69. člen DZ

Sodišče druge stopnje v zvezi z razlogi za prenehanje pravice do preživnine po 108. členu DZ pojasnjuje, da je sodna praksa zavzela stališče, da pravica razvezanega zakonca do preživnine preneha le, če se ta redno oziroma trajno zaposli, ne pa v primeru, če je negotovo, ali se bo lahko redno zaposlil ali ne. Možnost redne (trajne) zaposlitve je lahko razlog za prenehanje pravice do preživnine le, če je preživninski upravičenec neupravičeno ni izkoristil, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. V zvezi z razlogi za odpravo preživnine po 106. členu DZ zaradi storitve kaznivega dejanja zoper preživninskega zavezanca (tožnika) sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje zgolj tedaj, ko se tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, in sicer pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen Ustave), prevesi v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva, a (le) toliko, da poseg v domnevo nedolžnosti ni nesorazmeren.

Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnik v postopku zavarovanja ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da ima terjatev do toženke ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Gre za temeljno predpostavko, ki mora biti izkazana tako v primeru izdaje zavarovalne kot tudi v primeru izdaje ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, zato je pritožbeno stališče, da je predlagano zavarovanje po vsebini ureditvena začasna odredba, pravno nepomembno.

Tudi poslovni delež je lahko predmet skupnega premoženja zakoncev. Na takem premoženju deleži zakoncev niso določeni, zakonca pa imata na stvareh iz skupnega premoženja skupno lastnino (68. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ). Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno (prvi odstavek 69. člena DZ in drugi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Ključnega pomena pri tem pa je, da se skupno premoženje pridobi originalno v trenutku nastanka premoženja (67. člen DZ). Če je v sodnem registru pri poslovnem deležu kot imetnik vpisan samo en zakonec, to ne pomeni, da poslovni delež ne bi mogel biti v skupni lastnini. Ugotovitvena sodna odločba, da spada poslovni delež med skupno premoženje zakoncev, je namreč deklaratorne narave, ki učinkuje za nazaj, to je od trenutka, ko je na podlagi originalne pridobitve takšno premoženje nastalo.

Ker je poslovni delež en sam, enovit in ne pripada zgolj A. A., temveč tudi upnici, bi A. A. lahko veljavno uresničil pravico odtujitve dela poslovnega deleža le skupaj z upnico, kar pa v Pogodbi o odsvojitvi dela poslovnega deleža z dne 8.11.2023, ni upoštevano.

Tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je druga toženka v času sklepanja spornih poslov vedela, da je poslovni delež v drugi tožnici skupno premoženje prvega tožnika in prve toženke, pri čemer v tej zvezi ne zadostuje domneva o skupnem premoženju, ki bi bilo pridobljeno med trajanjem zakonske zveze. Ta domneva velja namreč v razmerju med zakoncema, zato tretji osebi ni mogoče naložiti procesnega bremena, da dokaže, da premoženje ni skupno, temveč posebno premoženje enega od zakoncev.

Za izdajo začasne odredbe zadošča že izkaz predpisanih zakonskih pogojev s stopnjo verjetnosti, glede samega postopka odločanja pa velja, da se začasna odredba načeloma izda v enostranskem postopku, torej zgolj na podlagi navedb upnika (zaradi t.i. elementa presenečenja) in je kontradiktornost nato zagotovljena šele naknadno v postopku ugovora zoper izdano začasno odredbo. Če je premoženje pridobljeno med trajanjem take zveze, velja zakonska domneva, da gre za skupno premoženje ter da sta deleža enaka, pri čemer zunajzakonska partnerja lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Glede na zakonsko domnevo o obstoju skupnega premoženja in glede na zahtevo po (le) verjetnem izkazu obstoja terjatve upnici v postopku odločanja o zavarovanju terjatve obstoja skupnega premoženja ni treba dokazovati z računi in z viri sredstev za nakup, kot pravno zmotno v ugovoru navaja dolžnik. Deleža strank sodišče v postopku zavarovanja ne ugotavlja, saj je temu namenjen drug postopek, zavarovanja terjatve upnice do dolžnika pa zato ni mogoče omejiti na polovico premoženja, saj sta do njegove delitve upnica in dolžnik le oba skupaj upravičena izvrševati l

Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. Tožnica trdi, da je toženec v okviru svojega podjetja (s. p.) tekom trajanja njune zakonske skupnosti ustvaril določeno premoženje. Ker je bil nosilec podjetja on sam, tožnica s podatki in listinami o tem premoženju oziroma z njim povezanimi posli ne razpolaga. Brez teh podatkov in dokazil ne more ustrezno opredeliti dejstev in posledično tudi ne oblikovati tožbenega zahtevka - ne more vložiti tožbe, ki bi bila sposobna za obravnavo, saj tožbenega zahtevka ne more določno opredeliti (podjetniško premoženje ni ločeno od osebnega premoženja, zato mora biti v tožbi določno in posamično opredeljeno). Toženčev ugovor, da bi potrebne podatke lahko pridobila preko AJPES, ni utemeljen, saj je podatke, ki so v registru dostopni, že priložila tožbi. V njih so navedene vrste sredstev in obveznosti ter za posamezno skupino njihova višina, niso pa ta sredstva in obveznosti določno opredeljena. Tudi v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnica, je treba nuditi

Sodne prakse glede stopničaste tožbe je zaenkrat še malo, vendar tudi ta potrjuje, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka. V primeru, da je podjetniško premoženje del skupnega premoženja zakoncev, drugemu zakoncu ni mogoče odreči soupravičenja do upravljanja tega premoženja.

Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

Začasna odredba, katere namen je zavarovanje, je lahko učinkovita le, če je izdana v hitrem postopku; v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila toženi stranki. Obravnavana zadeva je tak primer. Tožnica zatrjuje vlaganje v toženčevo premoženje, katerega rezultat je nova stvar. Tako vlaganje je skladno s sodno prakso in materialnimi predpisi, ki so bili v veljavi v času vlaganja (do uveljavitve SPZ), lahko privedlo do sprememb na stvarnopravnem področju. Tudi vlaganje skupnega premoženja zakoncev v premoženje tretje osebe (premoženje toženčevega očeta) se je lahko odrazilo na stvarnopravnem področju. Ker s skupnim premoženjem zakonca lahko razpolagata le skupaj (kot kolektiv), je utemeljena prepoved odsvojitve in obremenitve v sklepu določenega premoženja; ne zgolj deleža, ki ga tožnica uveljavlja.

Kadar eden od zakoncev po razpadu skupnosti brez soglasja drugega odsvoji del ali celoto njunega skupnega premoženja, ima drugi partner zoper bivšega partnerja do njega denarno terjatev. Ta po višini sicer ne more biti odvisna od tega, za koliko je bilo premoženje prodano, pač pa od njegove vrednosti, a se v praksi pogosto v skladu z načelom realne subrogacije uveljavlja da kupnina od prodane (dela) stvari spada v skupno premoženje. Nenazadnje je predlagatelj bil udeleženec Notarskega zapisa darilne pogodbe in pogodbe o delitvi solastnega premoženja notarke SV 289/07 z dne 3.4.2007, ob trditvah o razpadu skupnosti in nameravani vložitvi tožbe, ko bo zahteval izplačilo vrednosti svojega deleža prodane skupne stvari, po presoji pritožbenega sodišča izkazuje upravičen interesa iz 196. člena ZZK-1 za vpogled v zbirko listin.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožničinih trditev, s katerim je utemeljevala obstoj drugega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, saj je pojasnilo, da z morebitno odtujitvijo stvari iz skupnega premoženja skupno premoženje ne preneha, temveč le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi razpolaganja, in sicer v obliki zahtevka za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku tega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je s tem ovrglo trditev tožeče stranke, da v primeru odtujitve nepremičnine ne bi mogel svoje terjatve izterjati iz edinega premoženja prvo toženca, saj mu je nakazalo, da bi v takem primeru za poplačilo svoje terjatve posegel na ustrezno denarno terjatev. Sama objektivna možnost, da bo nekdo razpolagal s premoženjem, še ne zadošča za ugotovitev nevarnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi po presoji pritožbenega sodišča mora upnik za obstoj objektivne nevarnosti dokazati nekaj več od zgolj možnosti, da bo dolžnik razpolagal s spornim predmetom, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika. Če bi že samo takšna hipotetična možnost že zadoščala za izkaz n

Podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice ni nedovoljena, saj vsebuje dovolj jasne navedbe o razlogih, na katerih predlagatelj utemeljuje predlog za izločitev. Napačno je zato ravnanje sodnice, da je zahtevo za svojo izločitev zavrgla. Odstopiti bi jo morala v odločitev predsedniku sodišča. Ravnanje sodnice po podani zahtevi za njeno izločitev sicer ni bilo pravilno, vendar pa nepravilnosti niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem ni pomembno, kdaj je bila zakonska zveza formalno razvezana, pač pa dejansko skupno pridobivanje in razpolaganje s premoženjem. Toženec je sam, brez soglasja ali odobritve tožnice razpolagal s prejetim denarjem (skupnim premoženjem), kar je razlog za delitev skupnega premoženja že v postopku ugotavljanja obsega skupnega premoženja in deležev na njem.

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

Upoštevaje preteklo delo in pomoč toženca pokojnemu očetu ter vsebino pogodbenih obveznosti glede nadaljnje oskrbe preužitkarja, pri konkretni pogodbi o preužitku ne gre za navidezno pogodbo, ki prikriva darilno pogodbo. Sicer pa bi bilo treba tožbeni zahtevek v zvezi s prikrajšanjem nujnega dednega deleža zavrniti tudi zaradi nesklepčnosti tožbe. Tožnica bi morala glede na svoje trditve poleg ugotovitve, da je pogodba o preužitku dejansko darilna pogodba, postaviti tudi zahtevek, da darilna pogodba nima pravnega učinka proti njej do 1/x določenega premoženja, ter zahtevek, da se 1/x določenega premoženja vrne v zapuščino (ker zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen). Da bi bila njena tožba sklepčna, bi tožnica morala v njej tudi navesti vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti, vrednost darila in vrednost razpoložljivega dela zapuščine, saj bi bilo šele potem mogoče presojati, ali je bil njen nujni delež res prikrajšan in za koliko.