6. člen DZ

Predlog se zavrne.

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci. V skladu z 218. členom DZ, ki določa pogoje za posvojitev otroka, ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Otrok lahko stike z biološkim staršem ohrani tudi po posvojitvi, kot z osebo, s katero je družinsko povezan (prvi odstavek 142. člena DZ).

V postopku se je zanesljivo izkazalo, da je imel mladoletni A. A. hudo stisko že pri vzpostavljanju ponovnih stikov z materjo, na katero je bil navezan. Kljub temu in dejstvu, da otrok očeta ne pozna, pritožba prav tako nerazumno in neutemeljeno vztraja, da ni razlogov za začasno prepoved stikov otroka z očetom. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je treba stike glede na ugotovljene okoliščine tudi očetu začasno prepovedati. Otroku je treba nujno zagotoviti okoliščine, da se bo umiril, se prilagodil novemu okolju in ljudem v zavodu ter si pridobil občutek varnosti. Ni dvoma, da bi bili stiki otroka z očetom, ki ga ne pozna, za otroka stresni, to pa otroku v danih okoliščinah ni v nobeno korist (le v škodo), česar pa pritožba, nekritična do situacije, ne prepoznava.

Utemeljitev, da mora sodišče v primeru nesoglasja staršev prepustiti otroka v varstvo in vzgojo samo enemu staršu, ni v skladu z Ustavo RS in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), še manj pa udejanji drugi odstavek 6. člena DZ, po katerem pripada starševska skrb skupaj obema staršema in jo izvajata oba sporazumno v skladu s koristjo otroka (prvi odstavek 151. člena DZ). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je preživljanje skupnih vikendov bistveno za kvalitetno preživljanje časa v družini Tako je sodišče druge stopnje razdelilo tedne na parne in neparne. V parnem tednu ima mama hčerki 7 dni (ves teden od ponedeljka do nedelje), v neparnem pa ima mama hčerki v ponedeljek (do 18.00 ure), ko ju preda očetu na naslovu njegovega stalnega prebivališča in oče preživi s hčerkama do nedelje do 18.00 ure, ko ju preda mami na naslovu njenega stalnega prebivališča. Hkrati pa lahko starša planirata prostočasne aktivnosti v času, ko sta pri njiju tudi v naprej. Mama ob ponedeljkih v neparnem tednu preda očetu hčerki na njegovem naslovu, tako da jima odpelje zraven vse stvari, ki jih potrebujeta pri očetu. V zvezi z valorizacijo preživnine sodišče druge

Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.

Glede na to, da je otrok tekom postopka postal polnoleten, z njegovo polnoletnostjo pa je starševska skrb nasprotnega udeleženca prenehala, je odpadel tudi njegov pravni interes za uveljavljanje takšnih zahtevkov in drugih zahtevkov, ki izhajajo iz starševske skrbi. Po določbi 52. člena ZNP-1 nastopijo pravne posledice sklepa, s katerim se spremeni družinsko razmerje, z njegovo pravnomočnostjo. Zato pa v primeru, ko mladoletni otrok tekom postopka postane polnoleten, za odločanje o zahtevi starša o njegovem zaupanju v vzgojo in varstvo ter za druge zahtevke v zvezi z uresničevanjem starševske skrbi, ni več pravne podlage. Takšne pa tudi ni za preživninski zahtevek, saj s polnoletnostjo postane zanj aktivno legitimiran otrok, starš pa izgubi upravičenost za njegovo zastopanje.

Ker se med otrokom in posvojiteljem vzpostavi enako razmerje kot med otrokom in staršem, je tudi pri odločanju o posvojitvi treba izhajati iz otrokove koristi. Razumljivo je zato, da se pri preverjanju, ali je kandidat primeren za posvojitelja, ne preveri le, ali izpolnjuje formalne pogoje oziroma da pri njem ne obstajajo ovire za posvojitev, pač pa tudi motive za posvojitev in druge za posvojitev pomembne okoliščine.

Klici matere na razne institucije, da naj ji pomagajo pri skrbi za punčki, ker ji partner ne pomaga, sama pa ne zmore in se tudi veliko prepirata brez dvoma pomenijo, da mati v določenem trenutku oceni oziroma ve, da za deklici ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti. Dejstvo, da sodelovanje z institucijami sicer zavrača, a jih v določenih situacijah kljub temu kliče za pomoč, pa kaže na to, da je situacija takrat verjetno res huda. Priprava načrta pomoči ni smiselna, dokler s strani staršev ni pripravljenosti za sodelovanje. Z zadostno stopnjo verjetnosti je bilo izkazano, da starša s svojim ravnanjem in vedenjem do te mere resno ogrožata koristi mladoletnih deklic, da je izrek začasnega odvzema deklic ter namestitev v varno okolje, utemeljen. Postavitev izvedenca ni bila potrebna. Za to, da se z gotovostjo ugotovi starševske kompetence dolžnikov, pa je treba brez dvoma pridobiti izvedensko mnenje. Ni dovolj, da sta starša ljubeča in se po svojih sposobnostih trudita skrbeti za otroka, starševske kompetence so še vse kaj več. Otrokova korist je poglavitna skrb staršev, ravnanje staršev pa mora biti vselej tako, da kaže na njihovo nesebično prizadevanje za zago

142. člen Obligacijskega zakonika - OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.

Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ogroženost kot pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je podana, če otrok utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Začasna odredba ne more biti izdana na „zalogo“ oziroma za vsak primer, če se oče ne bi več želel podrejati navodilom strokovnjakov.

Občasen telefonski stik v okoliščinah konkretnega primera ne zadošča za zagotovitev največje koristi otrok. Zgolj besede predlagatelja, da naj gresta k mami, ob izkazani nastrojenosti do predlagateljice, ki se odraža tudi v neverbalni komunikaciji, otroka ne vzpodbudi k izvajanju stikov. Kdaj, koliko in kako bosta imela otroka stike, je odgovornost staršev. Starš, pri katerem otroci živijo, si mora aktivno prizadevati, da imajo stike z nerezidenčnim staršem.

Otroka je mogoče ločiti od staršev proti njihovi volji le, če to zahteva otrokova korist oziroma, če starša ne živita skupaj. To izhaja iz smisla določb DZ, pa tudi iz duha konvencije OZN o otrokovih pravicah, ki jo je ratificirala Republika Slovenija.

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

Glede na to, da se nasprotna udeleženka zavzema za spremembo odločitve, s katero je bil tedaj sedemletni sin udeležencev zaupan v varstvo in vzgojo očetu, je pomembna tudi določba četrtega odstavka 138. člena DZ, po katerem sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Po utrjenem stališču v sodni praksi spremembo odločitve utemeljuje le sprememba bistvenih pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale prvotno odločitev ali dogovor.

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.