14. člen ZV-1

Tožnica ima prav, ko navaja, da se je s spremembo ZV-1A, konkretneje z novim petim odstavkom 14. člena ZV-1, zunanja meja priobalnih zemljišč na vodah iz 35. točke Priloge ZV-1, določila drugače in odslej znaša pet in ne več petnajst metrov od meje vodnega zemljišča, kot je to sicer določeno za preostale vode 1. reda.

Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče.

Ob pravilni umestitvi zemljišč, na katerih so se izvedla dela (nasutje gramoza pomešanega z gradbenimi odpadki ter zemljo, odstranjena obrežna vegetacija, del vegetacijskega sistema pa je zasut z nasipanim gradbenim materialom, tik ob cesti na parceli položeni robniki, na novo postavljena kovinska mreža), kot zemljišč, za katera veljajo določbe ZV-1 in ugotovitvi, da za ta dela ni bilo pridobljeno predpisano vodno soglasje iz prvega odstavka 150. člena ZV-1, je po presoji sodišča tožena stranka, po ugotovitvi, da tožnik ni izvajal del, ki jih je na vodnem in priobalnem zemljišču dovoljeno izvesti, pravilno štela, da gre za dela izvedena v nasprotju z določbo prvega odstavka 37. člena ZV-1 in je pravilna tudi odločitev, da izrek ukrepa temelji na določbi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1.

Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1.

Po določbi 150. člena ZV-1 se kot poseg v prostor, ki lahko vpliva na vodni režim, obravnavajo posegi na vodnem in priobalnem zemljišču, za kar tudi gre v obravnavanem primeru. Za takšen poseg pa je v skladu s citirano določbo potrebno vodno soglasje, ki ga tožnik nima.

OPN, na podlagi katere je prvostopenjski organ opravil presojo dopustnosti sporne gradnje tudi z vidika določb ZV-1, dejansko napotuje na pridobitev soglasja po določbah ZV-1. Pri gradnji nezahtevnega objekta pa je soglasje pristojnega soglasodajalca sestavni del zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, saj mora pristojni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja ugotoviti tudi, ali so za načrtovano gradnjo pridobljena vsa predpisana soglasja. Prvostopenjski organ je zato ravnal nepravilno, ko je na podlagi določb ZV-1 sam presojal dovoljenost gradnje podpornega zidu in nato zahtevo zaradi neizpolnjevanja predpisanega odmika iz 14. člena ZV-1 zavrnil.

Treba je upoštevati, da se soglasje daje k projektnim rešitvam oziroma k predloženemu delu PGD, ki je v zvezi s predmetom soglašanja. Za izdajo soglasja so torej pomembni podatki, ki jih vsebuje ta dokument, in ne izjava stranke. Ker je iz predloženega PGD razvidno, da gre za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo dela mlina, upravni organ ni (bil) dolžan ugotavljati resničnosti zatrjevanj tožnice, drugačnih od tistih, ki so navedena v samem projektu.