UPRS Sodba I U 110/2016-8

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06114-309/2010-114 z dne 1. 7. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da na zemljiščih s parc. št. 191/3, 191/5, 191/6 in 191/8, vse (in tudi vse v nadaljevanju) k. o. ..., vrne vodotok v prejšnje stanje, in sicer tako, da (a) odstrani zacevitev vodotoka in uredi vodotok v prvotno strugo, kot je bilo pred posegi: v odprti strugi, da ne bo oviran pretok, ogrožen teren dolvodno in bo preprečeno zamakanje terena, s čimer bo odpravljena škoda, ki je nastala na vodotoku zaradi posegov na vodotoku brez vodnega soglasja; (b) z morebitnim odpadki, ki bodo pri tem nastali je treba ravnati v skladu s predpisi, ki urejajo odpadke. Tožnik je bil naloženo dolžan izvršiti do 31. 10. 2015 in o tem obvestiti inšpektorico, ki je izdala odločbo.

2Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je na zemljiščih iz izreka odločbe, ki so v lasti tožnika, in zemljišču parc. št 286/4, ki je v lasti stranskih udeležencev postopka, potok, ki ima po navedbah rečne nadzorne službe več izvirov, in sicer na zemljišču parc. št. 285/1 in 286/4; da je potok tekel naravnost v vodotok A.; da je bil kasneje od izvira do izliva zasut, zadnjih 13 metrov pred iztekom v potok A. pa zacevljen z betonsko cevjo, premera 30 cm; da je bila po letu 2011 izvedena še zacevitev preostale naravne struge gorvodno po zemljiščih iz izreka odločbe ter da je zacevitev izvedel tožnik. Iz odločbe še izhaja, da je tožnik 5 do 6 metrov južneje na travniku izkopal jarek, kamor je preusmeril potek vodotoka in ga zacevil s cevmi premera 50 cm v dolžini približno 38 metrov. Po tem posegu naj bi nova struga potekala vzporedno z naravno strugo vodotoka vse do 5 metrov pred izlivom v potok A. Navaja, da zaradi nestrokovno izvedenega posega v vodotok prihaja do škode v obliki začasnega zadrževanja vode na sosednjih zemljiščih tožnika in stranskih udeležencev. Sklicuje se na mnenje Agencije RS za okolje (v nadaljevanju ARSO) št. 35500-660/2013-2, prejeto 5. 10. 2013, po katerem navedena zacevitev potoka preprečuje odtekanje in izcejanje voda iz terena v vodotok, to pa povzroča zamakanje terena, zaradi česar je treba nezakonito in neustrezno prestavitev vodotoka in njegovo zacevitev odstraniti in vzpostaviti stanje pred posegi, to je odprto strugo. Na podlagi navedenega je organ presodil, da je tožnik s posegom v vodotok brez vodnega soglasja v smislu 5. člena in 1. točke prvega odstavka 150. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) povzročil škodo na vodotoku, saj ima poseg vpliv na vodni režim in stanje voda ter ne omogoča varstva pred škodljivim delovanjem voda. Navaja, da ima izrečeni ukrep podlago v 8. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski upravni organ na obravnavanem zemljišču nedvomno ugotovil obstoj vodotoka, tožnik pa ugotovitvam o posegu v obliki zacevitve, zasutja in izvedbe nove struge z zacevitvijo ne oporeka. Navaja še, da se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, za kar naj bi šlo v obravnavnem primeru, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja, ki ga tožnik nima. Nima pomislekov glede ugotovitev prvostopenjskega organa, da zacevitev preprečuje odtekanje in izcejanje vode iz terena v strugo vodotoka in da zato voda ostaja na zemljišču, zaradi česar poseg vpliva na vodni režim in stanje vode. Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na izvedeniško mnenje z dne 2. 7. 2015 šteje za nedovoljeno pritožbeno novoto.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Navaja, da je položil cevi, po katerih teče padavinska voda. Nasprotuje ugotovitvi, da gre za vodotok. Trdi, da obravnavana zemljišča ne izpolnjujejo zakonskih znakov za vodno zemljišče in da tudi niso evidentirana kot vodna zemljišča v občinskih aktih in v Atlasu okolja, ki ga vodi ARSO, niti ni v izpodbijani odločbi pojasnjeno, kje in kdaj naj bi se nahajali vodni viri na (sosednjih) zemljiščih parc. št. 285/1 in 286/4. Navaja, da je z zacevitijo uredil odtok meteornih voda. Zacevitev naj bi bila delno izvedena pred začetkom veljavnosti ZV-1. Nasprotuje tudi ugotovitvam, da je zacevitev izvedena nestrokovno in da povzroča škodo. Izpodbijani odločbi očita še, da si njen izrek in obrazložitev v več delih nasprotujeta. Meni tudi, da pritožbi priloženo izvedeniško mnenje ni nedovoljena novota, saj je izvedeniško mnenje pridobil potem, ko njegovim predlogom navkljub tega ni storil že prvostopenjski organ. Navaja še, da je z izvedenim posegom želel zaščititi pravice in pravne interese na svojem zemljišču in da je z izpodbijano odločbo, za katero meni, da je nezakonita, bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico. Sodišču predlaga, da poleg vpogleda v listinske dokaze, zasliši izvedenca, rečne nadzornike, predstavnike ARSO, in opravi njihovo soočenje, zasliši še druge priče ter opravi ogled.

5Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6Tožba je utemeljena.

7Izpodbijani inšpekcijski ukrep temelji na določbi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZV-1. Ta določa, da v primeru, ko inšpektor ugotovi, da so kršene določbe tega zakona ali določbe predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v skladu s strokovnim mnenjem ministrstva odredi odpravo škode in vrnitev v prejšnje stanje. Inšpektor je v izpodbijani odločbi ugotovil, da naj bi bile kršene določbe 150. člena ZV-1. Ta določa, da se poseg v prostor, ki bi lahko trajno ali začasno vplival na vodni režim ali stanje voda, lahko izvede samo na podlagi vodnega soglasja (prvi odstavek 150. člena ZV-1), pri čemer se za tak poseg šteje tudi poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču (prva točka drugega odstavka 150. člena ZV-1). Vodno zemljišče celinskih voda je zemljišče, na katerem je celinska voda trajno ali občasno prisotna in se zato oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere, ki določajo vodni in obvodni ekosistem (prvi odstavek 11. člena ZV-1). Zemljišče, ki neposredno meji na vodno zemljišče, pa je priobalno zemljišče celinskih voda (prvi odstavek 14. člena ZV-1).

8V obravnavanem primeru naj bi bil tak poseg v vodni režim oziroma stanje voda zacevitev struge vodotoka na tožnikovih zemljiščih iz izreka izpodbijane odločbe. Ni sporno, da je na obravnavanih tožnikovih zemljiščih izvedena zacevitev in da vodno soglasje za to dejanje ni bilo pridobljeno. Sporno pa je, ali je tožnik z zacevitvijo sploh posegel v vodno zemljišče ter ali je poseg tak, da terja izrek inšpekcijskega ukrepa v obliki odprave škode in vrnitve v prejšnje stanje.

9Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1. Da je celinsko vodo treba obravnavati kot javno dobro, ki uživa pravno varstvo po ZV-1 ne glede na to, da meja vodnega zemljišča ni evidentirana v katastru, je sodišče odločilo že v več svojih sodbah (npr. sodbe U 2492/2008 z dne 5. 6. 2009, I U 742/2010 z dne 2. 12. 2010, I U 1627/2010 z dne 8. 12. 2011 in I U 755/2011 z dne 12. 1. 2012). Tožnik pa tudi trdi (in to je uveljavljal že pred izdajo izpodbijane odločbe), da obravnavana zemljišča ne ustrezajo zakonski opredelitvi vodnega zemljišča iz ZV-1 in je v zvezi s tem predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Kljub temu, da po povedanem status vodnega zemljišča med strankama ni nesporen, v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa in pritožbeni odločbi ni pojasnjeno, na podlagi katerih dejstev upravni organ šteje, da gre za poseg v vodotok. Ob tožnikovih navedbah v upravnem postopku pred izdajo odločbe, v katerih trdi, da naj bi šlo (predvsem) za padavinsko vodo in da naj bi izvir že pred več leti presahnil, se upravni organ ne bi smel zadovoljiti le z ugotovitvijo, da gre za vodotok z dvema izviroma na sosednjih zemljiščih in da se je voda pred zacevitvijo po odprti strugi izlivala v bližnji vaški potok B., temveč bi moral navesti razloge, na podlagi katerih je ugotovil, da gre za vodno zemljišče, ki ustreza opredelitvi iz prvega odstavka 11. člena ZV-1, in zato uživa varstvo po določbah tega zakona. Ker tega ni storil, izpodbijani akt nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

10Glede na to, da že navedeno zadostuje za odločitev o utemeljenosti tožbe, kar narekuje odpravo izpodbijane odločbe, sodišče ni presojalo tožbenega očitka, da je drugostopenjski organ predložitev izvedeniškega mnenja neutemeljeno ocenil kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Bo pa izvedeniško mnenje, ki ga je predložil tožnik, v ponovljenem postopku lahko presojal prvostopenjski organ. Ker po povedanem v obravnavani zadevi še ni razčiščeno, ali sploh gre za poseg v vodno zemljišče, sodišče tudi ni obravnavalo ostalih tožbenih ugovorov, saj to za odločitev ni bilo potrebno.

11Ker je sodišče ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, ker v bistvenih točkah pravno odločilna dejstva (status obravnavanega zemljišča) niso popolno ugotovljena, je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, je sodišče sodilo na seji (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu stroške odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetnica. Tožena stranka je dolžna stroške povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. V zvezi z zahtevo za vrnitev plačane sodne takse sodišče tožniku pojasnjuje, da na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti.