158. člen DZ

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Ker je A. A. dejansko v varstvu predlagateljice v B., bi obiskovanje šole na D. zahtevalo vsakodnevne vožnje iz B. na D. in nazaj. Ni dvoma, da bi takšne vožnje otroka obremenjevale ter krnile tako njegov čas, namenjen šolskemu delu, kot čas, namenjen počitku in sprostitvi. Takšna obremenitev bi bila lahko upravičena le v primeru, če bi se izkazalo, da pozitivni vidiki šolanja na D. odtehtajo negativne posledice, ki jih takšne vožnje prinašajo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bili stiki med A. A. in nasprotnim udeležencem več mesecev prekinjeni, pri tem pa so bili pred prekinitvijo v družini prisotni vsaj nekonstruktivni, če ne že nasilni vzorci obnašanja, ki jim je bil priča tudi A. A. Upoštevajoč te okoliščine je opirajoč se na mnenje CSD pravilno ugotovilo, da je v korist dečka, da se stiki z nasprotnim udeležencem uvedejo v obliki stikov pod nadzorom.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Pri obravnavi pritožbenih navedb je pomembna vsebina začasne odredbe, ki se nanaša zgolj na področje izobraževanja deklic ter zgolj v tem delu poseže v starševsko skrb, z delno postavitvijo deklic pod skrbništvo CSD, z nalogo, da skrbnik poskrbi, da se bosta mladoletni deklici vključili v redno izobraževanje na javni oziroma zasebni šoli z javno veljavnim izobraževalnim programom v Republiki Sloveniji.

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka. V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

169. člen DZ določa, da mora sodišče pri odločitvi o ukrepu za varstvo koristi otroka trajnega značaja upoštevati mnenje CSD. A to mnenje mora vsebovati vse značilnosti in bistvene sestavine, ki omogočajo preverjanje postopkov in razlogov, na podlagi katerih temeljijo strokovne ugotovitve, zaključki in predlogi. Priporočljivo je, da se delavci CSD pred izdelavo mnenja še enkrat pogovorijo s starši in otrokom, v mnenju pa se nato CSD opredeli tudi do otrokovega mnenja, zlasti ali je otrokovo mnenje podprto z njegovo koristjo.

Siljenje A., naj (s predlagateljico) hodi na (sicer koristne) terapije, bi bilo utemeljeno le, če bi se izkazalo, da je A. pod takim vplivom nasprotnega udeleženca, da nujno potrebuje pomoč. Več je argumentov, ki kažejo, da A. izraža svojo pristno voljo, kot argumentov proti temu dejstvu. Kmalu bo dopolnila 18 let. Pri tej starosti starši na voljo otroka običajno nimajo več odločilnega vpliva. Pri tem ni nepomembno, da je A. skoraj do 17 leta živela z obema staršema (do junija 2024, ko se je predlagateljica odselila, A. pa je imela 17. rojstni dan septembra). Da je A. sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih ravnanj, potrjuje tudi mnenja CSD. CSD je strokovni pomočnik sodišča, njegova mnenja imajo izvedeniškemu mnenju podobno dokazno težo. V mnenjih je CSD upošteval ugotovitve svojih zaposlenih: gre za strokovno oceno z A. opravljenih razgovorov in opažanj ob izvajanju nadzorovanih stikov. Z laično razlago le nekaterih zapisov v poročilih strokovnih delavcev pritožnica dvoma v mnenje CSD, da je treba upoštevati A. voljo, ni vzbudila.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 161. člena DZ, ki določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, otrok pa je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

Ko je bila skladno z dogovorom udeležencev glede stikov nasprotnega udeleženca z otroki izdana začasna odredba, so vsi živeli v istem stanovanju in so otroci tudi takrat, ko so čas preživljali z nasprotnim udeležencem, spali doma. Po preselitvi pa ima nasprotni udeleženec za izvajanje stikov na voljo le eno sobo z eno posteljo. To, in ne kakšno ravnanje predlagateljice, je razlog, da vsi trije otroci odklanjajo nočitve pri nasprotnem udeležencu. Splošno znano dejstvo je, da ena 160 cm široka postelja ni primerna za spanje očeta, dveh trinajstletnih sinov in devetletne hčerke. Siljenje otrok, naj v opisanih razmerah spijo z očetom, bi otroke lahko ogrozilo. Kvalitetno spanje je pomemben dejavnik pri razvoju in bi siljenje otrok, da spijo pri očetu namesto v urejenih razmerah doma, bilo nedopustno. Taka prisila bi lahko škodljivo vplivala na njihov zdrav razvoj. Vpogled v izjavo A. A., ki jo je podala strokovni delavki CSD, staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se ta izjava ne upošteva. ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da v primeru, ko staršem vpogled v zapis razgovora z otrokom ni dovoljen, sodišče v obrazložitvi odločbe povzame dele izjav iz razgovora z

Pritožnik spregleda posebne določbe ZNP-1, ki, v 96. členu, ob predpostavki otrokove sposobnosti razumevanja pomena postopka in posledic odločitve, ne glede na drugi odstavek 158. člena DZ,10 ponuja tri alternativne in enakovredne možnosti razgovorov, in sicer: (-) razgovor na centru za socialno delo, (- ) razgovor z zagovornikom otroka, ali (-) glede na starost in druge okoliščine neformalni razgovor s sodnikom.

Vpogled v ta poročila staršema sicer ni dovoljen, a to ne pomeni, da se te izjave ne upoštevajo pri odločitvi. Sodišče mora pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka upoštevati otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (prvi odstavek 158. člena DZ). ZNP-1 v četrtem odstavku 96. člena določa, da sodišče v takem primeru dele izjave otroka povzame v obrazložitvi.

Ogroženost otroka je vezana na vprašanje, kaj predstavlja otrokova korist v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera.

Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.

S tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem roditelja, ki mu odvzema otroka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tako drastičnem posegu v družinsko življenje je zaslišanje roditelja, pri katerem je otrok v vzgoji in varstvu, sine qua non, če ne gre za flagrantne situacije, ki terjajo nujen odvzem, za kar v konkretnem primeru ne gre. Nasprotno, sodišče je pred odločitvijo o odvzemu opravilo kar dva naroka, in na oba je oče pristopil. Roditelji imajo pravico svoje otroke vzgajati v skladu s svojimi prepričanji, četudi so nenavadna, nekonvencionalna in za otroka z vidika splošnega razumevanja morda niso optimalna.

Materialnopravno je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mnenje (oziroma želje) otrok ni identično z njuno največjo koristjo, zato je ob dokaznem standardu verjetnosti, ki velja v postopku izdaje začasne odredbe, pri presoji največje otrokove koristi povsem pravilno upoštevalo mnenje otrok, vse ostale ugotovljene dejanske okoliščine ter mnenje CSD. Zgrešeno je torej stališče pritožbe, da je sodišče na mnenje otrok vezano.

Razširjen obseg stikov bi omogočil večjo medsebojno povezanost med očetom in otroki. Obseg, v okviru katerega so potekali stiki (torek in sreda popoldan) je bil nezadosten, da bi lahko omogočal grajenje oziroma ohranitev zaupljivega odnosa, dobrih in kvalitetnih odnosov z očetom, ki imajo pomembno vlogo za regulacijo čustev in čutenj pri otrocih ter nedvomno prispevajo k ustvarjanju njihovega notranjega občutka, da so vredni in ljubljeni.

V primeru odločanja o ugovoru zoper že izdano začasno odredbo, mora sodišče, kljub temu, da še vedno odloča z znižanim standardom verjetnosti, razen v izjemnih okoliščinah, praviloma izvesti dodatne dokaze, na podlagi katerih lahko preveri svojo prejšnjo odločitev.

Začasno odredbo kot ukrep za varstvo koristi otroka je mogoče izdati, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Enako velja v primeru spremembe že izdane začasne odredbe. Za presojo vprašanja, ali je verjetno izkazano, da so otroci ogroženi in je zato treba spremeniti izdano začasno odredbo o začasni prepovedi stikov nasprotnega udeleženca z otroki, je treba upoštevati vse okoliščine primera oziroma doslej zbrane podatke spisa. Po človeški plati je razumljivo, da otroke bremenijo tudi vprašanja, kaj bo z očetom oziroma kaj se z njim dogaja ter da želijo imeti stik z njim. Vendar pa to ne zadošča, da bi bila sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov v korist otrok. V tem trenutku bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča stiki z očetom otroke v določeni meri tudi vznemirjali in s tem ogrožali njihov notranji mir ter razvoj. Takšen zaključek izhaja tudi iz vsebine mnenj in poročil strokovnih delavcev predlagatelja oziroma njegovega strokovnega tima (enako tudi iz poročil kriznega centra), ki imajo z vidika 108. člena ZNP pomembno težo pri presoji, ali je utemeljena sprememba začasne odredbe o začasni prepovedi stikov. Iz teh podatkov je razvi

Zaradi varstva koristi otroka si mora sodišče aktivno in po potrebi inovativno ter prožno prizadevati, da otroku na ustrezen način predstavi možnost, da v postopku sodeluje, in koristi, ki jih utegne imeti od svoje aktivne udeležbe. Čeprav je sodišče prve stopnje s pomočjo organov, ki so z dekleti opravljali razgovore, posredno ugotavljalo njihovo voljo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na starost deklet pri nadaljnjem odločanju o stikih nujno, da sodišče prve stopnje stori razumne ukrepe, da bi se o volji, željah in morebitnih zadržkih deklet glede stikov neposredno osebno prepričala tudi razpravljajoča sodnica. Odraščajočih otrok ni mogoče brezpogojno siliti v stike, temveč je nujno slišati in skrbno pretehtati (četudi ne nujno tudi vselej upoštevati) mnenje otroka o tem, s kom, kdaj, kakšne in kako pogoste stike želi imeti. Starši so si dolžni aktivno prizadevati, da se otroci udeležijo stikov, vendar pa taka dolžnost ne velja, če so stiki za otroke ogrožajoči. Če bi se namreč izkazalo, da hčere stike z očetom utemeljeno odklanjajo zaradi očetovega psihičnega nasilja, potem odklanjanje takih stikov ne more pomeniti ogrožanja otrok. In posledično tudi mater