4. člen ZVEtL-1

ZVEtL-1 jasno določa, da se v tem postopku šteje za upravnika tisti, ki je vpisan v register upravnikov. Za potrebe določbe drugega odstavka 79. člena ZPP se zastopanje izkaže z vpogledom v register upravnikov. Oba pritožnika sta priglasila v tem postopku samostojno udeležbo. Njuna pravica do izjave ali pravilnega zastopanja jima zato ni kršena, saj v tem postopku lahko samostojno nastopata. Zgolj objektivno koristna dejanja skupnosti ali drugih posamičnih udeležencev jima je šteti v korist (kot v prid vseh etažnih lastnikov). Ravno zaradi morebitnega navzkrižja interesov upravnika in posameznega etažnega lastnika, ZVEtL-1 omogoča samostojno nastopanje vseh udeležencev.

Glede na to, da niti iz pritožbenih navedb niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zgoraj navedeni etažni lastniki prijavili udeležbo v postopku (zaradi česar jim sodišče prve stopnje tudi ni vročalo sodnih pisanj v predmetnem postopku, vključno s končnim sklepom), imajo status materialnih sospornikov, ki se niso udeleževali postopka. Glede na zgoraj predstavljena teoretična izhodišča to pomeni, da se zaslišujejo kot priče in je zanje mogoče uporabiti določbo prvega odstavka 238. člena ZPP. Pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave in sodelovanja v postopku torej ni podana. To pomeni, da zakon določa dva pogoja za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Prvi je, da je bilo sporno zemljišče neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (dejanski vidik), drugi pa, da je sporno zemljišče postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. (pravni vidik). Pri ugotavljanju, kateri trenutek je odločilen za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev iz 43. člena ZVEtL-1, je v sodni praksi ob sklicevanju na predlog ZVEtL-

Skladno z 8. členom ZVEtL-1 lahko sodišče postopek ustavi, predlog zavrže ali zavrne (zaradi razlogov na strani predlagateljev) le, če drugi udeleženci, ki bi bili prav tako upravičeni predlagati začetek postopka po tem zakonu, na poziv sodišča ne opravijo potrebnih procesnih dejanj (kot npr. dopolnitev predloga) oziroma ne predlagajo nadaljevanja postopka. Novi upravnik je nadaljevanje postopka res predlagal, vendar predloga ni v ničemer dopolnil. Razlog zavrženja ni bilo nasprotje interesov med prvotnimi predlagatelji, ampak dejstvo, da je bil podan predlog zaradi nepreglednosti in nejasnosti neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Kljub pozivu sodišča k njegovi dopolnitvi in konkretni razčlenitvi udeležencev postopka namreč tega niso storili ne predlagatelji (pritožniki), ne upravnik (kot zakoniti zastopnik skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov). Pritožniki bi morali predložiti ustrezna pooblastila, če bi želeli, da novi upravnik zastopa in podaja vloge (le) v imenu posameznih predlagateljev.

Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo koncept pojma pripadajočega zemljišča in njegove pravne ureditve od začetka gradnje obravnavane stavbe. Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno uporabo. Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini. Lastniki posameznih delov stavbe so bili ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je preoblikovalo v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Kupci stanovanj so torej že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe na k stavbi pripadajočem zemljišču.

Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je po zakonu udeleženec postopkov po ZVEtL-1, vendar ji to samo po sebi ne daje sposobnost biti stranka tudi v pravdnem postopku. Toliko bolj v obravnavnem primeru, ko je tožena stranka edini etažni lastnik. Sosporništvo predpostavlja obstoj vsaj dveh udeležencev bodisi na strani tožeče bodisi tožene stranke. Pri tem mora biti izpolnjena tudi predpostavka, da ima vsaka od udeleženih oseb sposobnost biti stranka.

Ker so bile pripombe vsebinske narave in so se nanašale na dejansko stanje enega od prostorov, za katerega pritožnica zatrjuje, da predstavlja kolesarnico kot skupni prostor in ne kleti, to pa pomeni tudi drugačno oznako prostora po Pravilniku o vrstah dejanskih rab dela stavbe in vrstah prostorov, ki pripadajo delu stavbe, bi moralo sodišče pravilnost elaborata glede dejanske rabe spornega prostora preveriti pred njegovo izvedbo v katastru.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor v zvezi z upravljanjem večstanovanjske stavbe (tako tudi VS RS II Ips 80/2014), ni pogojev za podelitev sposobnosti biti stranka toženki.

Udeleženci so lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov.

Določitev novega naslova na samo dokončanje etažne lastnine ne vpliva, saj gre kljub dvema naslovoma, po podatkih prostorskega portala RS ob dnevu odločanja pritožbenega sodišča, za eno stavbo. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ugotoviti, ali ima del stavbe na novem naslovu upravnika in v kolikor ga ima, pritegniti v postopek kot udeleženca tudi Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov na novem naslovu (prvi odstavek 4. člena ZVEtL-1). Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Del stavbe ne more biti hkrati posamezni in skupni del stavbe.

Ne gre za javno zaklonišče, zato se lastninska pravica ne vpiše v korist občine, ampak se vpiše skupna lastnina na zaklonišču kot posebnem skupnem delu v korist vsakokratnih lastnikov stavb. To pa ni v nasprotju z načelom pravičnosti iz razlogov neenakomerne stroškovne obremenitve. Lastninska pravica ne predstavlja zgolj gole pravice imeti nepremičnino v posesti, z njo razpolagati in jo upravljati, ampak prinaša tudi določene obveznosti in bremena.