5. člen DZ

Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odredilo zadržanja in zdravljenja A. A. na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, zato tudi ni bilo dolžno ugotavljati pogojev za takšno zadržanje in uporabiti postopkovnih določb ZDZdr. Izpodbijana odločitev temelji na določbah DZ o ukrepih za varstvo koristi otroka, natančneje začasnih odredbah. Bistvo sprejete odločitve je v obveznosti A. A., da se z namenom odvrnitve hude ogroženosti svojega zdravja in življenja udeleži bolnišničnega zdravljenja odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog. Dolžnosti ostalih udeležencev so podporne, namenjene so izpolnitvi A. A. obveznosti. Med njimi je tudi obveznost pritožnice, da A. A. sprejme na zdravljenje ter aktivira vse razpoložljive strokovne vire, da jo na njem zadrži, jo zanj motivira in jo v procesu zdravljenja podpira.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

V konkretnem primeru so (bili) za korist mladoletne dedinje dolžni skrbeti center za socialno delo, skrbnik in nenazadnje sodišče, a izid preteklega postopka ustrezne skrbi za otroka ne izpričuje: skrbnik mladoletne dedinje ni imel dovoljenja pristojnega centra za socialno delo za odpoved dedovanju, zapuščinsko sodišče pa ob tem ni ustrezno uporabilo svojih oficioznih pooblastil. Provstopenjsko sodišče bo moralo v novem postopku zato najprej razčistiti, ali je bila mladoletna dedinja sploh ustrezno zastopana, saj je njen skrbnik za zastopanje pooblastil istega odvetnika kot sodedinja, kar v resnici pomeni obid pravil o zastopanju po posebnem skrbniku zaradi obstoja konflikta interesov, ne glede na morebitno pravnomočnost (osnovnega) sklepa o dedovanju pa sodišče dodatnih sklepov o dedovanju tudi sicer ne bo moglo utemeljiti s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, saj je bilo materialno pravo uporabljeno na škodo otrokove koristi.

Obvezni sestavini pritožbe sta navedba sodbe, zoper katero se pritožba vlaga in podpis pritožnika, ki ju obravnavana pritožba vsebuje. Drugemu tožencu (kateremu je bil zaradi hudega zaostanka v duševnem razvoju podaljšana roditeljska pravica) ni v korist ureditev stikov s tožnikom (očetom). V skladu z določbo 293. člena DZ je treba za zakonske učinke pravnomočne sodne odločbe o podaljšanju roditeljske pravice uporabiti določbe DZ. Ta ne pozna več podaljšanja roditeljske pravice čez otrokovo polnoletnost, ampak sodišče mlade odrasle, ki zaradi motenj v razvoju ne morejo sami poskrbeti za svoje pravice in koristi, postavi pod skrbništvo za odrasle osebe. Zakonski učinek sklepa, s katerim je bila staršem drugega toženca podaljšana roditeljska pravica, je torej, da je drugi toženec postavljen pod skrbništvo za odrasle osebe, kar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo. Skoraj enaindvajsetletni drugi toženec ni otrok v smislu sedaj veljavnega 5. člena DZ oziroma 1. člena KOP in v smislu 106. člena ZZZDR ter se ga ne sme več obravnavati kot otroka. Ker je tako, določbe ZZZDR in DZ (ki predstavljajo podlago za urejanje stikov z mladoletnimi otroki) ne dajejo podlag

V okviru presoje, ali gre za privilegirano pričo, je potrebno obstoj zunajzakonske skupnosti presojati po času zaslišanja priče. Ker oškodovanka v času zaslišanja pred preiskovalno sodnico še ni bila stara 15 let, že zaradi zakonskega zadržka med obdolženim in oškodovanko zunajzakonska skupnost v tem obdobju ni mogla obstajati. Kroga oseb, ki so po določbi 236. člena ZKP oproščene dolžnosti pričanja, ni dopustno širiti na druge osebe, četudi so si v zelo tesnem odnosu z obdolženim.