159. člen DZ

Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da vsebina začasne odredbe vsebinsko sovpada z ukrepom iz 21. člena ZPND in jo je ob obrazloženem tehtanju ustavnih pravic tudi časovno omejilo.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu

Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku).

Domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je z verjetnostjo izkazano, tako kot v obravnavanem primeru, nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena: domneva se, da stiki niso v korist otroka in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov. Obrnjeno domnevo zahteva 31. člen Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija), ki nalaga državam pogodbenicam, da izvajanje varstva, vzgoje in stikov zagotovijo na način, ki ne ogroža pravic in varnosti žrtve nasilja ali otrok. Sodišče mora torej v skladu z Istanbulsko konvencijo zagotoviti, da stiki ne ogrozijo otroka in starša, ki sta žrtev nasilja.

Domneva, da so stiki z nerezidenčnim staršem otroku v korist, velja le, če ni kakšnih posebnih okoliščin. Če pa je (z verjetnostjo) izkazano nasilje starša nad otrokom, je domneva o koristnosti stikov obrnjena: domneva se, da stiki niso v korist otroka in da starš, ki izvaja nasilje, nima stikov.

Začasna odredba predstavlja ukrep za zaščito ogroženega otroka (159. in 161. člen DZ), ki jo sodišče izda, če je to nujno, ker bi sicer brez začasne odredbe otroku nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Namen začasne odredbe v družinskih sporih je izključno v lajšanju položaja otroka.

Dejstvo, da starša težko vzpostavita konstruktivno starševsko sodelovanje, samo po sebi ne zadošča za zaključek, da bo otrok verjetno ogrožen, če ne bo takoj zaupan v vzgojo in varstvo enemu od staršev. Šele po izvedenem postopku, katerega namen je ugotoviti relevantne okoliščine primera z zadostno stopnjo prepričanja, da bo mogoče sprejeti ne le začasno, pač pa tudi dokončno odločitev, se bo sodišče odločilo za eno izmed oblik izvrševanja vzgoje in varstva obeh otrok (zaupanje otrok enemu ali drugemu staršu ali v skupno varstvo in vzgojo).

Ogroženost otroka je vezana na vprašanje, kaj predstavlja otrokova korist v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera.

CSD ne presoja, pač pa deluje kot strokovni pomočnik sodišča. Njegova naloga je, da poroča sodišču in poda strokovno mnenje o dejstvih in okoliščinah, ki jih zaznajo strokovni delavci CSD. Navedbe CSD v poročilu in mnenju se sicer štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, a to ne pomeni, da niso podvržene dokazni oceni sodišča.

Pritrditi je pritožbi, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločb o prej izdanih ukrepih. Sodišče druge stopnje prav tako soglaša s pritožbenim naziranjem, da mora biti za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ) in da zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča.

Res ima mnenje CSD v postopkih, v katerih gre za varstvo koristi otrok, posebno težo; navedbe CSD v mnenju in drugih pisanjih se tako štejejo za izpovedbe osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje. Vendar navedeno ne odvezuje sodišča, da strankam omogoči seznanitev s takim mnenjem in jima da možnost, da se o njem izjavita.

Razlogi na strani nasprotne udeleženke, ki so terjali začasno zaupanje otrok v varstvo in vzgojo predlagatelju, ne narekujejo tako izjemnega ukrepa, kot je prepoved vsakršnih osebnih stikov otrok z njo, pa tudi ne ukrepa stikov pod nadzorom. Preprečitvi nadaljnjih kontaktov deklice z maminim partnerjem sta začasno namenjena sklep sodišča o prepovedih, izrečenih maminemu partnerju po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, in odločitev sodišča o začasnem nadzoru CSD nad izvajanjem starševske skrbi nasprotne udeleženke nad otroki. Ukrepa prepovedi stikov otrok z mamo oz. stikov pod nadzorom zato zaenkrat ne prideta v poštev. Tako kot ostale začasne odredbe v družinskih zadevah se tudi začasna odredba o preživljanju otrok izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Predlagatelj ni opredelil, koliko znašajo nujni (ne potrebni, kot to velja za končno odločitev) stroški preživljanja otrok, niti ni trdil da bo njihovo preživljanje brez predlagane začasne odredbe ogroženo. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za začasno odpravo obveznosti plačila preživnine, ki jo je predlagatelj po obstoječem izvršilnem naslovu dolžan plačevati nasprotni udeleženki. Ob svoj

Sodišče prve stopnje se je v okviru odločitve, da stiki potekajo v prostorih CSD Celje in pod nadzorom njihovega strokovnega delavca, opredelilo le z vidika ustreznosti stikov v razmerju do staršev, katerih možnosti za njihovo izvajanje je ugotavljalo, ne pa tudi z vidika koristi otroka. Ker se ni opredelilo, v čem je za otroka korist izvajanja stikov, ki je časovno in krajevno oddaljeno od kraja, kjer otrok skupaj z materjo sedaj biva, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Otrokova korist je vodilo tudi pri določitvi pristojnega centra za izvajanje stikov pod nadzorom, zato mora biti odločitev sodišča, še posebno, če odstopa od zakonsko predvidene pristojnosti, obrazložena.

Če pritožnika z navedbami, da se izpodbijani sklep opira na neobstoječa dejstva ter na neresnične in nedovoljene dokaze, česar sicer ne konkretizirata, izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, pritožbeno sodišče, za odločanje katerega je pomembna presoja dejanskega stanja v času izdane odredbe, pojasnjuje, da je dokazna ocena, za katero zadošča dokazni standard verjetnosti zadostila že navedenemu dokaznemu standardu.

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče druge stopnje lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku 30-dnevnega roka. V obravnavanem primeru niso bili niti zatrjevani, še manj izkazani, tehtni razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodišče upoštevalo prepozno pritožbo. Prav tako ni bil izpolnjen pogoj, da niso prizadete pravice drugih udeležencev, niti ni bilo podano njihovo soglasje

Mnenja in poročila CSD imajo v postopkih za varstvo koristi otroka posebno težo. Mnenje CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, procesni položaj CSD je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaja sodnega izvedenca. Pritožba zato ne more uspeti s posplošenimi pritožbenimi trditvami, da je mnenje CSD nestrokovno (na primer stališča CSD glede vzgojnih pristopov). Glede pritožbenih trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi pripomb nasprotne udeleženke zahtevati dopolnitev mnenja CSD, pritožbeno sodišče odgovarja, da je glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe in nižji dokazni standard mnenje CSD z dne 16. 5. 2023 tudi brez zahtevanih dopolnitev v povezavi z drugimi dokazi predstavljalo sodišču prve stopnje zadostno podlago za izdajo začasne odredbe. V njem ni nobenih nelogičnosti in pomanjkljivosti, ki bi to onemogočale. Načela največje koristi otroka ni mogoče presojati brez upoštevanja mnenja otroka, ki je dovolj star in zrel, da lahko uresničuje svojo pravico do izjave o tem, ali želi imeti stike z drugim staršem ali ne oziroma kakšne.

Pritrditi je sicer pritožbeni navedbi, da je Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 7. 11. 2022 nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 mesecev (med drugim) izreklo ukrepe po določbah ZPND tako glede predlagateljice kot glede njune skupne mld. hčerke A. A. Vendar prvostopno sodišče niti omenjenega ukrepa samega niti razlogov zanj ni spregledalo, pri čemer se je do razmerja med izrečenim ukrepom in urejanjem stikov med mld. A. A. in očetom tudi izrecno opredelilo. Zato ni moč slediti stališču pritožnice o „povoženju“ sodne prepovedi očetu. V postopku VI N 704/2022 je sodišče v skladu z v ZPND določenimi pogoji in v za to predvidenem postopku ugotavljalo, ali obstajajo pogoji za zaščito žrtev nasilja, medtem ko je v sedaj obravnavanem postopku zaradi spremembe stikov, sproženem po predlagateljici, v okviru katerega je v tej fazi odločalo o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti in o predlagani začasni odredbi predlagateljice, presojalo ne/obstoj pogojev glede na namen začasne odredbe kot ukrepa začasnega varstva otroka, to je po določbah ZNP-1 in Družinskega zakonika (DZ), v obeh postopkih glede na dejansko stanje v času vsakokratnega odločanja, kot je to tudi pravilno obr

Namen ZPND ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za neprimeren odnos do svoje bivše partnerice in njunih otrok, ampak je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem ravnanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo tudi drugi predpisi (Družinski zakonik, Obligacijski zakonik, kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških), zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Za izrek ukrepa po ZPND zato ni relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, ampak, ali je v trenutku odločanja sodišča nasilje takšno, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen tudi na podlagi določil ZPND. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti v trenutku odločanja podana takšna raven psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov

Sodišče druge stopnje zato vse te pritožbene očitke zavrača, saj je sodišče v obeh sklepih odgovorilo na vse bistvene navedbe pritožnice v ugovoru ter odločitev o začasnih namestitvah mld. B. B., najprej v krizni center ter nato v rejniško družino, dovolj skrbno in natančno utemeljilo.

Predlagateljica ni zahtevala izdaje začasne odredbe o preživljanju otroka, ampak o zavarovanju preživninske terjatve, o katere obstoju in višini teče nepravdni postopek. Za slednjo pa ni zatrjevala konkretnih dolžnikovih ravnanj, povezanih z razpolaganjem s premoženjem, niti ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi kazale na visoko zadolženost in iz tega izvirajočo nevarnost skrivanja ali odtujevanja premoženja. Morebitni podatki o tem, da zoper dolžnika tečejo kazenski in/ali prekrškovni postopki, sami za sebe take nevarnosti ne bi izkazovali.