VSL Sodba II Cp 807/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

"Tožeča stranka Republika Slovenija je lastnica nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, pri katerih je vknjižena družbena lastnina.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 421,36 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene pravdne stroške v znesku 117,05 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin parc. št. 1 in 2, k.o. X (pri katerih je vknjižena družbena lastnina) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 428,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče materialnopravno zmotno zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pri spornih nepremičninah je v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, kot imetnica pravice uporabe pa kmetijska zemljiška skupnost. Ker ta ne obstaja več in je torej v zemljiški knjigi kot upravljavec vpisan neobstoječ subjekt, sta na podlagi Dogovora o ureditvi premoženjskih razmerij med Mestno občino Novo mesto, Občino Dolenjske Toplice, Občino Mirna Peč in Občino Žužemberk ter delitvi premoženja prejšnje Občine Novo mesto na dan 31. 12. 1998 (Ur. l. RS, št. 68/01, v nadaljevanju Dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij), sporni parceli prešli v upravljanje tožene stranke. Tudi sicer je Ustavni zakon določal, da se s 1. 1. 1990 prenese opravljanje nalog kmetijskih zemljiških skupnosti na ravni občine na občinske izvršne svete, in je tožena stranka tudi na tej podlagi pravna naslednica v zemljiški knjigi vpisane zemljiške skupnosti. Bistveno za opredelitev pasivne legitimacije je tudi, da bi si sporni parceli lahko lastninila le dva subjekta, tožeča stranka in tožena stranka. Če bi tožena stranka podpisala pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč (pa je ni), bi tožeča stranka imela podlago za vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, kar za opredelitev pasivne legitimacije tožene stranke zadošča. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, je sodišče tožeči stranki onemogočilo ustavno varovano pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in posledično lastninsko pravico. Neposredno na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ) se namreč tožeča stranka v zemljiško knjigo ne more vknjižiti. Do navedenih dejstev se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa sodišče očitno samo smatra, da je tožeča stranka dejansko lastnica spornih nepremičnin, zato ni logično, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ima sodba dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti, pač pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

6Za sodišče prve stopnje in tudi za toženo stranko ni sporno, da je postala tožeča stranka na podlagi ZSKZ z dnem njegove uveljavitve (11. 3. 1993) lastnica vtoževanih nepremičnin. Kljub temu je zemljiškoknjižno stanje ostalo nespremenjeno - v zemljiški knjigi je pri teh nepremičninah še vedno vpisano Splošno ljudsko premoženje, kot imetnica uporabe pa Kmetijska zemljiška skupnost Novo mesto, ki že dolgo ne obstaja več. S tožbo želi tožeča stranka uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Tožbo je uperila zoper Občino Žužemberk kot pravno naslednico navedene kmetijske zemljiške skupnosti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Odločitev je materialnopravno napačna.

7Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da Dogovor o ureditvi premoženjskih razmerij z dne 31. 12. 1998 izkazuje pravno nasledstvo tožene stranke. Na njegovi podlagi naj bi zemljišča (tudi kmetijska in gozdna) postala last občine na območju katere ležijo, pri čemer konkretna zemljišča ležijo na območju Občine Žužemberk. Dogovor se glede na določbe ZSKZ (glede nepremičnin, ki so predmet tega postopka) sicer ni izvedel, kar pa na izkaz pravnega nasledstva Občine Žužemberk ne vpliva. Pravilno je tudi stališče pritožnice, da bi sporne nepremičnine lahko lastninili le pravdni stranki. Tožeča stranka ima tudi pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev lastninske pravice (181. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP)¹, saj je takšna tožba ustrezno pravno varstvo zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen drug (nepravi) lastnik. Pasivno so legitimirani tudi pravni nasledniki vpisanega tabularnega lastnika (ki je umrl oziroma prenehal obstajati), to pa je, kot rečeno, v konkretnem primeru prav tožena stranka. Na drug način tožeča stranka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ne more doseči in je drugačno razlogovanje sodišča prve stopnje napačno. Predlagatelj zemljiškoknjižnega postopka mora namreč predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj. V konkretnem primeru pa ni sporno, da je tožena stranka, kot potencialna pridobiteljica lastninske pravice, podpis pogodbe o prenosu lastninske pravice na tožečo stranko zavrnila.

8Tožena stranka je v tem sporu torej nedvomno pasivno legitimirana, nikoli tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka na podlagi ZSKZ z dnem 11. 3. 1993 postala lastnica vtoževanih nepremičnin (14. člen ZSKZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (353. člen ZPP).

9Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je sedaj tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeči stranki gre 50 točk za pregled spisa (tar. št. 39/2 Odvetniške tarife - OT), 200 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18 OT), 200 točk za prvo pripravljalno vlogo in 150 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19 OT), 50 točk za narok dne 8. 12. 2016 (tar. št. 20/3 OT) in 200 točk za narok dne 31. 1. 2017 in 50 točk iz naslova pregleda sodbe in poročila stranki (tar. št. 46 OT), skupaj 900 točk ali 413,10 EUR, z 2 % materialnimi stroški 8,26 EUR pa 421,36 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

10Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP) in sicer stroške pritožbe v višini 250 točk (tar. št. 18 OT) ali 114,75 EUR, z 2 % materialnimi stroški 2,30 EUR, pa 117,05 EUR, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

¹ Sodišče prve stopnje je tožbo napačno označilo za tožbo na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika.