15. člen ZVEtL-1

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZVEtL-1 sodišče, če v postopku po tem zakonu nastopata dve ali več skupnosti etažnih lastnikov, ki imajo istega upravnika, in so njihove koristi v navzkrižju, vsaki od takih skupnosti postavi skrbnika za poseben primer. Utemeljeno pa pritožba opozarja na neekonomičnost postavitve skrbnikov za posebni primer SVEL stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16, ker so si pooblaščenca izbrali že sami. Glede na vsebino vlog in glede na vsebino naknadno predloženih zapisnikov zborov etažnih lastnikov pritožbeno sodišče šteje, da koristi skupnosti etažnih lastnikov stavb na naslovih A. ulica 12, 14 in 16 niso v medsebojnem navzkrižju. Zato je nesmotrno in neekonomično, da se vsaki izmed teh postavi svojega skrbnika za posebni primer.

Pravna pravila glede plačil stroškov v postopku ugotovitve pripadajočega zemljišča in vzpostavitve etažne lastnine so po določbi 15. člena ZVEtL-1 jasna. Govorijo le o kritju in povrnitvi stroškov, ki so potrebni za izvedbo postopka. Mednje se glede na zakonsko ureditev (in stališče zakonodajalca) ne štejejo stroški za odvetniško zastopanje posameznih udeležencev. Ker določbe ZVEtL-1 vprašanja povrnitve stroškov odvetniškega zastopanja ne urejajo, se na podlagi 3. člena ZVEtL-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek. V nepravdnem postopku praviloma vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka, naložitev stroškov enega udeleženca v plačilo drugemu udeležencu pa je možna v primeru, če je stroške povzročil drugemu udeležencu po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo.

V 35. členu ZNP ni urejen položaj, ko sodišče v zadevi ne odloči meritorno, temveč postopek ustavi. V takih primerih je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti določbe ZPP. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (tu predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti pravdne (nepravdne) stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni. Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.

Tudi če je pritožnica med postopkom nasprotovala vzpostavitvi etažne lastnine, ker je bila stavba predvidena za rušenje, to še ne pomeni, da je bil postopek voden izključno v interesu predlagatelja. Ureditev razmerij med etažnimi lastniki je v interesu vseh udeležencev, saj se v tem postopku pri stavbah z več posameznimi deli v skladu s konceptom etažne lastnine usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem.

Po sedanji ureditvi določba petega odstavka 17. člena ZOdv velja za vse primere zastopanja po uradni dolžnosti (ni omejena na primer, ko je odvetnik postavljen po uradni dolžnosti in je hkrati plačilo za njegovo delo zagotovljeno v državnem proračunu). Stališče sodišča prve stopnje, da ob tako jasni jezikovni formulaciji zakonodajalčevi cilji, pojasnjeni v obrazložitvi predloga zakona (ne pa udejanjeni v besedilu člena), ne morejo dopolnjevati pravne norme, je pravilno.

Zmotno je stališče, da bi bilo za stroške izvedenca pri vzpostavitvi etažne lastnine potrebno obremeniti zgolj predlagatelja, ker je v celoti založil predujem za stroške sodnega izvedenca.

Pritožnika sta vložila skupno pritožbo, zato je zanju nastala enotna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko jima je poslalo ločena plačilna naloga (vsakemu za polovico takse), pri čemer ju ni opozorilo na višino celotne taksne obveznosti in da sta jo dolžna poravnati nerazdelno. Udeleženca sta enotna sospornika, torej predstavljata enotno stranko (196. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in se dejanje enega od sospornikov razteza tudi na drugega, če z njim zamudi. Ker je pritožnik E. E. naloženo sodno takso v celoti poravnal, sodišče ni imelo podlage, da bi zanj uporabilo fikcijo umika pritožbe. S tem pa pritožbe zaradi enotnega sosporništva ne bi smelo šteti za umaknjene niti za udeleženko D. D., saj se učinek vložene pritožbe razteza tudi nanjo. Oblikovanje etažne lastnine ima enake pravne posledice za lastninsko pravico tudi, kadar je imetnikov lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, več. Zato splošno pravilo o pravnih posledicah oblikovanja etažne lastnine velja tudi, če je lastninska pravica omejena z izvedeno pravico, ki omejuje razpolagalno upravičenje samo do določenega idealnega (solastniškega) deleža in ne do celot

Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP. Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.

Glede na to, da sodišče v tem postopku določa pripadajoče zemljišče k več stavbam v etažni lastnini, je ta potreba na dlani - ker se postopek za določitev pripadajočega zemljišča lahko začne brez predhodne ureditve podatkov v katastru (kamor spadajo tudi ustrezne delitve parcel), je to v teku postopka dolžno zagotoviti sodišče (glej 23. člen ZVEtL oziroma 12. člen ZVEtL-1), saj sicer odločbe, ki bo izdana, v zemljiški knjigi in katastru ne bo mogoče izvesti. Res je sicer, da vsebinske odločitve sodišče še ni sprejelo, a to na odločitev ne more vplivati, saj ne ZVEtL ne ZVEtL-1 parcelacije in izdaje sklepa o primernosti strokovne podlage ne pogojujeta z vsebinsko odločitvijo.