VSL Sodba in sklep IV Cp 2128/2020

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba in sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

II. Obe stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank A. A., rojen ... 1. 2017, zaupa v vzgojo in varstvo materi, določilo je stike med njim in očetom (tožencem), in sicer tako, da so ti vsak drugi vikend od petka do ponedeljka, posebej podrobno in dodatno pa še med počitnicami in prazniki. Očetu je naložilo, da za sinovo preživljanje plačuje mesečno preživnino 154 EUR, posebej pa še neplačano preživnino med 8. 6. 2018 in 30. 6. 2019 v skupnem znesku 1300 EUR z obrestmi. Zavrnilo je drugačne zahtevke obeh pravdnih strank, dva tožničina predloga za izdajo začasne odredbe (z dne 28. 5. 2020 in 18. 3. 2020) ter toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi 19. 9. 2018. Sodišče je še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2S kasnejšim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obeh strank za izdajo začasne odredbe, tožničinega za ukinitev stikov med otrokom in očetom, toženčevega pa za predodelitev otroka njemu.

3Proti sodbi in sklepom se pritožujeta oba, tako tožnica kot toženec, predlagata spremembo oz. razveljavitev odločitev ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške.

4Iz tožničine pritožbe zoper sodbo in odločitve, sprejete hkrati z njo, je razbrati, da nasprotuje odločitvi glede stikov, in sicer meni, da jih je sodišče določilo v prekomernem obsegu, pri čemer ni upoštevalo očetovega nenehnega kršenja določenih stikov; trikrat je morala angažirati CSD in policijo, da je otroka vrnil.

5V pritožbi zoper kasnejšo zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe za ukinitev stikov tožnica navaja enako in opisuje še kasnejše dogodke; namesto 3. 11. 2020 je oče otroka pripeljal nazaj 6. 11. 2020, enako ga ni vrnil do 14. 11. 2020. Navaja, da je otrok vsakič po tem v hudi stiski. Navaja, da je bil oče v preteklosti večkrat nasilen, je nepredvidljiv, v stiski reagira nekontrolirano, kar vse otroka ogroža. Prisilna izvršba, kar je tožničino edino sredstvo, da toženca prisili k spoštovanju sodnih odločitev, bi pomenila nepredstavljiv šok za otroka, saj posredna izvršba z denarno kaznijo zagotovo ne bi bila uspešna, kajti toženec že preživnine ne plačuje. Tako se otroku neprestano povzroča škoda, saj oče tudi v prihodnje sodnih odločitev ne bo spoštoval.

6Toženec v pritožbi zoper sodbo napada odločitev o zaupanju otroka o vzgojo in varstvo materi ter odločitev o preživnini. Izpostavlja ugotovitve sodne izvedenke psihiatrične stroke o pomanjkljivostih materinske vloge tožnice. Trdi, da je njen cilj izriniti očeta iz otrokovega življenja. Navaja, da ga nenehno ovaja in da ne zna realno oceniti situacije glede otroka, kar kaže tudi dogodek 23. 5. 2020, ko je želela otroka sredi noči zbuditi s policisti, vpila je pred blokom, da bo otroka ubil in se neprimerno vedla. Opozarja, da izvedenka ni zaznala nikakršnega njegovega nasilja nad otrokom, stiki med njima so po njenem mnenju za sina koristni, zato meni, da jih bi bilo treba razširiti. CSD je na izvedenko pritiskal, da bi naredila mnenje v skladu z njihovimi stališči, a se k sreči ni pustila. Meni, da bi bilo treba angažirati novo izvedenstvo. Stik 23. 5. 2020 je bil prvi stik med sinom in očetom po več mesecih, pa še tedaj mati ni pustila, da bi se kakšen dan nadomestil. Navaja, da se je uredil, je zaposlen, ukvarja se s športom, skuša ravnati v korist sina. Glede preživnine navaja, da je otroku vedno v torbi po stiku pustil nekaj deset evrov, kar bi se moralo upoštevati, prav tako pa da ne drži, da do sedaj za otroka ni nič prispeval.

7V pritožbi zoper kasneje izdani sklep toženec navaja, da je za otroka gotovo bolje, če je z očetom vsaj polovično, kot pa če je cele dneve s težkim shizofrenikom, sploh sedaj, ko ne hodi v vrtec. Navaja, da nima interesa stikov med otrokom in materjo preprečevati, zaveda se, da otrok potrebuje oba starša. Ves čas je bil v podrejenem položaju in neenako obravnavan. Ne drži, da si sodišče prizadeva za postopno širitev stikov, kar bi pripeljalo do zmanjšanja konfliktov, saj jih mati nenehno preprečuje, sam pa si neizmerno prizadeva zanje. Z otrokom aktivno preživlja čas, ga vozi v naravo, se igra z njim družabne igre.

8Obe stranki sta vzajemno odgovorili na nasprotne pritožbe in se obe zavzeli za njihovo zavrnitev.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Izpodbijane odločbe so pravilne in zakonite, brez relevantnih napak.

11Sodišče prve stopnje je bilo pred težko nalogo, komu zaupati mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo, a jo je v okoliščinah konkretnega primera optimalno opravilo. Družinska situacija, v kateri odrašča mld. A., ni optimalna. Partnerska skupnost njegovih staršev je razpadla in tožba ter nasprotna tožba za to, komu od obeh bo A. zaupan v vzgojo in varstvo, je bila vložena, ko je bil star leto in pol. Sedaj bo kmalu izpolnil štiri leta, in ves ta čas poteka hud konflikt med materjo in očetom ter konstantne težave glede stikov med očetom in sinom. Glede na toženčeve trditve o bolezenskih razlogih za domnevno nekompetentnost matere in tožničinih očitkih o toženčevem nasilju in zlorabi alkohola, se je sodišče pri tej delikatni odločitvi pravilno oprlo na mnenje izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. B. B. Pritožbeni očitki toženca o tem, da bi bilo potrebno novo izvedenstvo, so nepodprti s konkretnimi razlogi, s tem, ko se tudi sam na to mnenje sklicuje, pa mu implicite tudi on priznava veljavo. Kot je ocenilo že sodišče prve stopnje, je to mnenje strokovno, temeljito in jasno, izvedenka pa priznana strokovnjakinja z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju.

12Ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izvedensko mnenje, so, da imata oba starša dovolj primerne starševske sposobnosti in da pri nobenem od njiju ni take osebnostne motenosti ali zdravstvenih težav, ki bi predstavljale oviro za izvajanje starševske skrbi. Pritožnik se ne sooči s tem, da so njegove teze o (bolezensko pogojeni) neprimernosti matere strokovno ovržene. Sodišče je pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo načelo največje koristi otroka in načelo kontinuitete vzgoje in varstva. Ugotovilo je, da je imela mati pri otroku od rojstva dalje aktivnejšo vlogo od očeta, da pa je po razpadu njune življenjske skupnosti oče postal bolj aktiven v svoji starševski vlogi in da bolj pozorno sledi razvojnim potrebam otroka. Kljub temu je sodišče ugotovilo, da je še vedno mati tista, ki nosi primarno skrb za sina in zlasti opirajoč se na mnenje izvedenke pravilno zaključilo, da je za otroka glede na njegovo starost bolje, če ostane v poznanem domačem okolju matere. Odločitev o vzgoji in varstvu je torej pravilna.

13Pravilna je tudi odločitev glede stikov med očetom in sinom. Osebni stiki s staršem, s katerim otrok ne živi, so brez dvoma otroku v korist, kot je to lepo zapisalo že sodišče prve stopnje (13. tč.), v konkretnem primeru pa so tudi po mnenju izvedenke celo nujni za otrokov razvoj, saj spodbud, ki jih oče zagotavlja sinu, materi primanjkuje (14. tč.). Sodišče prve stopnje je zgledno in tankočutno pristopilo k problematiki urejanja pravice do stikov, saj so ti sprva potekali celo pod nadzorom, kot je to povzeto v tč. 16. izpodbijane sodbe. Sedanji režim stikov je določen tako, da upošteva otrokovo starost, razdaljo med prebivališčem matere in očeta, omogoča kvalitetno preživljanje skupnega časa očetu in sinu ter vzpostavljanje njune medsebojne navezanosti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ta režim primeren in stiki niso preobsežni. Če oče sodno določen režim stikov krši, to ni razlog, da se jih zmanjša ali ukine, pač pa je treba očeta s pravnimi sredstvi prisiliti, da bo spoštoval odločitev, ki je, kakršna je, sprejeta v korist otroka. Tudi na to je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Tožničina prognoza, da bo posredna izvršba neuspešna, neposredna pa v škodo otroka, je špekulativna in kot argument nevzdržna, saj pomeni zanikanje poti pravnega varstva.

14Tudi preživnina, ki jo mora za otroka plačevati oče, je določena pravilno in zakonito, toženčevi argumenti zoper to pa so pavšalni in neutemeljeni. Ni pravi način izvrševanja preživninske obveznosti, če je sinu kdaj pustil v torbi nekaj gotovine. Preživnino mora plačevati otrokovi zakoniti zastopnici, ker ona krije njegove vsakodnevne življenjske stroške.

15Naposled je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tudi oba predloga za izdajo začasne odredbe, vložena po izdaji sodbe. Razlogi za pravilnost take odločitve so mutatis mutandis enaki, kot so razlogi o tem, da je pravilna odločitev o vzgoji in varstvu ter o stikih. Navedbe obeh pravdnih strank ne nudijo podlage za zaključek, da se je po izdaji sodbe dogodilo kaj za otroka posebej novega, ogrožujočega ter takega, kar bi terjalo začasno spreminjanje pravkar sprejete končne odločitve. Režim vrtcev zaradi epidemije se v času od izdaje sodbe ni spremenil, zato to ni razlog za spremembo odločitve o vzgoji in varstvu, glede toženčevega nespoštovanja sodnih odločb pa je pritožbeno sodišče razloge že navedlo zgoraj (glej 13. točka).

16Pritožbe obeh strank so torej neutemeljene, zato jih je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo ter sklepe sodišča prve stopnje (353. in 2. tč. 365. čl. ZPP). Pritožnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (413. čl. ter 2. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).