VSM Sodba II Kp 48118/2015

I. Pritožba zagovornika obdolžene M.F.Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 48118/2015 z dne 31. 3. 2017 obdolženo M.F.Č. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen štiri mesece zapora, v katero ji je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu od dne 16. 3. 2017 od 8.36 ure dalje. Predlog obdolžene o nadomestitvi kazni zapora z opravo dela v splošno korist pa je zavrnilo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžna oškodovani družbi povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 712,90 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona.

2Proti tej sodbi se je pritožil obdolženkin zagovornik iz vseh v 370. členu ZKP navedenih pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in odloči, da obdolženka izrečeno kazen opravi z družbeno koristnim delom.

3Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče zadevo obravnava na pritožbeni obravnavi, česar pa pritožbeno sodišče ni storilo. Po določbi 380. člena ZKP se namreč obravnava pred sodiščem druge stopnje opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Nič od navedenega zagovornik v pritožbi ne navaja, niti tega ni ugotovilo pritožbeno sodišče, ko je obravnavalo pritožbo na seji pritožbenega senata. Šele na taki seji namreč sodišče druge stopnje odloči, ali naj se opravi obravnava (drugi odstavek 379. člena ZKP). Zaradi navedenega pritožbeno sodišče predlogu zagovornika ni ugodilo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona zagovornik v pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, z ničemer ne obrazloži. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zato je pritožba, podana iz navedenih pritožbenih razlogov, brez vsakršne podlage.

6Glede na to, da je obdolženka krivdo po obtožbi priznala in da je sodišče njeno priznanje sprejelo, kot je to obrazloženo v točki 1 napadene sodbe, pritožba pa navedenega ne problematizira, se pokaže kot neutemeljena tudi pritožba, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7Sicer pa zagovornik v pritožbi obrazloži le pritožbeni razlog zoper odločbo o kazenski sankciji. Navaja namreč, da bi za obdolženko bilo najbolj primerno, da se ji določi oprava družbeno koristnega dela, ker bo skozi to obliko socializacije lahko najbolj dosežen namen kazenske sankcije. Obdolžena bi bila vključena v delo, pri čemer pa bi lahko še vedno skrbela za družino, torej za tri mladoletne in nepreskrbljene otroke, ki tako ne bi občutili manjko matere in njene vloge pri varstvu in vzgoji. Kratkotrajna zaporna kazen povzroči mnogo več stranskih in negativnih posledic, kot pa je njen namen v golem kaznovanju z osamitvijo in odvzemom prostosti. Obdolženka je kaznivo dejanje priznala, ga obžalovala, osebne in družinske okoliščine pa utemeljujejo določitev družbeno koristnega dela.

8Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoča soglašati.

9Sodišče prve stopnje je obdolženki za storjeno kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini primerno in ustrezno kazensko sankcijo, pri tem pa tudi utemeljeno zavrnilo predlog za njeno izvršitev z opravo dela v splošno korist. Pravilno je namreč upoštevalo obdolženkino predkaznovanost ter na osnovi nje zaključilo, da doslej izrečene kazni pri obdolženki niso dosegle pričakovanega učinka, to je, da bi jo odvračale od kriminalnega početja. Kljub izrečenim pogojnim obsodbam je nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj, v obravnavani kazenski zadevi pa se je izmikala prihodu na sodišče in je zato to moralo uporabiti prisilne ukrepe za zagotovitev njene navzočnosti, od odredb za prisilni privod, vse do odreditve pripora. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta bili obdolženki že po dveh sodbah izrečeni kazni zapora z izvršitvijo dela v splošno korist, pri čemer pa obdolžena dela še ni opravila, čeprav jo je v eni zadevi pristojni center za socialno delo že pozval na razgovor, pa se vabilu ni odzvala. Navedeno ne daje podlage za predlagani alternativni način izvršitve kazni zapora, pri čemer sodišče prve stopnje ni prezrlo okoliščine, da je obdolžena dolžna skrbeti za tri mladoletne otroke, kar sedaj ponavlja in ponovno poudarja pritožba. Pravilno ugotavlja, da je ta dolžnost tudi na strani obdolženkinega partnerja in da bi obdolženka morala še pred izvrševanjem kaznivih dejanj razmisliti o tem, kakšna je njena vloga pri varstvu in vzgoji njenih otrok, ter da bo ta onemogočena v primeru, da bo morala na prestajanje zaporne kazni. Pri tem okoliščina, da se s izvrševanjem kratkih prostostnih kazni ni mogoče izogniti negativnim posledicam izvrševanja teh kazni, kar poudarja pritožba, po oceni pritožbenega sodišča nima prav nobene teže. Glede na obsežno predkaznovanost obdolženke, ki je razvidna iz podatkov kazenske evidence (l. št. 142 in 143), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni pričakovati, da bodo nameni izrekanja kazenskih sankcij pri obdolženki doseženi, če bi bilo ponovno ugodeno njenemu predlogu za v pritožbi predlagan način izvršitve kazni zapora. Obdolženka je bila doslej od leta 2014 dalje devetkrat obsojena zaradi storitve vrste premoženjskih kaznivih dejanj, pri čemer izrečene pogojne obsodbe niso dosegle svojega namena, da bi jo odvrnile od izvršitve novih kaznivih dejanj, obdolžena pa po dveh sodbah (Okrajno sodišče v Mariboru II K 30650/14 z dne 10. 3. 2016 in Okrajno sodišče v Brežicah II K 50033/15 z dne 5. 1. 2017) ni opravila dela v splošno korist, vsakokrat po 180 ur.

10Iz navedenih razlogov se pokaže pritožba zagovornika kot neutemeljena.

11Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obdolženko oprostilo plačila sodne takse, ker je brez sredstev, in ker bo morala na prestajanje zaporne kazni.