VSL Sklep Cst 310/2017

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo predlog upnika A d.o.o. kot pravnega naslednika B d.o.o. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom C d.o.o.; (2.) upniku A d.o.o. naložilo plačilo stroškov tega postopka v višini 6.922,69 EUR s pripadki; v presežku pa dolžnikove stroške zavrnilo.

2Zoper sklep so se pritožili dolžnik, ki se pritožuje zoper odločitev o zavrnilnem delu stroškovne odločitve, upnik predlagatelj A d.o.o. in upnik udeleženec D d.o.o. Upnik A je na pritožbo dolžnika odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Na pritožbo upnikov je odgovoril tudi dolžnik in prav tako predlagal njuno zavrnitev.

3Pritožbe niso utemeljene.

4Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja insolventnosti izvedlo dokaz z izvedencem za ekonomijo, finance in devizno poslovanje. V celoti je sledilo izvedenskemu mnenju, da zatrjevani razlog insolventnosti ne obstoji. Tako je ugotovilo, da je dolžnik v letu 2014 (pred začetkom stečajnega postopka) imel negativni kapital, kar so izkazovali knjigovodski podatki na dan 31. 12. 2014. Vendar je bil vzrok za negativni kapital prestrukturiranje družbe E d.o.o., oblikovanje družbe C d.o.o. in oddelitev slabih naložb na dolžnika ter njihovo prevrednotenje (AQR). Ko je bila ugotovljena in potrjena višina izgube, je bila izvedena sanacija družbe in je bila družba dokapitalizirana. Izguba ter negativni kapital sta bila pokrita v sprejemljivih in razumnih časovnih rokih. Naložbe so bile v postopku AQR prevrednotene na likvidacijsko vrednost z namenom hitre likvidacije in ne z namenom prikazovanja manjše izgube, zato se pri vrednotenju naložb upoštevajo izhodišča, ki veljajo za družbo v postopku likvidacije oziroma nedelujočo družbo. Tako ni izpolnjena 1. točka tretjega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben (prezadolžen), če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti.

5Prav tako je ugotovilo, da ni podana domneva insolventnosti iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da je trajneje nelikviden dolžnik, če zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Iz bilance stanja na dan 31. 12. 2014 izhaja, da obveznosti znašajo 540.237.000,00 EUR, 20 % tega znaša 108.047.400,00 EUR. To pomeni, da neporavnane obveznosti do upnikov, ki predlagajo stečaj, ne znašajo več kot 20 % vseh obveznosti. Pri čemer so se po dokapitalizaciji obveznosti zmanjšale na 266.622.000,00 EUR, mejni znesek, določen z zakonom pa je 53.324.400,00 EUR (sodišče je predhodno upoštevalo, da je izkazana upnikova terjatev na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za znesek 74.725,00 EUR in 47.275,00 EUR).¹ Poleg tega je upoštevalo tudi strukturo virov. Kapital in obveznosti do povezanih oseb predstavlja 93,5% vseh virov družbe. Obveznosti do navadnih upnikov predstavlja le 6,5% vseh virov. Obveznosti do povezanih oseb (podrejene ali subordinirane terjatve) bodo poplačane po poplačilu ostalih upnikov (omenjenih 6,5%).

6Sodišče je tudi ugotovilo, da ni izpolnjena domneva iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj dolžnik nima blokiranega transakcijskega računa, kar pomeni, da ima obveznosti poravnave ali pa upniki niso zahtevali izvršbe na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi.

7Upnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval obstoj več domnev insolventnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke domnevnih baz iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in tudi ne 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Glede na pritožbene trditve upnikov je pritožbeno pomembna le še domneva prezadolženosti iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (dolžnik je prezadolžen, če je vrednost njegovega premoženja manjša od obveznosti - negativni kapital).

O pritožbi upnikov.

8Zoper odločitev sta se pritožila oba upnika - predlagatelj in udeleženec. Ker sta pritožbi v bistvenem enaki, višje sodišče v obrazložitvi odgovarja na obe pritožbi hkrati. Kjer pritožbene navedbe D posebej izpostavljajo določene pritožbene razloge, višje sodišče to posebej izpostavlja.

9Pritožnik navaja, da dolžnik konkretno ni zanikal dejstva, ki ga je upnik zatrjeval. To je, da v svojih računovodskih izkazih ni izvedel odpisa (slabitve) terjatev do svojih dolžnikov F d.o.o. in G d.d. v znesku 9.243.713,12 EUR. Prav tako je udeleženec D d.o.o. v vlogi z dne 30. 7. 2015 trdil, da dolžnik ni izvedel odpisa terjatev do družbe H d.o.o. v skupni višini 32.936.690,13 EUR, upniki I d.o.o., J d.o.o., K GmbH in L GmbH pa so v vlogi z dne 3. 8. 2015 trdili, da dolžnik ni izvedel odpisa terjatev do družbe M d.d. v višini 11.900.000,00 EUR. Te trditve naj bi dolžnik zanikal le pavšalno (neobrazloženo, nesubstancirano), saj je navedel le, da naj bi terjatve slabil v skladu s pravili stroke. Ker je upnik zatrjeval negativno dejstvo (da dolžnik ni upošteval slabitev), svoje trditve pa je konkretiziral z zneski terjatev in časom, ko bi dolžnik moral upoštevati odpise, je v skladu s procesnimi pravili trditveno in dokazno breme na nasprotni stranki, ki zatrjuje pozitivno dejstvo; na dolžniku, ki trdi, da naj bi te slabitve izvedel. Če bi dolžnik v svojih poslovnih knjigah resnično upošteval slabitve, bi o tem obstajala ustrezna knjigovodska listina v skladu s SRS 21.15c (ki določa, da je knjigovodska listina v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje). Vse kar je dolžnik trditveno zmogel, je navedba, da je povsem ustrezno knjižil vse poslovne dogodke, da naj bi pogoji za slabitve nastopili že veliko pred majem 2015, kar ne zadošča za obrazloženost.

10Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka iz 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Po drugem odstavku 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlog, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

11Dolžnik je upnikovi trditvi, da v poslovnih knjigah ni izvedel potrebnih slabitev, zato prikazujejo napačno stanje obveznosti, konkretno nasprotoval.

12Tako je na primer v vlogi na red. št. 118 (strani 3 in 4) navedel, da so upnikovi očitki neprecizirani in ne zadostijo zahtevam po ustrezni substanciranosti, hkrati pa tudi niso resnični. Ne drži namreč, da dolžnik ni ustrezno knjižil vseh poslovnih dogodkov, vključno s tistimi, ki jih v zadnjih vlogah špekulativno navajajo udeleženci (to je domnevno dolžnostjo knjiženja popravkov vrednosti terjatev zoper družb iF d.o.o. ter G d.d.). V zvezi s tem je pojasnil, da se slabitve skladno s slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) oblikujejo, ko so izpolnjeni pogoji. Ti pogoji so v konkretnem primeru nastopili že veliko pred majem 2015, ko naj bi po mnenju udeležencev nastopile okoliščine, ki bi terjale knjiženje popravkov. Skladno s SRS se namreč popravki vrednosti posamezne terjatve knjižijo tedaj, ko se spremeni ocena glede pričakovanih bodočih denarnih tokov iz naslova takšne terjatve, ta ocena pa ni odvisna od teka posameznih (pravnih) postopkov zoper dolžnika te terjatve, temveč temelji na analizi finančnega stanja dolžnika ter na vrednosti morebitnega zavarovanja za takšno terjatev. Glede na konkretne terjatve je v nadaljevanju pojasnil, da je na podlagi skrbnega pregleda svojih terjatev in sredstev, ki je bil z namenom preučitve morebitne potrebe dodatnih slabitev njegovih terjatev oziroma sredstev izveden konec leta 2014, pri oblikovanju slabitev in popravkov vrednosti terjatev do svojih dolžnikov (velja na generalni ravni, ne le za omenjena dolžnika), zavzel posebej konzervativen pristop, kar se je odrazilo v visokih prevrednotevalnih odhodkih družbe v letu 2014, ki so bili bistveno večji kot pretekla leta. Dolžnik je pri oceni bodočih denarnih tokov upošteval in predvidel tudi možnost nastopa najbolj neugodnih oziroma pesimističnih scenarijev. Tako je na primer pri oblikovanju popravkov iz naslova terjatve zoper družbo G d.d. ob koncu leta 2014 med drugim upošteval velike likvidnostne težave omenjene družbe, tedaj objavljeni naknadni predlog prisilne poravnave, ki je predvideval zmanjšanje navadnih finančnih terjatev za 60 %, ter temu ustrezno knjižil ustrezne popravke vrednosti te terjatve, ki jih samo dejstvo kasnejšega pravnomočnega zaključka tega postopka (s katerim se je v pravnem pogledu potrdilo zmanjšanje terjatev v omenjenem obsegu) v ničemer ni spremenilo. Enako velja za knjiženje popravkov terjatev do družbe F d.o.o. Vrednost zavarovanja, na katerega se v svojih vlogah sklicujejo udeleženci, je bila namreč že ob koncu leta 2014 ocenjena na 0. Ta ocena se je nato v stečajnem postopku pokazala kot pravilna, zato odpoved zavarovanju v letu 2015 ni imela dodatnega neugodnega vpliva na izkaz poslovnega izida.

13Izvedenec je v izvedenskem mnenju (Pd 132) opozoril, da je pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval revidiran izkaz poslovnega izida dolžnika za leto 2014, ki v vseh pomembnih pogledih predstavlja resničen in pošten prikaz poslovnega izida (glej odgovor na str. 10, št. 4). Nadalje je odgovoril na vprašanje, ali izkaz poslovnega izida dolžnika od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2015 v vseh pomembnih pogledih ustrezno upošteva tudi odhodke iz naslova oslabitev in odpisov finančnih naložb. Navedel je, da namen tega medletnega izkaza poslovnega izida ni bil prikaz slabitev in odpisov finančnih naložb. Slabitve in odpisi finančnih naložb se izvajajo v časovnih okvirih, ki jih določajo SRS, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje pozitivno. Nadalje je v odgovoru na vprašanje 11 (str. 11 izvedenskega mnenja) odgovoril, da je družba naredila slabitve že v postopku prevrednotenja naložb (AQR) in prikazala izgube. Da so bile te realne, izhaja iz namena AQR, ki je bil v zagotovitvi potrebne dokapitalizacije, ki je bila nato v letu 2015 tudi izvedena v potrebni višini. Nadaljnje (medletne) slabitve v letu 2015 so lahko posledica le izjemnih dogodkov, na primer poslabšanja na trgu nepremičnin, manj pa pričakovanih stečajev, treba jih je izvesti do izdelave periodičnih računovodskih izkazov. Dolžnik je imel interes, da prikaže realno ali čim večjo izgubo, saj gre za enkratno dejanje. To je ustrezalo namenu ustanovitve družbe dolžnika, ki ni redno delovanje temveč njena likvidacija. Nadalje je izvedenec na strani 13 odgovoril, da računovodski izkazi za leto 2013 in 2014 predstavljajo primerno izhodišče. Pripravljeni so bili v skladu s SRS. Bilance stanja predstavljajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja dolžnika. To velja tudi za računovodske izkaze na 30. 6. 2015, sicer je pri teh revizor v izjavi navedel, da so bili pripravljeni v skladu s SRS standardi v vseh pomembnih pogledih. Izvedenec je tudi navedel, da obstaja le majhna verjetnost, da bi nova revizija spremenila ugotovitve revizijske hiše X).

14Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, katerega izvedensko mnenje, skupaj z vsemi podanimi odgovori, je konsistentno in pravilno. Izvedenskemu mnenju je v celoti sledilo in na njegovi podlagi napravilo zaključek, da dolžnik ni insolventen. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je oblikovanje zaključkov prepustilo izvedencu, njegovega mnenja pa ni kritično presojalo, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pravilno pa je, da je sodišče ob konsistentnem izvedenskemu mnenju, glede katerega ni imelo vsebinskega razloga, da bi vanj dvomilo, svoje zaključke oprlo na izvedenčeve ugotovitve.

15Pritožnik skuša omajati dokazno oceno o tako ugotovljenih dejstvih, vendar neutemeljeno. Ko navaja, da sodišče ne bi smeli upoštevati izvedenčeve ocene, da zaradi predpostavk, na katerih temelji opravljena revizija X, obstoji le majhna verjetnosti, da bi nova revizija spremenila ugotovitve že opravljene revizije, pritožba temelji na dveh bistvenih pritožbenih sklopih.

16Prvi je, da upnikove trditve o neizvedbi potrebnih slabitev s strani dolžnika niso bile prerekane, zato tega sodišče ne bi smelo posebej ugotavljati. Da temu ni tako, je višje sodišče obrazložilo zgoraj.

17Drugi pomembni sklop pritožbenih navedb temelji na trditvi, da je upnik uspel dokazati, da se X pri poslovanju z dolžnikom ni držal pravil stroke, saj je že pri reviziji poslovnih izkazov za leto 2012 in 2013 kršil pravila stroke, ko je podal mnenje brez pridržka, čeprav je insolventnost izhajala neposredno iz bilanc stanja in bi moral po mednarodnem računovodskem standardu izraziti mnenje s pridržkom ali odklonilno mnenje (MRS 570.20). O tem se sodišče tudi naj ne bi ustrezno opredelilo in je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Izvedenec je pri izdelavi izvedenskega mnenja izhajal iz revidiranih poslovnih izkazov za leto 2014 in medletnih izkazov za leto 2015 in navedel, da je revizija bila izvedena skladno s SRS. Na upniku, ki zatrjuje insolvetnost dolžnika, je trditveno in dokazno breme o obstoju insolventnosti. Pritožnik tega ne more storiti s splošnim sejanjem dvoma v celotne dolžnikove poslovne izkaze in v verodostojnost revizorske hiše X, pritožnik D pa v smislu sejanja nezaupanja v revizijske hiše nasploh (omenja primer revizorja ameriškega Y) in dejstva, da je izvedenec zaposlen v banki N, za katero je X izvedla vrednotenje banke O, v zvezi s tem pa teče kazenski postopek. Tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, katere dokazne listine bi moral dolžnik predložiti v spis v smislu SRS in kakšno revizijsko mnenje bi bilo predhodno moralo biti izdano po MRS. Zlasti ne zato, ker je tudi po prepričanju višjega sodišča bistvena okoliščina ta, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila revizija izvedena (glej v nadaljevanju) in kaj se je zgodilo na podlagi tako izvedene revizije.

19Ni utemeljena pritožbena navedba, da tudi izvedenec, ki je v mnenju in dopolnitvah trdil, da naj bi bile slabitve ustrezno upoštevane (pa brez razlage, zakaj) v svojem zaslišanju ni znal pojasniti, na podlagi katere listine v spisu je to ugotovil, kar lahko pomeni le, da je izvedenec zavestno deloval v korist dolžnika, čeprav zato ni imel nobene podlage v listinah. Že je bilo odgovorjeno, da je imel podlago v revidiranem poročilu X za leto 2014 in medletnem poročilu 2015 (natančneje glej 2. stran izvedenskega mnenja). Tudi ne drži, da na to vprašanje izvedenec na naroku ni odgovoril. Izvedenec je na naroku odgovoril, da pravilnost računovodskih izkazov, kot so tudi v spisu, potrjuje vsa dokumentacija in so ustrezni in skladni. Izvedenec je še pojasnil, da je bila odpravljena revizija poslovnih izkazov s strani X, pri reviziji so zelo natančno šli od postavke do postavke.

20Pri tem je treba upoštevati, v kakšnih časovnih okvirih je bila revizija opravljena. Dolžnik je predhodno opravil prevrednotenje vseh svojih naložb (AQR) z namenom, da se kasneje izvede dokapitalizacija (ki je bila tudi izvedena v roku in to uspešno). S tem namenom je bila izvedena zelo podrobna revizija. Izvedenec je povedal, da se je prav zaradi tega z veliko verjetnostjo zavlekla revizija do marca leta 2015 in ni bila izvedena dokapitalizacija že na dan 31. 12. 2014, kar pa ne vpliva na dejstvo, da dokapitalizacija na dan 31. 3. 2015 ne bi bila narejena v skladu s pravili stroke. Nadalje je še povedal, da je bilo leta 2014 revidirano poročilo in je svoje mnenje podal na podlagi revidiranih dokazov v spisu.

21Sploh pa je že predhodno, v izvedenskem mnenju in pisnih pojasnilih izvedenec pojasnil, kako je prišlo do negativnega kapitala v letu 2014 in kako se je ta razlog insolventnosti odpravil v letu 2015. Iz uvoda letnega poročila družbe za leto 2014 je ugotovil, da je premoženje E d.o.o. bilo junija 2014 razdeljeno na tri družbe, med drugim tudi na C d.o.o., katere matična družba je P, ki je v popolnem lastništvu Republike Avstrije. Skupina S je v skladu z avstrijskim zveznim zakonom izvedla celovit kvalitativni pregled portfelja (AQR) z namenom ustreznega ovrednotenja v skladu s cilji skupine. To je bil razlog, zakaj je dolžnik leto 2014 zaključil z izgubo 244,3 mio EUR, 30. 3. 2015 pa je bila izvedena dokapitalizacija 274 mio EUR. Dolžnik je v spis vložil tudi Letter of intent z dne 23. 2. 2015 (torej pred dokapitalizacijo), da bo 75% lastnik (P), ki ima 100% lastništvo družbe (posredno in neposredno) zagotovil financiranje družbe ter kot lastnik ne bo dvignil depozitov in posojil v roku 12 mesecev. Izvedenec je časovni, finančni, pravni in knjigovodski vidik dokapitalizacije natančno pojasnil v izvedenskem mnenju (zlasti strani 3 do 7), kjer je tudi pojasnil, odkod je črpal podatke. Zato na verodostojnost izvedenskega mnenja ne more vplivati pritožnik z navedbo, da izvedenec ni bil sposoben ugotoviti niti, kdaj naj bi dolžnik nastal (nastal naj bi leta 1994 kot E d.o.o.) in nanj niso bile oddeljene slabe terjatve temveč so bile dobre oddeljene na novoustanovljene družbe. Sodišče prve stopnje je bistveno iz zgoraj navedenega povzelo v svojo obrazložitev (glej strani 4 in 5), zato tudi ne more biti utemeljena pritožba, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22Ob nespornem dejstvu, da je bila dokapitalizacija v višini 274 mio EUR izvedena, in to že v letu 2015, in ob nereverzibilnosti tega dejstva, pritožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da se sodišče ni opredelilo do upnikove trditve, da dokapitalizacija ni predstavljala pravno veljavnega posla. Upnik je namreč zatrjeval, da prenos terjatve v premoženje dolžnika ni bil izveden pravilno, naknadna vplačila pa je zagotovil le en od dveh družbenikov, kar ni skladno z drugim odstavkom 491. člena ZGD-1, ker, kot navaja pritožnik, tudi v 7. členu Družbene pogodbe dolžnika z dne 13. 5. 2014 ni drugače določeno. Posledično je sklep o naknadnem vplačilu 30. 3. 2015 v nasprotju z 491. členom ZGD.

23Pri naknadnih vplačilih gre za družbeniško dolžnost s premoženjsko vsebina, ki je v razmerju do pritožnika pomembna le toliko, da je do naknadnih vplačil in konverzije terjatev dejansko prišlo. Da je temu tako, pa je dolžnik zatrjeval že v ugovoru in pojasnil, da to izkazuje že bilanca stanja na dan 31. 3. 2015. Da je bila dokapitalizacija izvedena, je potrdil tudi izvedenec, ki je tudi pojasnil, kako je prišlo do preoblikovanja navadnega in podrejenega dolga v kapital (glej Knjigovodski vidik dokapitalizacije, posebej tabelarični prikaz procesa dokapitalizacije na straneh 5 do 7 PD 132; glej tudi odgovore izvedenca na strani 3 in 4 na PD159). Temu je sodišče utemeljeno sledilo. Zato v tem delu sodišče ni storilo absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se izrecno ni opredelilo do zatrjevane neskladnosti izvedene dokapitalizacije z določbami 491. člena ZGD - 1.

24Iz povedanega izhaja, da pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da izvedenec ni pojasnil, na podlagi katerih dejstev in podatkov in dokazov v spisu je prišel v svojih zaključkov, prav tako pa za svoje navedbe ni podal nikakršnih strokovni podlag, ni navedel pravil stroke, ki jih je upošteval. Ter še, da v spisu sploh ni listine, ki bi dokazovala izvedeno dokapitalizacijo. Tudi ne drži, da se upnik vsebinsko o mnenju ni mogel izjaviti, saj naj ne bi vedel, na katere dejstva in dokaze je izvedenec oprl svoje mnenje in katera pravila stroke so bila podlaga za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče torej ni prišlo do zaključka, da dolžnik ni insolventen na podlagi izvedeniškega odgovora v smislu "tako pač je".

25Pritožnik v nadaljevanju navaja, da je sodišče z izvedbo dokaza po izvedencu Z. Z. prekršilo svoj dokazni sklep, ki ga je sprejelo na naroku 10. 6. 2015. Tam je namreč sklenilo, da se izvede dokaz z izvedencem revizijske stroke, izvedlo pa je nek drug dokaz, katerega stranke niso niti predlagale, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 7. člena ZPP.

26Omenjena kršitev ne more biti podana. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Trditveno in dokazno breme nosijo stranke postopka (212. člen ZPP). Izvedensko delo opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče (prvi odstavek 244. člena ZPP). Sodišče pri določitvi izvedenca ni vezano na ozko strokovno usmeritev strank postopka (revizor ali izvedenec ekonomske stroke), podano v dokaznem predlogu. Pomembna so dejstva, ki jih stranka želi z izvedencem dokazovati in ki so hkrati pravno pomembna. Sicer pa je sodišče svoj predhodni dokazni sklep (z dne 10. 6. 2015) spremenilo s sklepom z dne 3 . 9. 2015 (Pd 124). Sodišče torej ni kršilo niti določbe 212. niti določbe 244. člena ZPP. Bistvo tega postopka je bilo ugotavljanje insolventnosti, ki temelji na podatkih iz revidiranih poslovnih izkazov, in katerih nastanek (in vzrok nastanka) je zgoraj natančneje pojasnjen. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi ob takih okoliščinah ponovna revizija presegla okvire in potrebe tega insolvenčnega postopka, ki ne sme biti orodje za razreševanje ostalih sporov med udeleženci tega postopka.

27Dolžnik je uspel dokazati, da je z ukrepi 2015 leta uspel odpraviti negativni kapital, s tem pa je odpadla domneva iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

O stroških.

28Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je dolžan upnik predlagatelj dolžniku povrniti stroške postopka v višini 6.922,69 EUR s pripadki; v presežku je dolžnikove stroške zavrnilo.

29Zoper ta del odločitve sta se pritožila tako upnik predlagatelj kot tudi dolžnik, vsak v delu, v katerem z odločitvijo nista uspela. Bistvo pritožb je zmotna uporaba materialnega prava.

30Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijanem delu odločitve o stroških upoštevalo, da upnik uveljavlja terjatev v višini 122.000,00 EUR. Ta znesek je vzelo kot znesek za katerega upnik šteje, da je dolžnik prezadolžen. Ob upoštevanju tar. št. 18 Odvetniške tarife (OT; vrednost storitve 1400 točk) znaša nagrada za posamezno obrazloženo vlogo 700 točk. Sodišče je priznalo dolžniku nagrado za sestavo 14 od 21 vloženih obrazloženih vlog. Posebej je obrazložilo zavrnitev stroškovnika v delu, ki se nanaša na 8. vlogo z dne 14. 8. 2015, 9. vlogo z dne 31. 8. 2015, 13. vlogo z dne 9. 12. 2015, 14. vlogo z dne 28. 12. 2015, 16. vlogo z dne 25. 4. 2016, 17. vlogo z dne 24. 5. 2016 in 18. vlogo z dne 20. 7. 2016. Ocenilo je, da te vloge niso bistveno pripomogle k odločitvi sodišča.

O pritožbi upnika predlagatelja.

31Upnik je v pritožbi navedel, da več dolžnikovih vlog ni bilo potrebnih za odločitev v predmetnem postopku (11., 14., 15., 16., 17. in 18. vloga), več jih tudi ni mogoče šteti za obrazložene (3., 8., 11., 14., 16., 17. in 18. vloga).

32Višje sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje priglašene stroške nekaterih od tako zatrjevanih vlog zavrnilo (glej stroške 8., 14., 16., 17. in 18. dolžnikove pripravljalne vloge), glede preostalega pa pritožnik ni pojasnil, zakaj posamezna vloga ni bila potrebna za odločitev v predmetnem sporu. Pritožbene navedbe morajo biti konkretne.

33V nadaljevanju pritožnik še navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, da je do vključno 15 dolžnikove vloge na aktivni strani sodelovalo sedem pravnih oseb, zaradi česar upnik v nobenem primeru ni dolžan poravnati celotnih stroškov postopka (161. člen ZPP), še posebej ob dejstvu, da dolžnik v poravnavi z upniki, ki so svoj zahtevek umaknili, ni izključil uporabe 159. člena ZPP, glede katerih je bila sklenjena sodna poravnava.

34Pritožnik je ta, ki je bil predlagatelj tega postopka po 1. točki 55. člena ZFPPIPP, v pritožbi pa tudi ne zatrjuje, da bi mu bili naloženi v plačilo stroški, ki so nastali zaradi procesnih dejanj drugih upnikov udeležencev (prim. četrti odstavek 161. člena ZPP). Tako odmerjeni stroški so vsekakor stroški, ki so dolžniku nastali, četudi ostali upniki kasneje v postopku ne bi prijavili svoje udeležbe (od katerih je sedaj po stanju spisa ostal le upnik N.).

O pritožbi dolžnika.

35Dolžnik se pritožuje zoper odločitev, da se v presežku njegovi stroški zavrnejo (drugi odstavek 2. točke izreka izpodbijanega sklepa). Pritožnik najprej uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo OT v delu, ko je kot vrednost spornega predmeta vzelo višino zatrjevane upnikove terjatve (122.000,00 EUR). Navaja, da bi moralo upoštevati po upniku zatrjevano prezadolženost, ki je znašala 34.003.000,00 EUR. Zato bi moralo sodišče priznati za sestavo vseh 21 obrazloženih vlog po 1500 točk na vlogo.

36Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. S prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke 33. tarifne številke OT je treba razumeti prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika. Po 1. točki 33. tarifne številke OT se za sestavo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti in za ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka prizna nagrada v višini po 1. točki tarifne številke 18, ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. Pritožnik se zavzema za gramatikalno razlago določbe v smislu 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Vendar je to le ona ob oblik insolventnosti, ki obstoji takrat, če je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (negativni kapital). Že zato ni mogoča prezadolženosti iz citirane določbe ZFPPIPP enačiti s prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke 33. tarifne številke OT. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 2. točko 33. tar. št. OT, ki določa nagrado za sestavo pripravljalnih vlog.

37Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžnikov predlog za odmero stroškov 8. pripravljalne vloge. V tej je dolžnik nasprotoval razširitvi na četrtega in petega upnika udeleženca. Ta udeleženca sta po poravnavi z dolžnikom izpadla iz tega stečajnega postopka. Poleg tega je treba tudi upoštevati, da je dolžnik v tej pripravljalni vlogi zatrjeval naknadno plačilo obveznosti četrtemu in petemu udeležencu. Zato ta vloga ni taka, ki bi bila pomembna v okviru prvega odstavka 155. člena ZPP.

38Prav tako je pravilna odločitev v preostalem delu. Glede 9. pripravljalne vlog pritožnik navaja, da je dolžnik v tej vlogi nasprotoval razširitvi na sedmega udeleženca - kar ni pomembno glede na končni izid postopka, pa še, da je odgovoril na navedbe ostalih udeležencev o plačilni sposobnosti dolžnika in se izjavil glede njihovih vprašanj za izvedenca.

39Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnik v tej vlogi v bistvenem ponovil že prej povedano (glej na primer 5. pripravljalno vlogo na Pd 80). V 13. pripravljalni vlogi in v vseh nadaljnjih (14., 16., 17., in 18.) je opozoril le na neutemeljenost podanih mnenj ostalih upnikov udeležencev in ponovil njegovo mnenje o pravilnosti izvedenskega mnenja. Ne glede na to, da je s temi vlogami odgovoril na predhodne vloge upnika predlagatelja in udeleženca, vloge po svoji vsebini niso v ničemer bistveno prispevale k odločitvi sodišča prve stopnje.

40Pritožnik v končnem delu vloge sodišče poziva na odločitev o vrnitvi predujma za izvedensko mnenje (preostanka predujma). Ker pritožbeno ne zahteva drugačne odločitve v tem delu, višje sodišče na ta del pritožbe ne odgovarja.

41.Pritožbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbe zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

42Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in 155. člena ZPP. Dolžnik in upnik z odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

¹ Glede na sprejeto odločitev se višje sodišče do vprašanja terjatve upnikov (glej odgovorne navedbe dolžnika v odgovoru na pritožbo) ni posebej opredeljevalo (primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP).