VSK sklep I Cp 257/2014

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

S sklepom z dne 3.12.2013 je prvostopenjsko sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo, ker je ugotovilo, da je bilo o zahtevku, ki je predmet tožbe, že pravnomočno odločeno s sodbo istega sodišča P 1 z dne 18.12.1996.

S sklepom z dne 11.12.2013 je odločilo, da morajo tožniki plačati tožencu pravdne stroške, vsak v znesku 73,16 EUR.

Tožniki se po svojem pooblaščencu pritožujejo zoper oba sklepa.

Sklep z dne 3.12.2013 izpodbijajo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da gre v obeh pravdnih zadevah za identična zahtevka. Zatrjujejo, da je bilo s sodbo P 1 razsojeno o lastninski pravici na delu parcele 4348 k.o. B., meje dela parcele, na katerem naj bi F.S. pridobil lastninsko pravico s sodbo niso bile določene, predmet lastninske pravice ni bil konkretiziran, podan je bil opisno. F.S. kot zapustnik tožnikov niti tožniki niso pridobili lastninske pravice na takem neodmerjenem delu zemljiške parcele. F.S. ni mogel vknjižiti lastninske pravice na podlagi sodbe na neodmerjenem delu zemljišča, tožniki pa zahtevajo ugotovitev na določno opredeljeni nepremičnini. Prvostopenjsko sodišče je zaradi zmotne presoje identitete zahtevka zmotno presodilo tudi identiteto strank. Sodba P 1 je neizvršljiva, predlog za izvršbo, ki ga je podal F.S. je bil pravnomočno zavrnjen, ker upnik parcelacije sam ni mogel predlagati, lastniku parcele pa s sodbo ni bilo naloženo aktivno ravnanje ampak le dolžnost, da parcelacijo dopusti. Med tem je prišlo do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) in Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN). Sodišče v nobenem primeru ne more odločati o delitvi parcel, ker je to v pristojnosti Geodetske uprave RS. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Sklep z dne 11.12.2013 napadajo z istimi razlogi kot sklep z dne 3.12.2013, grajajo pa tudi tožencu priznane stroške za nagrado za postopek.

Toženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo tožnikov zoper sklep z dne 3.12.2013. Navaja da tožniki zahtevajo lastninsko pravico na istem delu zemljišča in v enakem obsegu kot v prejšnji tožbi. Nesporno je, da so tožniki univerzalni pravni nasledniki F.S. in so skladno z Zakonom o dedovanju pridobili lastninsko pravico na celotni zapuščini. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz te tožbe identičen tožbenemu zahtevku, s katerim je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo P 1, kar je botrovalo tudi napačni odločitvi, da je potrebno tožbo kot nedopustno zavreči.

Sodba P 1 z dne 18.12.1996, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je F.S. (ki je pravni prednik tožnikov) solastnik do ? parcele 4348 ? gozd v izmeri 3060 m?, vpisan v vložni št. 1 k.o. B. in sicer vzhodnega dela te parcele v površini 1530 m? in sta toženca kot zemljiškoknjižna lastnika po pravnomočnosti sodbe dolžna dopustiti katastrsko delitev parcele v tem obsegu, po kateri bo vzhodni del v površini 1530 m? pridobil novo parcelno številko ter glede te izdati tožniku ustrezno zemljiškoknjižno listino, je iz razlogov, ki jih je navedla pritožba, neizvršljiva. Med strankami ni sporno, da se na podlagi te sodbe pravni prednik tožnikov ni vpisal v zemljiško knjigo, tožniki pa se tudi ne morejo vpisati, ker ta sodba ni primerna listina za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Del zemljiške parcele, čeprav opisno naveden, namreč nima stvarnopravne samostojnosti in ne more biti predmet lastninske pravice oziroma njenega prenosa in tudi ne more biti predmet vpisa v zemljiško knjigo. Predmet stvarnih pravic so samo individualno določene samostojne stvari, na področju nepremičnin so to zemljiške parcele, ki so prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami (7. člen SPZ in 1. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi v nadaljevanju: ZZK-1). Nepremičnine se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, to je identifikacijska oznaka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (prvi odstavek 12. člena ZZK-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 3. člena ZZK-1). Predmet samostojnega priposestvovanja je lahko tudi del parcele, ki pa mora zato, da bi bil predmet lastninske pravice, pridobiti stvarnopravno samostojnost. Glede na stališče sedanje sodne prakse je po mnenju pritožbenega sodišča zahtevek, o katerem je bilo odločeno s sodbo P 1, nesklepčen, zahtevek, kot je postavljen v tej pravdi pa je sklepčen.

V primerih, ko tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, je potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, tožnik pa mora zahtevati ugotovitev, da je lastnik tistega dela parcele št. xx., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označen z rezervirano parcelno številko yy. Tako je zadoščeno zahtevi iz 8. člena ZEN, ki je uredil evidentiranje sprememb v katastru na podlagi sodne odločbe in določil obveznost, da mora stranka sodni odločbi obvezno priložiti elaborat. Zahtevek iz te pravde (ki je oblikovan skladno s tem stališčem), se torej razlikuje od zahtevka iz prejšnje pravde, saj bi bila sodba, s katero bi bilo ugodeno temu tožbenemu zahtevku, lahko podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, prejšnja sodba pa zaradi drugačnega zahtevka teh lastnosti nima. Iz tega razloga zahtevka nista identična.

Podana je v pritožbi zatrjevana kršitev drugega odstavka 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep o zavrženju tožbe in sklep o stroških, ki temelji na sklepu o zavrženju tožbe, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).