pravnega naziranja o 159. členu OZ kot pravni podlagi tožbenega zahtevka.

9Ker so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznih predlogov tožnice, nekonkretizirani, ne terjajo odgovora. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prekršilo tožničino pravico do dokaza, ker ni zaslišalo priče B. B., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi bila ta kršitev podana, če sodišče brez utemeljenega razloga ne bi izvedlo dokaza, ki ga je tožnica predlagala v zvezi z navedbami o pravno relevantnih dejstvih. Za zaključek o tej kršitvi tako ne zadostuje že dejstvo, da je sodišče prve stopnje zaslišalo s strani toženke predlagani priči. Pritožnica ne konkretizira, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom, ki ga je zatrjevala, a v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati B. O., oziroma kaj bi ugotovilo drugače, če bi ga zaslišalo. Takšna konkretizacija je še posebej pomembna glede na to, da pritožnica sprejema dejanske ugotovitve glede vzroka požara (in med njimi tudi ugotovitev, da v električni omarici ni prišlo do kratkega stika). Sicer pa je tožnica predlagala, da se priča B. B. zasliši v zvezi z vzrokom za požar in v zvezi z odvzemom in hrambo varovalk, ki so bile nameščene ob požaru. Sodišče prve stopnje je njegovo zaslišanje zavrnilo. Prvenstveno je navedlo, da se je o vzroku požara prepričalo že na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca P. P., ugotovljen vzrok pa ustreza ugotovitvam iz predpravdnega izvedenskega mnenja A. A. in tožničinim navedbam. Da bi bil vzrok drug, kot izhaja iz mnenja izvedenca in predpravdnega mnenja A. A., pa pritožba ne uveljavlja. Zaslišanje te priče ni bilo potrebno niti glede odvzema in hrambe varovalk (C1). Sodba temelji namreč na ugotovitvi, da so bile varovalke, ki so v spisu, tiste, ki so bile po tožničinih trditvah nameščene v priključni električni omarici v času požara. Okoliščine glede njihovega odvzema in hrambe zato niso pomembne za odločitev v zadevi.

10Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vzrok za požar izhaja iz priključne električne omarice (in ne iz odvodnih in dovodnih električnih kablov). V priključni omarici ni prišlo do kratkega stika. Vzrok požara je bil tehnične narave, in sicer je do nastanka požara lahko prišlo zaradi preboja na enem od vodnikov ali pa zaradi slabega stika na enem od priključkov vodnika, zaradi česar je prišlo do povečanja temperature in vžiga gorljivih predmetov v okolici priključne omarice (lesenega trama). Do takšnih tehničnih napak lahko prihaja naključno in se nanje največkrat ne da vplivati.

11Zgoraj navedene dejanske ugotovitve, ki imajo dokazno podlago v izvedenskem mnenju izvedenca P. (nekatere pa tudi v drugih dokazih), pritožnica sprejema. Izjema velja le glede ugotovitve, da do takšnih tehničnih napak, ki so botrovale požaru, lahko prihaja naključno in se nanje največkrat ne da vplivati. Ker ta ugotovitev temelji na strokovnem izvedenskem mnenju, pritožnica z dokazno nepodprtimi in tudi sicer neobrazloženimi navedbami, da je neustrezno delovanje elementov v priključni električni omarici (s čimer pritožnica meri na ugotovljene tehnične napake) podlaga za ugotovitev protipravnega ravnanja (bodisi nepravilnosti pri montiranju, bodisi opustitve ustreznega vzdrževanja in zamenjave), ne vzbuja dvomov v njeno pravilnost. Kolikor se pritožnica sklicuje na nepravilnosti pri montaži elementov, ki jih je v zvezi z vzrokom požara izpostavil izvedenec P. P.,¹ pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnica ni pravočasno navajala, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno tudi zaradi nepravilnega montiranja teh elementov.²

12Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna iz več razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Uvodoma pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da okoliščina, da je priključna električna omarica, ki je bila vzrok za požar, sestavni del dobaviteljevega omrežja, v katerega uporabnik ne sme posegati, še ne utemeljuje odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Takšno stališče pravilno upošteva predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti in objektivne odškodninske odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti ter dejstvo, da v obravnavanemu primeru uporaba 159. člena OZ ne pride v poštev.

13V zvezi s protipravnim ravnanjem in vzročno zvezo kot elementoma krivdne odškodninske odgovornosti (sicer pa tudi glede škode) je trditveno in dokazno breme na tožnici. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnica nezadostno opredelila tako zatrjevano protipravno ravnanje zavarovanca toženke,³ kot tudi vzročno zvezo, kar je presojalo glede na ugotovljen izvor požara, to je priključno električno omarico. Tudi navedbe, da je zavarovanec toženke opustil vzdrževanje priključne električne omarice, ki je bila vzrok za požar, niso dovolj konkretizirane. Tožnica bi morala konkretno opredeliti, kakšen bi moral biti režim vzdrževanja s strani zavarovanca toženke in v čem je bil kršen, nato pa podati še konkretne navedbe o vzročni zvezi med opustitvijo vzdrževalnih del in nastalo škodo. Zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu v zvezi z navedenima elementoma krivdne odškodninske odgovornosti, pritožnica konkretizirano ne nasprotuje. Tako na primer ne navaja, da opredelitev teh elementov zahteva strokovno znanje, ki ga sama ni imela. Sicer pa je pred vložitvijo tožbe angažirala tudi strokovnjaka.

14Za primer, da bi bilo treba šteti, da je glede vzročne zveze tožnica podala zadostno trditveno podlago, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da vzročne zveze tudi ni dokazala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki imajo dokazno podlago v strokovnem mnenju izvedenca P. P., namreč izhaja, da do tehničnih napak, zaradi katerih je v obravnavanemu primeru prišlo do požara, lahko prihaja naključno in se nanje največkrat ne da vplivati. Sodišče prve stopnje je zato vzrok škodnega dogodka utemeljeno pripisalo naključju. Za ugotovitev vzročne zveze je potrebna vsaj nadpolovična verjetnost, temu dokaznemu standardu pa glede na zgoraj navedena pojasnila sodnega izvedenca ni zadoščeno.

15Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ne obstaja dolžnost zavarovanca toženke, da samoiniciativno in kadarkoli vzdržuje priključno električno omarico, temveč lahko to opravi le na zahtevo lastnika.⁴ Pritožnica neutemeljeno vztraja, da je zavarovanec toženke kot dobavitelj električne energije dolžan vzdrževati priključno omarico že zato, ker je v njegovi izključni pristojnosti oziroma ker je del njegovega omrežja. Ne glede na to namreč takšna dolžnost dobavitelja električne energije ni predpisana, temveč Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije⁵ predvidevajo, da se o vzdrževanju dobavitelj in odjemalec električne energije dogovorita v pogodbi o priključitvi. Da bi bila zato dolžnost zavarovanca toženke, da samoiniciativno in kadarkoli vzdržuje omarico, tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala. Po drugi strani Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije⁶ veže kritje stroškov vzdrževanja na lastništvo, če ni to vprašanje pogodbeno drugače urejeno, kar pa tožnica ne trdi. Notranji priključek, ki ga sestavlja tudi priključna električna omarica, je glede na določbe navedene uredbe last lastnika objekta v obsegu, v katerem ga je zgradil na svoje stroške. Tožnica ne zatrjuje, da ga ni zgradila na svoje stroške. Glede na vse pojasnjeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kot lastnica priključne omarice dolžna poskrbeti tudi za njeno vzdrževanje (najeti pooblaščeno osebo), pravilen.

16Iz zgoraj navedenih razlogov krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke ni podana. Zavarovanec toženke ne odgovarja niti na podlagi pravil o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, saj priključna električna omarica ni nevarna stvar, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.⁷ Glede na ugotovljene okoliščine primera odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke za škodo, ki jo je utrpela tožnica, tudi ni mogoče presojati na podlagi 159. člena OZ, ki ureja odgovornost imetnika stavbe. Razlog, da uporaba instituta iz 159. člena OZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev, je tudi ta, da priključne električne omarice, iz katere izvira vzrok škode, ni mogoče umetno ločevati od preostalega dela stavbe, katere imetnica je tožnica (in jo šteti kot prostor v stavbi).⁸

17Po pojasnjenem za odločitev pritožbenega sodišča sploh ni relevantno, kdo je imetnik priključne električne omarice. Na pritožbene navedbe, da je imetnik priključne električne omarice zavarovanec toženke (in ne tožnica), saj drugačno stališče krši tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine, pritožbenemu sodišču posledično ni bilo treba odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Zaradi pritožbenega neuspeha tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Da se ti pritožbeni očitki nanašajo na te elemente, logično izhaja iz okoliščine, da pritožnica ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam o vzroku požara, ki temeljijo na izvedenskem mnenju.
² Tožničine navedbe, da je za izvedbo priključka električne energije sklenila dogovor z zavarovancem toženke, pri čemer je od njega lahko pričakovala, da bo delo izvedeno strokovno oziroma brez napak, so bile povsem pavšalne narave.
³ Zaključku, da so bile tožničine navedbe o nepravilni montaži same omarice prepozne, pritožnica konkretizirano ne oporeka.
⁴ Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sklepalo, da zavarovanec toženke ni imetnik omarice (in ne obratno).
⁵ Ur. l. RS, št. 126/2007
⁶ Ur. l. RS, št. 111/2002, 51/2004 in 126/2007.
⁷ Pritožnica niti ne vztraja, da je ta presoja sodišča prve stopnje zmotna.
⁸ V VS RS sklep II Ips 108/2013 zavzeto stališče, da gre v primeru, če pri uporabi vodovodne napeljave in na njih priključenih napravah pride do izliva vode, ki povzroči škodo zunaj stavbe ali na drugih delih stavbe, za primer, ki ustreza posebnemu primeru neposlovne odškodninske odgovornosti iz 159. člena ZPP.