175. člen ZV-1

Inšpekcijski organ je kot poseg v prostor, za katerega bi moral tožnik pridobiti vodno soglasje v skladu s 150. členom ZV-1, štel gradnjo oz. ureditev dela zemljišča na način, da predstavlja utrjeno makadamsko površino, ki pa ne služi sama sebi, ampak je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da služi za parkiranje vozil in drugih premičnih objektov ter za skladiščenje različnega materiala. Povedano drugače, inšpekcijski organ je tožniku prepovedal parkiranje in skladiščenje na podlagi ugotovitve, da je tožnik na delu zemljišča ..., uredil zemeljsko površino na način, da ta omogoča in tudi dejansko služi parkiranju in skladiščenju, pri čemer tožnik za takšno ureditev (poseg v prostor) ni pridobil vodnega soglasja. Ker celotno zemljišče, tj. vse tri parcelne številke, predstavlja ogroženo (poplavno) območje, tudi ni relevantno, ali se je pred izdajo izpodbijane odločbe parkiranje res izvajalo le neposredno ob meji z občinsko cesto, ob tem ko ni bilo sporno, da utrjena makadamska površina dejansko sega na vse tri parcele.

Obseg podeljene pravice posebne rabe termalne vode za ogrevanje tožničinih objektov iz vrtine je bil tožnici določen z Uredbo o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe Ocean Orchids d. o. o. iz vrtine Do-3g/05 ter pogodbo, sklenjeno med vlado RS in tožnico, v katerih je določena največja dovoljena skupna letna prostornina (količina) tožničine rabe podzemne vode iz vrtine. Inšpekcijski organ je pravilno ugotovil, da je tožnica letno uporabila več od dovoljene količine vode po Uredbi in pogodbi.

V skladu z načelom zakonitosti iz 9. člena ZUP se (ne)dovoljenost posega presoja po predpisih, ki so veljali v času njegove izvedbe. Zato bi moral upravni organ ugotoviti, kdaj je do posega prišlo, ter njegovo (ne)dovoljenost presojati glede na tedaj veljavno zakonodajo. To je v obravnavanem primeru še zlasti relevantno zato, ker so po prej veljavnih predpisih veljale določene izjeme pri posegih v vodna zemljišča, npr. po drugem odstavku 46. člena Zakona o vodah (Ur. l. SRS št. 38/81 in naslednji) oziroma po drugem odstavku 33. člena Zakona o vodah (Ur. l. SRS št. 16/74).

Sodišče se pridružuje stališču drugostopenjskega organa, da ima v primeru rabe vode brez vodne pravice in vodnega dovoljenja inšpektor pooblastilo izreči prepoved nadaljnje rabe vode (1. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1) in tudi pooblastilo prepovedati uporabo objekta in naprave, če se uporablja brez takega dovoljenja (5. točka prvega odstavka 175. člena ZV-1)

Tožnica niti v svoji zahtevi niti v predmetni tožbi ni podala navedb oziroma razlogov, ki bi utemeljevali odpravo prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po citiranem prvem odstavku 274. člena ZUP, saj v tej določbi navedenih razlogov niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje. Sodišče zato nima podlage za presojo pogojev za njeno odpravo po nadzorstveni pravici. Tako v zahtevi kot v predmetni tožbi pa tožnica zatrjuje, da organ v prvostopenjski odločbi materialnih predpisov (določb ZV-1 in ZIN) ni pravilno uporabil, v tožbi pa tudi, da sploh ni uporabil relevantnih določb ZGO-1. To pomeni, da po vsebini trdi, da so podani razlogi za razveljavitev prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP. Sodišče ni našlo niti zatrjevane kršitve 37. člena ZV-1, ki določa, kateri posegi na vodno in priobalno zemljišče so dovoljeni in pod kakšnimi pogoji, ne določa pa inšpekcijskih ukrepov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Ob pravilni umestitvi zemljišč, na katerih so se izvedla dela (nasutje gramoza pomešanega z gradbenimi odpadki ter zemljo, odstranjena obrežna vegetacija, del vegetacijskega sistema pa je zasut z nasipanim gradbenim materialom, tik ob cesti na parceli položeni robniki, na novo postavljena kovinska mreža), kot zemljišč, za katera veljajo določbe ZV-1 in ugotovitvi, da za ta dela ni bilo pridobljeno predpisano vodno soglasje iz prvega odstavka 150. člena ZV-1, je po presoji sodišča tožena stranka, po ugotovitvi, da tožnik ni izvajal del, ki jih je na vodnem in priobalnem zemljišču dovoljeno izvesti, pravilno štela, da gre za dela izvedena v nasprotju z določbo prvega odstavka 37. člena ZV-1 in je pravilna tudi odločitev, da izrek ukrepa temelji na določbi 8. točke prvega odstavka 175. člena ZV-1.

Za presojo, ali se obravnavna zemljišča štejejo kot vodna, ni odločilno (kot zmotno meni tožnik), ali so kot taka evidentirana v javnih evidencah, temveč le, ali izpolnjujejo pogoje, predpisane v 11. oziroma 14. členu ZV-1.

Že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, zato inšpektorju škode ni treba še posebej izkazovati.

Upravna organa sta pravilno štela, da so bile z gradnjo v zaščitenem 5-metrskem pasu kršene določbe 150. člena ZV-1, saj za tako izveden poseg tožnica ni pridobila v 1. točki drugega odstavka 150. člena ZV-1 zahtevanega vodnega soglasja, s tem pa je bila po presoji sodišča dana podlaga za izrek ukrepa na podlagi 175. člena ZV-1. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na določitev inšpekcijskega zavezanca. Tožnici se namreč očita gradnja v nasprotju z vodnim soglasjem z dne 30. 3. 2005, ki je bilo izdano samo njej. Prav tako je bilo tožnici izdano tudi gradbeno dovoljenje, zato je bila pravilno določena kot edina inšpekcijska zavezanka.

Kljub temu, da meja vodnega zemljišča ni določena, je jasno, da je tožnica s postavitvijo ovire – ograje na vodnem zemljišču - preprečila prost prehod ob vodnem dobru, kar je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 38. člena ZV-1.

Dejstvo, da meja vodnega zemljišča C. potoka ni vpisana v zemljiški kataster in da status tega zemljišča kot naravnega vodnega javnega dobra ni vpisan v zemljiško knjigo, ni ovira za izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom, da se vsakomur zagotovi prost prehod ob vodnem dobru.