VSL Sklep II Cp 1305/2022

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točke IV., V., VI., VII., VIII., IX. in XI.) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je v tem postopku obravnavalo predlog predlagateljev za določitev skupnega pripadajočega zemljišča (na 18-tih zemljiških parcelah v k. o. X¹, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake in igro) k stavbam na naslovu A. 27, A. 29 in A. 29 a, Ljubljana. Postopek je združilo s postopkom na predlog četrte nasprotne udeleženke za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi A. 25, Ljubljana. Po uradni dolžnosti je v postopek pritegnilo zemljiškoknjižne lastnike ostalih stavb v soseski. Po izvedenem dokaznem postopku in opravljeni parcelaciji obravnavanih zemljišč je po dvakrat razširjenem predlogu glede dostopnih poti z izpodbijanim sklepom: - ustavilo postopek za parc. št. 4/72 in 3/70 (točka I. izreka); - zavrglo predlog za parc. št. 4/2 in 4/70 (točka II. izreka); - in zavrglo predlog prvega nasprotnega udeleženca za določitev odškodnine (točka III. izreka).

Ugotovilo je, da so skupna pripadajoča zemljišča – splošni skupni deli stavb naslednja zemljišča:

- parc. št. 4/75 in 4/73 – skupno pripadajoče zemljišče stavb v etažni lastnini na naslovih A. 27, 29 in 29 a, Ljubljana (točka IV. izreka);

- parc. št. 5/29, 4/11, 4/74, 4/67, 4/21, 4/69 in 4/71 – skupno pripadajoče zemljišče stavb v etažni lastni lastnini z naslovi A. 27, 29, 29 a in 31 (točka V. izreka);

- parc. št. 4/63 in 3/69 – skupno pripadajoče zemljišče stavb v etažni lastnini na naslovih A. 25 in 27, Ljubljana (točka VIII. izreka);

- parc. št. 5/27, 5/28, 5/20, 4/64, 4/66 in 3/73 – skupno pripadajoče zemljišče stavb v etažni lastnini na naslovih A. 25, 27, 29, 29 a in 31 (točka IX. izreka).

V točki VI. in VII. je ugotovilo, da so določena zemljišča pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del posamezne stavbe, in sicer:

- parc. št. 5/30 in 4/68 – pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A. 31 (točka VI. izreka);

- parc. št. 4/61, 4/62, 3/67, 3/68, 4/76, 3/71, 4/65 in 3/72 – pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A. 25, Ljubljana (točka VII. izreka).

V ostalem je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo (za parc. št. 5/31, 5/32,1/4, 2/23, 2/24, 5/26, 5/21, 4/54, 3/53, 5/5, 4/5, 4/51 in 4/3 – točka X. izreka).

Odločilo je še, da se bodo zemljiškoknjižni vpisi sprememb pravnih položajev izvedli po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznamb postopka opr. št. III N 393/2011 (točka XI. izreka) in da so izrisi parc. št. 3/68, 2/24, 4/67 in 4/3 sestavni del obrazložitve sklepa (točka XII. izreka).

2Pritožbo vlaga tretji nasprotni udeleženec. Sklep izpodbija v točkah IV., V., VI., VII., VIII., IX. in XI. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP² v zvezi s 37. členom ZNP³ in 3. členom ZVEtL-1⁴. Predlaga spremembo z zavrženjem ali zavrnitvijo predloga. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita mu, da je neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo stališče, da predlog pripadajočega zemljišča posega v njegovo lastninsko pravico in javne površine na zemljiških parcelah s številkami: 4/11 – cesta, 4/71 – parkirišče, 5/20 – parkirišče, 5/92 – cesta, 5/30 – cesta, 5/27 – parkirišče, 5/28 – parkirišče, 3/67 – parkirišče, 3/68 – parkirišče, 3/71 – parkirišče, 3/72 – parkirišče, 3/73 – parkirišče, 4/61 – parkirišče, 4/62 – parkirišče, 4/76 – parkirišče, 4/65– parkirišče, 4/63 – parkirišče, 4/64 – parkirišče, 4/66 – parkirišče in 3/69 – parkirišče. Sprejeta odločitev je napačna v delu, ki presega obod gradbene parcele, določen v upravnih dovoljenjih za gradnjo stavb. V planskih aktih, ki so bili podlaga za izdana upravna dovoljenja za gradnjo, so bili upoštevani pravno relevantni urbanistični kriteriji. Sporne zemljiške parcele izven oboda gradbene parcele niso bile namenjene le individualni ali skupni rabi obravnavanih stavb. Neizključujoča pretekla raba ne sme/more biti odločilna. Parkirišča in cesta niso bila načrtovana niti izvedena zgolj za potrebe obravnavanih stavb predlagateljev. Parkiranje je bilo načrtovano v okviru skupnih javnih parkirišč na obodu soseske, do katerih vodi javna lokalna cesta. V času izgradnje je bilo parkirišče namenjeno še drugim stanovalcem širše soseske. Predložena pogodba o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo garažnega objekta z dokumentacijo jasno loči površine, ki so bile proti plačilu kupnine oddane investitorju – kasnejšemu zemljiškoknjižnemu lastniku zemljišč, in tista, ki so ostala last MO kot javne površine, namenjene celotni soseski in širši javnosti. Zemljišča, na katerih investitor ni bil dolžan prenesti pravice uporabe kupcem stavb, so bila namenjena tudi splošni rabi. Prevzemnik z njimi ni mogel razpolagati. Z njimi je upravljala občina ali komunalna organizacija. Predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili lastninsko pravico/pravico uporabe na spornih zemljiških parcelah, ki v naravi predstavljajo javne površine (javno parkirišče v soseski in javne lokalne ceste). Sprejeta odločitev sodišča je v nasprotju z jasno formulacijo javnih površin iz prostorskih aktov iz časa izgradnje obravnavanih stavb in do zaključka družbene lastnine ter s kogentno zakonodajo. Zgolj izgradnja parkirnih mest v bližini obravnavanih stavb ne pomeni, da so bila namenjena le redni rabi teh stavb. Upoštevati in obravnavati je treba širše okolje – celotno sosesko, sicer pride do degradacije soseske. Tega sodišče ni ugotavljalo, čeprav bi moralo, ker gre za pravno relevantno dejstvo, ki ga je treba vsebinsko obravnavati zaradi enotne uporabe prava. Po Elaboratu grajenega javnega dobra LUZ, d. d., sporne parcele predstavljajo javno parkirišče in javno cesto. Zaključek sodišča v točki 32. sklepa je v nasprotju z določbami Zakona o cestah, Zakona o gradivi objektov in Stvarnopravnim zakonikom. Sporne nepremičnine so se olastninile po 76. členu ZGJS⁵. Gre za javno dobro – dobrine v splošni rabi, ki so po namenu in vsebini namenjene vsem in se tako tudi uporabljajo. Po pritožbenem mnenju sodišče torej primarno neutemeljeno posega v lastninsko pravico pritožnika in v javne površine. Nepravilno je uporabilo tudi 43. člen ZVEtL-1. V naravi je jasno vidno, da na spornih zemljiščih ni mogoče v celoti izključiti javne rabe. Gre za prehodno območje celotne soseske – del javnega parkirišča v soseski. Izključujoča pretekla raba ni izkazana. Glede na bližino javnih ustanov in drugih večstanovanjskih stavb je izkustveno razumljivo, da uporaba spornih zemljišč tretjim osebam nikoli ni bila onemogočena. Občasna in neizključujoča raba ne konstituira lastninske pravice. Kriterij za določitev javnega parkirišča/ceste ni število dejanskih uporabnikov v določenem časovnem obdobju, temveč prosto dostopna uporaba vsem pod enakimi pogoji. Obravnavana parkirišča in cesta ta kriterij izpolnjujejo in so ga izpolnjevala tudi 2. 7. 1993. Napačno ugotovljeno dejansko stanje o namenski povezanosti zemljišč in obravnavanih večstanovanjskih stavb je vodilo do napačne uporabe materialnega prava in presoje, da so predlagatelji na njih pridobili pravice z izgradnjo stavb oziroma z nakupom stanovanj v njih.

3Odgovorov na pritožbo ni.

4Pritožba ni utemeljena.

5V pritožbenem postopku so izpodbijane vse odločitve o ugotovitvi skupnih in individualnih pripadajočih zemljišč, čeprav pritožba konkretizirano – z navedbami parcelnih številk – v celoti izpodbija le točko VII., VIII. in IX. Točki V. in točki VI. izpodbija le delno⁶, izreka pod točko IV. (to je parc. št. 4/75 in 4/73) pa vsebinsko ne izpodbija. Vztraja, da gre pri izpodbijanih – v pritožbi naštetih – zemljiščih bodisi za njeno lastnino ⁷ bodisi za javne površine oziroma grajeno dobro⁸, s katerimi upravlja in jih varuje v javnem interesu.

6Sklep ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je natančno in popolno obravnavalo vse ugovore pritožnika o zatrjevanih posegih v njegovo lastninsko pravico in v javne površine. Z jasnimi, prepričljivimi in popolnimi razlogi je pojasnilo, v katerih delih in zakaj jih je bilo treba zavrniti (točka 32. o dostopnih poteh in točka 39. o parkiriščih) in v katerih jim pritrditi ter zato v tem delu predlog predlagateljev zavrniti (točke 43., 44. in 45. glede javnih cest, poti in pločnika).

7Tudi očitki o pomanjkljivostih v sklepu, nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zgrešenem materialnopravnem izhodišču, češ da sodišče ni ugotavljalo in obravnavalo celotnega širšega območja oziroma celotne soseske, so neutemeljeni. Po ugotovitvi, da je bil del zemljišč, na katere je meril predlog, načrtovan ali v upravni dokumentaciji namenjen tudi drugim stavbam v neposredni okolici stavb predlagateljev, oziroma da je tudi njim dejansko služil po izvedbi zunanje ureditve, je namreč sodišče z izvedencema urbanistične in geodetske stroke natančno obravnavalo načrtovanje in izgradnjo stavb v celotni soseski (pregledni razlogi v točkah 36. do 39. sklepa). Skladno z drugim odstavkom 48. člena ZVEtL-1 je v postopek kot udeležence pritegnilo zemljiškoknjižne lastnike vseh stavb v soseski. Po celovito izvedenem dokaznem postopku je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o pripadnosti vseh obravnavanih sklopov zemljišč ter pravilno uporabilo materialno pravo 42., 43. in 44. člena ZVEtL-1. Nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, na kar merijo pritožbeni očitki, ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti kršitve 8. člena ZPP. Sklep tudi ni obremenjen z njima, saj je dokazna ocena opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: upoštevaje celotno procesno gradivo in ne le tistega, ki bi utegnilo koristiti pritožniku (na primer Elaborat LUZ, Pogodba o oddaji zemljišč za gradnjo investitorju).

8Katero zemljišče je (individualno in skupno) pripadajoče zemljišče, je določeno v prvem in drugem odstavku 42. člena ZVEtL-1. To je zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb hkrati in je postalo last lastnikov stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003⁹. Za skupno pripadajoče zemljišče se smiselno uporabljajo pravila 43. do 56. člena ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču k posamezni stavbi, če ni določeno drugače (tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1).

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da od vseh predlaganih zemljišč v skupno pripadajoče zemljišče treh stavb predlagateljev spadata (poleg drugih parcel, ki niso bile predmet tega postopka) le današnji parceli 4/75 in 4/73¹⁰. Predstavljata del dovozne poti znotraj gradbene parcele, načrtovane in določene z upravnim dovoljenjem za gradnjo stavb predlagateljev, ki je namenjeno rabi zgolj teh treh stavb. Pritožba je v tem delu nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Po eni strani izpodbija točko IV. izreka, po drugi strani pri navajanju zanjo spornih parcelnih številk parcel iz navedene točke izreka ne konkretizira ter navaja, da je odločitev sodišča napačna (le) v delu, ki presega obseg zemljišča, ki so tvorila gradbeno parcelo po upravnih dovoljenjih. Ob jasnih dejanskih ugotovitvah, da sta navedeni parceli tvorili skupno gradbeno parcelo obravnavanih stavb, ki jih pritožba z ničemer ne izpodbija, je pravna presoja o pripadnosti tega dela zemljišča stavbam predlagateljev sprejeta ob pravilni uporabi materialnopravnega merila iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

Pritožbeni očitki, da je v (vsebinsko) izpodbijanih delih odločitev sodišča dejansko in pravno zmotna, so neutemeljeni.

10Materialnopravna merila za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi so določena v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1¹¹. Zakon ne določa nobenega razmerja med kriteriji. Opredeljuje jih enakovredno. Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče lahko ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča: ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji¹². V obravnavanem primeru je sodišče navedena pravna izhodišča v celoti pravilno upoštevalo in se oprlo zlasti na kriterije iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ugotovljeno zemljišče je razdelilo po prostem preudarku upoštevaje tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1¹³.

11Dokazno breme za izpodbijanje domneve iz prvega in drugega odstavka 44. člena ZVEtL-1, po katerem se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišča ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe, in da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču stavbe¹⁴, je bilo na pritožniku in ne na predlagateljih, kot zmotno nakazuje pritožba. Zakonsko domnevo lahko izpodbija, kdor meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, in dokazuje, da je sam pridobil lastninsko pravico na njem na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa (tretji odstavek 44. člena ZVEtL-1). Občina, na območju katere je stavba, lahko zaradi varovanja javnega interesa v postopku uveljavlja enake zahtevke, kot ostali udeleženci postopka (četrti odstavek 47. člena ZVEtL-1). Za izpodbijana zemljišča pritožniku ni uspelo izpodbiti opisane zakonske domneve.

12Z izpodbijano odločitvijo sodišče ni poseglo ne v lastninsko pravico pritožnika ne v javno dobro. Odločitev o obsegu ugotovljenih pripadajočih zemljišč stavbam na eni strani, ki so za pritožnika sporna, in na drugi strani o obsegu javnih zemljišč¹⁵, ki jih pritožba seveda ne izpodbija, je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

13Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavanem primeru pripadajočih zemljišč k stavbam in javnih zemljišč ni mogoče ugotoviti le na podlagi kriterija iz 1. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, za kar se smiselno zavzema pritožnik. Sodišče je ugotovilo, da so bile stavbe na obravnavanem območju načrtovane z Odlokom o zazidalnem načrtu Rapova jama iz leta 1963 z nadaljnjimi spremembami¹⁶, na katerega se opira pritožnik. Zgradbe so bile zgrajene postopno od prvih v letu 1963 do stavb predlagateljev v letih 1999-2000, ko je bila zaključena – dokončno zgrajena – tudi prostorska ureditev obravnavanega območja. Ne drži, da je obravnavalo območje stavb predlagateljev le parcialno. Analiziralo je načrtovanje in izgradnjo celotnega južnega dela območja zazidalnega načrta, na katerega se opira pritožba. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedencev urbanistične in geodetske stroke je ugotovilo zgodovinski potek načrtovanja, upravnih aktov in izgradnje dostopnih poti do (nizov) obravnavanih stavb in parkirišč med stavbami, ki so za pritožbo sporna. Po pravilnih ugotovitvah sodišča je celoten južni del območja zazidalnega načrta zgodovinsko in prostorsko prepleten z obravnavanimi stavbami. Območje se je od začetka načrtovanja do dokončne prostorske ureditve obravnavalo kot celota, posamezne delne ureditve po kasnejših novelacijah planskega akta so parcialno obdelale le zunanjo ureditev vsakokratnega novo načrtovanega objekta. Upoštevale so obstoječe stanje in vanj na prostorsko vzdržen način vključile nove stavbe. Natančnih ugotovitev o spreminjanju planiranega in dejanskega stanja v naravi v točkah 34. do 38. sklepa pritožba z ničemer ne omaje. V njih ni podlage za pritožbene trditve, da so bila ugotovljena parkirišča in cesta načrtovana in zgrajena kot javne površine. Pravilna ocena sodišča, da so bile dovozne površine in parkirišča, ki so ugotovljena kot (skupna) pripadajoča zemljišča obravnavanih stavb, vselej načrtovana za potrebe obravnavanih stavb in ne kot javne površine, ima oporo v pravilno ocenjenih izvedeniških mnenjih. Z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem udeležencev pa se je sodišče zanesljivo prepričalo tudi o dejanski namembnosti in funkcionalni povezanosti obravnavanih zemljišč s stavbami ter o njihovi dejanski pretekli rabi.

14To velja tako za ugotovljene dostopne poti, ki se po ugotovitvah sodišča prve stopnje navezujejo in služijo le stavbam znotraj obravnavnega območja¹⁷, in za parkirišča¹⁸. Za sporna parkirišča je na podlagi izračunov površin, ki so bila planirana za celotno območje zazidalnega načrta, in površin dejansko zgrajenih parkirišč na tem območju ugotovilo, da so bila ugotovljena parkirišča po površini in prostorski povezanosti namenjena le uporabnikom obravnavanih stavb in ne širši javni rabi, kot trdi pritožnik. Tudi aneks o pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča za garažne stavbe, na katere se sklicuje pritožba, pritožbenih navedb ne potrjuje. Sodišče ga je namreč ocenilo oziroma upoštevalo in ugotovilo, da potrjuje njegov sklep o pripadnosti parkirišč obravnavanim stavbam. Pravilnih ugotovitev v točki 34. pritožnik z ničemer ne omaje.

15Pogodba o oddaji zemljišč za gradnjo v točki 39. je pravilno ocenjena. Potrjuje, da so bila stavbna zemljišča, oddana investitorju za gradnjo stavb, namenjena zgrajenim stavbam in ne javni rabi, kot trdi pritožba. Tak zaključek potrjujejo tudi pregledani planski in upravni akti ter pogodbe o prodaji stanovanj, sklenjene med investitorjem kot zemljiškoknjižnim lastnikom zemljišč in kupci stanovanj. Že po končanem lastninjenju družbenih zemljišč, ko je investitor že pridobil na oddanih stavbnih zemljiščih lastninsko pravico, je s pogodbami, sklenjenimi v letih 2000-2001, razpolagal s stanovanji v etažni lastnini tako, da je kot funkcionalno zemljišče oziroma skupne dele prodanih stanovanj opredelil tudi območje današnjega parkirišča in dovozne poti, ki ga je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo kot pripadajoče zemljišče k stavbam. Navedbe predlagateljev, da so bila obravnavana zemljišča predmet pogodb o nakupu posameznih delov stavb, so bile s tem v celoti dokazane in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

16V spisu ni nobene podlage za zaključek, da je s „preostalimi“ zemljišči (ki v pritožbi niti niso konkretizirana in jih ni mogoče preizkusiti) upravljala občina ali komunalna organizacija. Ker tudi na prvi stopnji ni bilo ne trditev ne dokazne podlage za navedene pritožbene trditve, sodišče pa je ugotovilo, da na obravnavanem območju takih zemljišč praktično ni, ali pa so pripadajoče zemljišče posamezne stavbe¹⁹, je v pritožbi predstavljeni zgodovinski pregled zakonodaje o funkcionalnih zemljiščih in dobrinah v splošni rabi odveč.

17Nedokazane in presplošne so nadaljnje pritožbene trditve, da so nepremičnine v soseski po zakonu postale grajeno javno dobro. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočih zemljišč bi bil utemeljen le, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v obdobju pred 1. 1. 2003. V ožjem območju zazidalnega načrta „Rapove jame“ oziroma celo v dejansko poglobljenem območju, kot ga obsegajo obravnavane stavbe in ga je obravnavalo sodišče prve stopnje, ni ugotovilo infrastrukturnih objektov, naprav oziroma omrežij in drugih sredstev, ki bi bila namenjene izvajanju dejavnosti (nekdanjega) posebnega družbenega pomena, ki bi se (lahko) olastninila po ZGJS. Pritožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni niti zatrjeval niti dokazoval, katere površine naj bi se olastninile po tem posebnem zakonu. Tega ne stori niti v pritožbi. S splošnim sklicevanjem na „kogentno“ zakonodajo, ki določa, kaj je javno dobro, pa pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporne površine niso javno dobro, ne more omajati.

18Tudi s sklicevanjem na Elaborat grajenega javnega dobra, ki ga je zanj izdelal koncesionar v letu 2015, pritožnik ne more omajati pravilne dokazne ocene in presoje sodišča, da izpodbijana zemljišča niso javne površine. Elaborat je sodišče ocenjevalo in ugotovilo, da govori o javnih objektih, ki jih na obravnavanem območju ni (otroška igrišča, športne površine). Ugotovljeno parkirišče je prostorsko in funkcionalno namenjeno le gosto pozidanim stanovanjskim in poslovnim zgradbam. Čeprav je med njimi tudi študentski dom in fakulteta, se je z zaslišanjem udeležencev zanesljivo prepričalo o pretekli izključni uporabi ugotovljenega parkirišča uporabnikov obravnavanih stavb in ne o splošni rabi, ki jo pritožnik brez konkretnih dokazov ponuja zgolj kot izkustveno možno in verjetno.

19Obseg skupnega in pripadajočega zemljišča k obravnavanim stavbam je sodišče torej pravilno in popolno ugotovilo. Iz njega je pravilno izločilo le tiste površine, za katere je ugotovilo, da so bile v planskih aktih načrtovane, nato zgrajene in da so se ves čas tudi uporabljale kot javne površine²⁰. V tem delu je predlog za določitev pripadajočega zemljišča pravnomočno zavrnjen, saj ga udeleženci ne izpodbijajo.

20Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

¹ Ker so vsa obravnavana zemljišča v k. o. X, bo v nadaljevanju navedba k. o. opuščena.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
³ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019.
⁴ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017.
⁵ Zakon o gospodarskih javnih službah, Uradni list RS, št. 32/1993.
⁶ V točki V. so za pritožbo sporne le parc. št. 5/29, 4/11 in 6/71, ne pa tudi parc. št. 4/74, 4/67, 4/21 in 4/69; v točki VI. pa je sporna le parc. št. 5/30, ne pa tudi parc. št. 4/68.
⁷ Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je kot zemljiškoknjižna lastnica vpisana pri izpodbijanih parcelah s številkami: 4/11, 5/20, 5/28, 5/27, 5/29, 5/30, 3/71, 3/72 in 3/73.
⁸ Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pri ostalih izpodbijanih parc. št. kot zemljiškoknjižna lastnika vknjižena 1. ali 2. nasprotni udeleženec.
⁹ Kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.
¹⁰ Točka IV. izreka – del dostopne poti, ugotovitve v točki 29. sklepa.
¹¹ Po prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: 1.) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo; 2.) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno; 3.) preteklo redno rabo zemljišča in 4.) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.
¹² Odločba VSRS II Ips 128/2018.
¹³ V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo.
¹⁴ Smiselno enako velja za skupno pripadajoče zemljišče – tretji odstavek 42. člena ZVEtL-1.
¹⁵ Naštetih v točki X. izreka.
¹⁶ Objavljen je bil 1965, dvakrat noveliran – prvič v letih 1976-1977, drugič 1983 ter v letu 1989 spremenjen.
¹⁷ 1.) Del dostopne poti pod točko IV. izreka: zemljišči sta bili del načrtovane gradbene parcele za izgradnjo stavb predlagateljev – ugotovitve v točki 29; 2.) slepi dovoz oziroma servisna pot z obračališčem (naštete parcele v točki V. in VI. sklepa) na zaprtem, od drugih obravnavanih zemljišč nivojsko ločenem območju, na katerem mreža javnih pešpoti ni bila načrtovana niti dejansko urejena, na južni strani jo od zemljišč, ki so v javni rabi, fizično pregrajuje zapornica – ugotovitve v točkah 30. do 32. sklepa;3.) skupni dovoz na naštetih parcel v točki VIII. izreka: povezuje le notranje parkirišče z dvema stavbama, ostala zemljišča ob parkirišču (parcele naštete v točki VII. izreka) so kot zelenica in prostor za smetnjake sestavni del pripadajočega zemljišča ene od stavb (ugotovitve v točki 41.).
¹⁸ 1.) Parkirišče zahodno od uvoza z A. s pripadajočimi dostopnimi površinami (parcele naštete v točki IX. izreka – ugotovitve v točki 42. sklepa); 2.) parkirišče na vzhodu – na parcelni številki1/1, ki ni bilo predmet odločanja v tem postopku (ugotovitve v točki 42. sklepa).
¹⁹ Ugotovitve v opombi na strani 25.
²⁰ Cestišče A., skupni dovozi za več stavb in mreža javnih pešpoti, povezovalna pot zunaj območja, ki je služilo samo obravnavanim stavbam in javni pločnik vzdolž A. – zemljišča, našteta v točki X. izreka in ugotovitve v točkah 43. do 45. sklepa.