VSRS Sodba in sklep II Ips 611/2006

Revizija tožeče stranke se zavrže, revizija tožene stranke pa zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je trajala zakonska zveza oziroma ekonomska skupnost pravdnih strank od leta 1970 do 1996. Pod I. je ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje nekdanjih zakoncev hiša, dve garaži, umetnine, antikvitete, pohištvo, stroji, oprema in ostalo. Pod II. je razsodilo, da sta deleža pravnih strank na tem premoženju enaka. Pod III. je tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo 1/2 nepremičnin na tožnico. Pod IV. je tožencu naložilo plačati tožnici 1.043,20 EUR (prej 250.000 SIT), to je 1/2 zneska po razvezi zakonske zveze prodanega avtomobila, ki je bil skupno premoženje. Pod V. je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da spadajo v skupno premoženje bronaste plastike Z. K., slike drugih avtorjev in antikvitete, ker niso skupno premoženje, saj pomenijo darilo Z. K. tričlanski družini kot celoti. Pod VI. je ugotovilo, da znaša solastninski delež vsake od strank na premičninah pod V. do 1/3, z utemeljitvijo, da pripadajo podarjene umetnine pravdnima strankama in toženčevemu sinu A. A. vsakemu do 1/3. Pod VII. je prvostopenjsko sodišče odločilo o pravdnih stroških, drugačen oziroma višji tožničin tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo ter delno razveljavilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Izrek prvostopenjske sodbe pod I. in V., ki ni vseh predmetov skupnega premoženja vseboval s podrobnimi opisi, temveč se je skliceval na označbe v tožbi, je popravilo tako, da je konkretne stvari poimenovalo. Prvostopenjsko sodbo pod I.B.i) in pod VI. je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka razveljavilo, kar se je v drugostopenjski odločbi odrazilo tako, da sta bila navedena dela izrekov iz spremenjene prvostopenjske sodbe izpuščena. Pritožbeno sodišče je nadalje spremenilo odločitev pod II. o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju tako, da je odločilo, da znaša tožničin delež 43/100, toženčev delež pa 37/100. Enako je storilo glede odločitve pod III. in sicer, da je tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah tako, da se bo tožnica lahko vknjižila kot lastnica do 43/100. Pod IV. je glede na razmerje solastnine spremenilo odločitev o plačilu tako, da mora toženec plačati tožnici 897,18 EUR (prej 215.000 SIT). O pritožbenih stroških tožene stranke je določilo, da jih krije sama.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija drugostopenjsko sodbo v točkah II. , III. in IV. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče druge stopnje zmotno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in odločilo, da je tožničin delež na skupnem premoženju manjši od 50/100.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložil tudi toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) sta bili reviziji vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Revizija tožeče stranke ni dovoljena.

Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Tožnica je v tej pravdni uveljavljala tožbeni zahtevek, da znaša njen delež na skupnem premoženju 50/100, da mora toženec izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo nepremičnin na tožnico do 1/2 in da ji mora plačati 1.043,23 EUR (250.000 SIT). V tem obsegu je tožnica v prvostopenjski sodbi tudi uspela. V delu, kjer ni šlo za denarni znesek, je tožnica v tožbi določila vrednost spornega predmeta na 8.763,14 EUR (prej 2,100.000 SIT). Drugostopenjsko sodišče je po toženčevi pritožbi spremenilo odločitev o deležih strank iz razmerja 50/100 : 50/100 v razmerje 43/100 : 57/100. V istem razmerju je spremenilo odločitev pod III. glede izstavitve listin in odločitev pod IV., tako da je tožencu naložilo plačilo zneska 897,18 EUR (prej 215.000 SIT). Na ta način je drugostopenjsko sodišče tožničin uspeh zmanjšalo za 14%. Teh 14 % od vrednosti spornega predmeta 8.763,14 EUR (prej 2,100.000 SIT) znaša 1.226,83 EUR (294.000 SIT). Pod IV. pa je drugostopenjsko sodišče zmanjšalo obveznost plačila za 146,05 EUR (prej 45.000 SIT). Ker tožnica izpodbila spremembo drugostopenjskega sodišča v točkah II. do IV., znaša torej vrednost tega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 1226,83 EUR in 146,05 EUR, kar ne presega meje za dovoljenost revizije 4.172,93 EUR. Zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo po 377. členu ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija tožene stranke ni utemeljena.

Toženčeva revizija očita drugostopenjskemu sodišču ugotovitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP v prvostopenjski sodbi, ki bi jo zato moralo razveljaviti, ne pa spremeniti. Po oceni revizijskega sodišča so ti očitki neutemeljeni. V zvezi s predmeti skupnega premoženja pritožbeno sodišče ni vsebinsko spreminjalo prvostopenjske sodbe, ampak je pomanjkljivo poimenovanje predmetov, ki so bili v nekaterih primerih navedeni le s sklicevanjem na označbe v tožbi, dopolnilo s podrobnejšimi označbami. Šlo je samo za popravo označbe predmetov z njihovim poimenovanjem. Revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu, da kljub skromnim označbam predmetov skupnega premoženja prvostopenjska sodba ni bila nerazumljiva in se jo je dalo preizkusiti. Zaradi tega ni bila obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in take kršitve drugostopenjsko sodišče tudi ni ugotovilo. S povzetkom vseh predmetov skupnega premoženja v svoji sodbi je pritožbeno sodišče poskrbelo samo za jasnost oziroma preglednost odločitve.

Res je, da je prvostopenjsko sodišče v dveh primerih prekoračilo tožbeni zahtevek. Pri obravnavanju toženčeve pritožbe je pritožbeno sodišče obe prekoračitvi ugotovilo in v skladu s 357. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje v teh delih pod I.B-i in VI. prvostopenjsko sodbo razveljavilo, kar se je v spremenjeni prvostopenjski sodbi, kot jo je formuliralo pritožbeno sodišče, odrazilo tako, da v njej prvotni odločitvi pod I.B-i in pod VI. nista več vsebovani. Posledica take odločitve je v toženčevo korist, saj pravnomočna sodba ne vsebuje več ugotovitve, da spada v skupno premoženje kupnina v znesku 500.000 SIT in ugotovite, da znaša na določenih umetninah solastninski delež vsake od strank do 1/3 (tožničin zahtevek, da spadajo v skupno premoženje umetnine, navedene pod V., sta obe nižji sodišči zavrnili). Prekoračitev tožbenega zahtevka je torej pritožbeno sodišče saniralo, ne da bi storilo kršitev postopka, ki jo smiselno zatrjuje revizija. S tem, ko je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev pod IV., da je tožencu naložilo plačilo zneska 897,18 EUR (prej 215.000 SIT), pa ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka zahtevek za plačilo zneska 250.000 SIT postavila v svoji vlogi z dne 29.11.2000 (l. št. 105).

Toženec očita drugostopenjski sodbi tudi nejasnost izreka, češ da se ne da preizkusiti, v katerem delu je prvostopenjska sodba potrjena. Revizijsko sodišče sodi, da je očitek neutemeljen. Iz spremenjene prvostopenjske sodbe, ki je vsebovana v sodbi sodišča druge stopnje, je razvidna razlika v primerjavi s prvotno sodbo sodišča prve stopnje. V spremenjenem izreku prvostopenjske sodbe ni več odločitve pod I.B-i in VI. kot je bilo že navedeno, odločitev pod II. pa je iz razmerja deležev na skupnem premoženja iz razmerja 50/100 : 50/100 spremenjena v razmerje 43/100 : 57/100. V istem razmerju sta spremenjeni tudi odločitvi pod III. in IV., spremenjena pa je tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov. S takimi spremembami prvostopenjske sodbe je toženec v pritožbenem postopku uspel, ne pa s svojo pritožbo v celoti, ko je zahteval popolno razveljavitev prvostopenjske sodbe. Povsem jasno je, v čem toženčeva pritožba ni bila uspešna in v katerem delu je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ne drži torej, da drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti. Ko toženec v reviziji navede še, da je drugostopenjsko sodišče kršilo celo vrsto drugih določb Zakona o pravdnem postopku, je mogoče na tako pavšalno trditev odgovoriti samo, da revizijsko sodišče nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne upošteva po uradni dolžnosti, tako da nekonkretnih in neobrazloženih kršitev postopka ne more in ne sme obravnavati. Ko pa revident zatrjuje nasprotje materialnopravnih zaključkov sodbe z različnimi podatki spisa, tak očitek ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč bodisi nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) bodisi zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče v skladu z opisanim zaključuje, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Toženec v reviziji trdi, da se višje sodišče v izpodbijani sodbi sicer sklicuje na 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami), vendar teh določb ne upošteva. Revizijsko sodišče ugotavlja, da trditev ne drži. Tako pri ugotovitvi obsega skupnega premoženja kot pri določitvi deležev na skupnem premoženju je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo. Upoštevano je, da je premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske skupnosti njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena ZZZDR), kakor tudi, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju načelno enaka, vsak pa lahko dokaže, da je razmerje zaradi lastnega prispevka drugačno (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Pri določitvi deležev pa so upoštevana tudi merila iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, iz katerega izhaja, da ne gre zgolj za računske operacije, ampak se ugotavlja celovit odnos do skupnega premoženja, do družine, gospodinjstva, dela nasploh in seveda tudi do neposrednega dela pri pridobivanju novega premoženja(1) .

Izhodišče za materialnopravno odločitev so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča. Teh ugotovitev v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati, zato niso upoštevne toženčeve revizijske trditve, ki ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujejo. To velja za revizijske trditve, da tožnica ni v pretežni meri skrbela za gospodinjstvo in da ni v pretežni meri skrbela za varstvo in vzgojo toženčevega sina A. A..

Neizpodbojne dejanske ugotovitve so, da je ekonomska skupnost pravdnih strank trajala med letoma 1970 in 1996. Tožnica je bila ves čas zaposlena, toženec je bil do leta 1986 samostojni umetnik, od tedaj dalje pa zaposlen kot profesor ... V času ekonomske skupnosti sta zakonca pridobila hišo in dve garaži (leta 1974) in dozidala prizidek (leta 1975), vse to delno z gotovino, delno s krediti, ki sta jih nato odplačala. V vseh pogodbah sta bila kot kupca ali investitorja navedena oba zakonca. Vsi ostali predmeti so bili kupljeni v času trajanja skupnosti, po letu 1990 pa omembe vrednih investicij v skupno premoženje ni bilo. Tožencu je bila kot avtorju sistema ... priznana patentna zaščita od leta 1968 dalje. Z licenčno pogodbo je bila prenesena pravica izkoriščanja patenta. Licenčnina se je nakazovala na toženčev žiro račun. Primerjava dohodkov obeh strank je pokazala, da je za celotno obdobje znašal povprečni delež tožničine plače 54,4 % toženčevih dohodkov oziroma, da je v celotni masi vseh dohodkov znašal delež tožnice 35,23 % in toženca 64,77 %. Toženec je preživljal svojega takrat mladoletnega sina A. (roj. 12.3.1968) iz zakonske zveze s toženčevo pokojno prvo ženo. Pretežno breme skrbi, nege in vzgoje A. A. je ležalo na tožnici. Toženec je bil zaradi službenih obveznosti popoldne pretežno z doma. Pretežno breme gospodinjstva je nosila tožnica, toženec je pri tem delno sodeloval. Tožnica je kot inženir kemije nudila tožniku pomoč pri njegovem strokovnem delu, nadaljnjem razvijanju sistema ..., ki pa ni dalo finančnih rezultatov. Toženec je skrbel za tekoča vzdrževalna in investicijska dela.

Na podlagi navedenih ugotovitev je drugostopenjsko sodišče presodilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 43/100, toženčev delež pa 57/100. Toženec taki odločitvi nasprotuje predvsem s sklicevanjem na licenčnino kot njegovo posebno premoženje, na njegov skoraj enkrat večji dohodek od tožnice in na zmotno uporabo meril, ki veljajo za skupaj pridobljeno premoženje in za ločeno premoženje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so toženčeve revizijske trditve o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene. Drugostopenjsko sodišče je pravilno odločilo o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, pri čemer je odločilo, da je toženčev delež za 14 % višji od tožničinega, ne pa, kot zmotno trdi revizija, le za 7 %. Pri svoji odločitvi je pravilno upoštevalo določbe prvega in drugega odstavka 51. člena ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZZZDR.

Ugotovljeno je, da je toženec za svoj izum pridobil patent pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico. Pravico iz patenta je toženec s pogodbo prenesel na drugega in je zato med trajanjem zakonske zveze na svoj žiro račun prejemal licenčnino. Revizijsko sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da so v toženčevem primeru njegovi dohodki iz patenta njegovo posebno premoženje. Patent je bil namreč pridobljen s toženčevim izumiteljskim delom v času pred sklenitvijo zakonske zveze, zato tudi premoženjske koristi iz tega patenta niso skupno premoženje v smislu drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Tako stališče je glede pravic industrijske lastnine zavzela teorija(2), glede avtorskega prava kot druge veje intelektualne lastnine pa teorija(3), sodna praksa(4) in zakonodaja(5). Zaradi prevladujoče intelektualne komponente pri ustvarjanju industrijske lastnine ali avtorskega dela imajo upravičenja ustvarjalca iz njegove individualne ustvarjalnosti prednost pred skupnolastninskimi upravičenji njegovega zakonca. Zato ima ustvarjalec izključno pravico do izkoriščanja in razpolaganja s patentom ali avtorsko pravico. Premoženjska korist, ki izvira iz pridobljene pravice, pa spada v skupno premoženje ob pogoju iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR, torej če je pravica nastala v času trajanja zakonske zveze. V toženčevem primeru so torej denarni zneski, ki so bili kot licenčnina nakazani na toženčev žiro račun, pomenili toženčevo posebno premoženje. Enako velja za odškodnino iz pravde, ko je toženec iztožil plačilo za izkoriščanje njegovega izuma.

Navedeno odškodnino in vsa plačila licenčnine v obdobju trajanja zakonske zveze oziroma ekonomske skupnosti sta nižji sodišči upoštevali pri ugotovitvi vseh toženčevih dohodkov, saj je bila vsa licenčnina nakazana na toženčev žiro račun. Tja so se stekali tudi drugi toženčevi dohodki iz dela v času trajanja skupnosti s tožnico. Utemeljen je zaključek pritožbenega sodišča, da so se denarni prihodki med sabo pomešali. Toženec je od leta 1986 dalje prejemal tudi plačo, tožnica pa ves čas posebej nakazila na žiro račun in plačo. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi vseh dohodkov obeh za celotno obdobje ugotovilo, da so tožničini dohodki dosegli 54,4 % toženčevih oziroma, da je v celotni masi dohodkov obeh zakoncev znašal tožničin delež 35,23 %, toženčev pa 64,77 %. V tem razmerju so torej vsebovani tudi dohodki, ki so bili po svojem izvoru toženčevo posebno premoženje.

Vse premoženje, ki je v izpodbijani sodbi ugotovljeno kot skupno, je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske oziroma ekonomske skupnosti med pravdnima strankama. To velja tudi za avtomobil BMW, čemur toženec neutemeljeno oporeka. Največji del premoženja, nepremičnine, je bil pridobljen leta 1974 in 1975 in sicer delno z gotovino, pretežno pa s krediti, ki sta jih zakonca odplačala. Za noben predmet ni ugotovljeno, da bi bil pridobljen izključno iz toženčevih dohodkov iz patenta. Pridobljeni so bili iz dohodkov obeh zakoncev, med katere je bil pomešan tudi toženčev dohodek, izvirajoč iz patenta, ki je predstavljal njegovo posebno premoženje. Navedena sredstva je treba upoštevati kot vložek posebnega premoženja v skupno premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času trajanja zakonske zvez oziroma ekonomske skupnosti. Vložek posebnega premoženja je imel za posledico odločitev, da toženčev solastninski delež presega tožničinega. Ker je pri ugotovitvi deležev upoštevano medsebojno razmerje vseh dohodkov obeh strank (35,23 % : 64,77 %), ni odločilno, kolikšen delež v toženčevih dohodkih, ki so prišli na njegov tekoči račun, izvira iz dohodkov po licenčni pogodbi in kolikšen delež predstavljajo dohodki iz toženčevega dela opravljenega v času trajanja ekonomske skupnosti. Če so bili prvi višji, so bili drugi nižji in obratno, upoštevani pa so vsi, ker so bila sredstva vseh vrst dohodkov pač pomešana. Zato je nepotrebno poudarjanje revizije o toženčevem posebnem premoženju in o njegovih skoraj enkrat večjih dohodkih. Upoštevano je bilo razmerje dohodkov obeh zakoncev, ki je pokazalo, da so bili toženčevi dohodki občutno večji, kar se je odrazilo v večjem obsegu skupnega premoženja. Navedeno je zato tudi vplivalo na povečanje toženčevega deleža na skupnem premoženju.

Zmotno trdi revizija, da so v izpodbijani sodbi določeni deleži brez kakšnega matematičnega izračuna. Dohodki obeh zakoncev so bili ugotovljeni in medsebojno razmerje teh dohodkov izračunano. To pa zadošča za ugotovitev deležev na skupnem premoženju, saj je ustaljeno stališče sodne prakse(6), ki razlaga 59. člen ZZZDR tako, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre zgolj za računske operacije, ampak tudi za druge oblike dela in prizadevanj zakoncev, ki so denarno nemerljive. Po merilih iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR se namreč ugotavlja celovit odnos do skupnega premoženja, do družine, gospodinjstva, dela nasploh in seveda tudi do neposrednega pridobivanja novega premoženja, tako da se prepreči različno vrednotesnje posameznih prispevkov, do katerih lahko pride zaradi morebitnih enostranskih interesov posameznega zakonca.

Ker pravda o določitvi deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda, ni sprejemljivo stališče revizije, da drugostopenjsko sodišče izračuna o deležih na skupnem premoženju ni obrazložilo. Pojasnilo je, katere elemente je upoštevalo, med njimi tudi medsebojno razmerje dohodkov, vključno z dohodki iz licence kot vložkom osebnega premoženja. Pri materialnopravni presoji o višini deležev pa so bile utemeljeno upoštevane tudi druge okoliščine, ki so bile ugotovljene in ki jih revizija ne more izpodbijati. Gre za to, da je imel toženec tudi denarno preživninsko obveznost za svojega takrat mladoletnega otroka, pretežno breme skrbi, nege in vzgoje otroka pa je ležalo na tožnici. Pretežno breme gospodinjstva je nosila tožnica, toženec je delno sodeloval. Ugotovljeno je, da je bil zaradi službenih obveznosti popoldne pretežno z doma. Tožnica je kot inženirka kemije tožniku nudila pomoč pri njegovem strokovnem delu (nadaljnjem razvoju sistema ...), ki sicer ni dalo finančnih rezultatov, vendar pa je treba upoštevati vsako prizadevanje, ki je omogočalo dobro funkcioniranje družine, čeprav ni bilo materialne narave. Upoštevanje opisanih okoliščin skupnega življenja in delovanja, ki vseh ni mogoče številčno izraziti, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljuje razporeditev deležev na skupnem premoženju v razmerju 43/100 : 57/100, pri čemer je v primerjavi z večjim tožničinim nedenarnim vložkom pravno odločilnega pomena večji toženčev denarni vložek (tudi posebnega premoženja) v nastanek skupnega premoženja. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je odločitev pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi v celoti materialnopravno pravilna.

Iz opisanega izhaja, da toženec neutemeljeno uveljavlja oba revizijska razloga, zaradi česar je revizijsko sodišče toženčevo neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 831/94.

Op. št. (2): A. Finžgar: Premoženjski režim po temeljnem zakonu o zakonski zvezi v luči sodobne ureditve premoženjskih razmerij med zakonci, Zbornik znanstvenih razprav 1959, Pravna fakulteta v Ljubljani, str. 68.

Op. št. (3): M. Trampuž: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1997, str. 132; B.Pakiž: Umetniško delo - skupno premoženje zakoncev ?, Pravnik 1988 št. 3-4, str. 259; V Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex 2002, str. 432.

Op. št. (4): Pravno mnenje VS RS št. I/87, str. 14.

Op. št. (5): Primerjaj 42. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Op. št. (6): Primerjaj na primer sodbi VS RS II Ips 424/93 in II Ips 831/94.