5. člen ZVEtL-1

Glede objekta št. 281 ter delov št. 23, 24 in 25 je treba še upoštevati, da je bila z odločbo o izvzetju iz nacionalizacije v korist navedenih dveh stanovanj odrejena tudi trajna pravica skupne uporabe na drugih delih stavbe (pralnici, podstrešju, stopnišču in terasi). ZLDS, ki je veljal v času izdaje odločbe o izvzemu iz nacionalizacije, je v prvem odstavku 5. člena res, kot opozarja pritožba, določal, da imajo lastniki posameznih delov na skupnih delih stavbe trajno pravico uporabe. Termina "trajna pravica skupne uporabe" ni posebej opredeljeval. Glede na to, da sta v izreku odločbe o izvzemu iz nacionalizacije v konkretni zadevi hkrati dva različna izraza: "trajna pravica uporabe" in "trajna pravica skupne uporabe" je, ob upoštevanju že navedenega, življenjsko logičen zaključek sodišča prve stopnje iz 67. točki obrazložitve. To je, da je "trajna pravica skupne uporabe" implicirala današnjo solastnino, "trajna pravica uporabe" pa današnjo izključno lastninsko pravico. Ta sklep podpirajo tudi določbe kasneje sprejetega ZPDS, ki je vsebinsko sledil ureditvi ZLDS, jezikovno pa v 4. členu opredelil, da imajo na skupnih delih stavbe v etažni lastnini etažni lastniki skupno trajno p

Pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča znotraj večjega stanovanjskega naselja je potreben celovit pristop, ne parcialno urejanje prostorske situacije v naselju. Takšen pristop narekuje vključenost vseh potencialno prizadetih skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov v postopek. Delitev parkirišč, ki so bila načrtovana in izvedena za vse stavbe v naselju (smiselno tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1), predpostavlja, da so v postopek vključeni vsi, ki jih takšna delitev zadeva.

Obravnavani položaj, v katerem so osebe pred seznanitvijo s strani sodišča, da o isti stvari že teče postopek, vložile samostojen predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k istim stavbam, v zakonu ni izrecno urejen, je pa o dolžnem procesnem ravnanju sodišča mogoče sklepati ob uporabi argumenta analogije. Vložitev predloga je tako treba šteti za izjavo volje po udeležbi v postopku, ki že teče, navedbe v predlogu in ostalih vlogah pa kot procesno dejanje v tistem postopku.

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1. Glede na povedano v tem postopku ni potreben poseben postopek odločanja o tem, ali je skupnosti mogoče priznati položaj stranke ali ne, in ugotavljanja, ali gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe, morebiti celo za pravno praznino.

Reševanja predlogov za določitev skupnega pripadajočega zemljišča na istih parcelah k več večstanovanjskim stavbam v soseski, se je treba lotiti z združevanjem zadev v skupno obravnavo in z vključevanjem vseh potencialnih udeležencev v en (skupni) postopek. Sodišče mora na udeležbo potencialnih udeležencev v postopku določitve skupnega pripadajočega zemljišča k večstanovanjskim stavbam paziti po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da bi bilo zemljišče, ki je predmet postopka, skupno pripadajoče zemljišče ali pripadajoče zemljišče druge stavbe, katere zemljiškoknjižni lastnik še ni udeleženec postopka, mora po uradni dolžnosti ugotoviti, kdo so potencialni udeleženci, jih pozvati k izjavi, jih seznaniti s procesnim gradivom, ki zadeva njihove pravice, ter odločiti, da se udeležijo postopka kot udeleženci.

V konkretnem primeru je predlagatelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik idealnega deleža, ki v naravi predstavlja poslovni prostor s pritiklino – shrambo, zato je upravičen vlagatelj predloga za vzpostavitev etažne lastnine na obravnavani stavbi. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanje spornih lastninskih vprašanj. Sodišče je pravilno odločilo, da se hipoteka, ki je na dan izdaje sklepa omejevala solastninski delež nasprotne udeleženke, po vzpostavitvi etažne lastnine prenese na posamezni del stavbe, ki je v njeni izključni lasti.

Zaznambe začetka postopka za določitev pripadajočega zemljišča ni mogoče dovoliti na podlagi predloga iz postopka za določitev pripadajočega zemljišča, iz katerega ni razvidno, da je uperjen (med drugim) zoper imetnika vknjižene lastninske pravice na nepremičnini, na katero se nanaša predlog za zaznambo. Za zemljiškoknjižni postopek je brezpredmetno sklicevanje na pooblastila nepravdnega sodišča, da tudi samo po uradni dolžnosti poskrbi za udeležbo zainteresiranih oseb v postopku za določitev pripadajočega zemljišča.

Iz izvedenskega mnenja izhaja, da naj bi sporno zemljišče predstavljalo pripadajoče zemljišče k stavbam predlagateljev v K. 1 in k stavbam K. 2. Na podlagi te ugotovitve izvedenke je sodišče prve stopnje, glede na citirane zakonske določbe, pravilno po uradni dolžnosti v postopek pritegnilo še skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavb iz K. 2.