VSL Sklep I Cpg 581/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati zahtevani znesek denarne odškodnine po polici za zavarovanje projektantske odgovornosti št. 0100004075 z dne 15. 11. 2010 v višini 38.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12. 2011 dalje do plačila, in sicer tako, da se zahtevani znesek nakaže na poslovni račun tožeče stranke, pod izvršbo." (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 903,00 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi police o zavarovanju projektantske odgovornosti (A2 - A3). Trdi, da je pri sodelovanju z družbo L. (izvajalec) pri polaganju talnih oblog na objektu v A. zaradi neustrezno izbranega sklopa materialov prišlo do odstopanja parketa. Investitor je od izvajalca (družbe L.) zahteval odpravo nastale škode, kar je slednja storila. Tožeča stranka pa je nato kot odgovorna za izbiro in uporabo napačnega materiala, družbi L. povrnila nastalo škodo in sicer v obliki kompenzacije. V obravnavanem postopku plačano škodo zahteva nazaj od tožene stranke, pri kateri je imela sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo.

6V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je na objektu v A. nastala škoda zaradi uporabe napačnega lepila pri lepljenju lamelnega parketa na obstoječo podlago, katerega uporabo je svetovala tožeča stranka. Sporno pa je, ali je tožeča stranka škodo, katere plačilo je od nje zahtevala družba L., tudi poravnala. Le v tem primeru so namreč izpolnjene predpostavke za obstoj obveznosti zavarovalnice, da tožeči stranki povrne vtoževano odškodnino. Dejstvo plačila škode je tožeča stranka dokazovala s predložitvijo listin in sicer specifikacijo k računu št. 2-1200000009 (A5) in izpisom kartic za dobavitelja L. za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 (A6), ter predlagala zaslišanje prič D. L., B. L. (predstavnika družbe L.) in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Trdila je, da je nastalo škodo plačala na podlagi kompenzacije z družbo L., kar naj bi bilo razvidno iz izpisa kartic.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je družbi L. plačala nastalo škodo, ter da poleg tega niti ni predložila računa za škodo družbe L. Navedlo je, da je temeljnica izvedena knjigovodska listina in enostranski dokument, ki prikazuje le knjiženje, pri čemer ne prikazuje izvornih dokumentov (račun, pogodba, pobotna izjava, potrjen IOP obrazec, bilanca, itd.). Poleg tega je ugotovilo tudi, da izpis kartic ni verodostojen, saj ni podpisan in žigosan. Preostale dokazne predloge, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da je škodo plačala, pa je zavrnilo z utemeljitvijo, da se plačil oziroma računovodskega poravnavanja ne more dokazovati z zaslišanji ter da se prav tako z izvedbo predlaganih dokazov ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

8Takšno stališče sodišča prve stopnje je v dani dejanski situaciji zmotno. Tožeča stranka je trdila, da je škodo družbi L. plačala in v dokaz navedenega predložila zgoraj navedeni listini. Iz specifikacije k računu izhaja, kateri izvajalci so sodelovali pri odpravi napak, katera dela so opravljali in za kakšno ceno. Iz izpisa kartic pa izhaja kompenzacija v višini 38.000,00 EUR. Tožeča stranka je v dokaz trditev v zvezi z zatrjevano škodo in trditev o izvedeni kompenzaciji oziroma plačilu škode predlagala zaslišanje D. L. (zaposlenega pri tožeči stranki), B. L. (zakonitega zastopnika družbe L.) in zakonitega zastopnika tožeče stranke J. K. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze z razlogom, da se plačil z zaslišanji ne dokazuje. Navedeno namreč ni mogoče posplošeno trditi. V danem primeru, ko iz priloženih listin (izpisa kartic) izhaja, da je bila izvedena kompenzacija v znesku 38.000,00 EUR, bi zakoniti zastopnik družbe L.in zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je odgovoren za pravilno izkazovanje podatkov v njenih knjigovodskih listinah, lahko potrdila, da je bila predmet le-te (tudi) terjatev družbe L. v zvezi s škodo, nastalo pri polaganju talnih oblog na objektu v A., za katero naj bi bila odgovorna tožeča stranka, torej da jo je tožeča stranka tej družbi poravnala in da jo je le-ta zanjo res bremenila, ali pa bi navedeno ovrgla. Zato za predmetni dokazni postopek ni odločilno, da je izpis kartic oziroma temeljnica za dobavitelja L. d. o. o. za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 le izvedena knjigovodska listina ter da le-ta ni niti podpisana oziroma ožigosana. Sodišče prve stopnje bi zato moralo izvesti tudi preostale predlagane dokaze z zaslišanji priče in zakonitih zastopnikov, ki bi bodisi potrdili bodisi ovrgli trditve tožeče stranke, da je škodo, katere plačilo je od nje zahtevala družba L., le-tej plačala (v obliki kompenzacije), in posledično odgovorili na vprašanje o (ne)verodostojnosti predloženih listin. S sicer neobrazloženo oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

9Zmotno pa je stališče pritožnice, da mora zavarovalnica zahtevani znesek plačati tudi, če ni izkazano, da je tožeča stranka škodo oškodovancu plačala. Tožeča stranka namreč kot zavarovanec ne bi mogla od zavarovalnice zahtevati plačila, če oškodovancu ne bi sama povrnila nastale škode. Bi bila pa zavarovalnica (pod določenimi pogoji) dolžna plačati škodo tretjemu, oškodovancu, če bi ji le-ta postavil neposredni odškodninski zahtevek (drugi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika).

10Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje primernosti predlaganih dokazov dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka (355. člen ZPP).

11Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku izvede predlagane dokaze z zaslišanjem priče in zakonitih zastopnikov ter nato vse izvedene dokaze oceni skladno z napotkom iz 8. člena ZPP. V kolikor bo po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka družbi L. poravnala škodo v višini 38.000,00 EUR, bo moralo presojati še, ali je v konkretnem primeru prišlo do zavarovalnega primera, za katerega skladno z zavarovalno polico (A2) in Splošnimi pogoji za zavarovanje projektantske odgovornosti (A3) jamči tožena stranka.¹

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ In v ta namen ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklepanju zavarovalne pogodbe, kot je na to opozorilo pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 419/2015 z dne 23. 9. 2015.