VSL Sklep IV Cp 1597/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka IV. do VIII. in X. izreka) potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo udeležencev, glede vzgoje in varstva njunih treh mladoletnih otrok, dvojčkov A. in B., roj. l. 2006, ter C., roj. l. 2009, odločilo, da se A. zaupa materi, B. očetu, C. pa v skupno starševstvo, pri čemer je rezidenčni roditelj oče. Določilo je redne in pogoste stike med otroki in roditeljema ter način njihovega izvajanja in preživnino za otroke.

2Zoper odločitev glede sina C. se pritožuje mati, torej predlagateljica, predlaga, da se ga zaupa v vzgojo in varstvo njej ter določi ustrezne stike z očetom ter preživnino zanj. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da je v večjo korist mld. C., če se zaupa v vzgojo in varstvo njej oz. da se v primeru skupnega starševstva ona določi kot rezidenčni starš. Trdi, da je sodišče z odločitvijo glede C. odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, arbitrarno, saj je izvedenka jasno povedala, da glede igranja računalniških igric oče svojega starševstva ne opravlja dobro, da nima vzgojne moči. Meni, da je to za C. razvoj rizično, sodišče pa do tega ni bilo dovolj kritično. Navaja, da se je C.-jev šolski uspeh poslabšal, čaka pa ga zahtevno obdobje zadnje osnovnošolske triade. Živi v svetu računalniških igric, prijateljev praktično nima. Ker je sodba izdana v nasprotju s strokovnim mnenjem, je tudi presenetljiva, kršena naj bi bila temeljna procesna jamstva. Pritožnica povzema mnenje izvedenke, da ima oče potrebo po ohranjanju čustvene naklonjenosti in lojalnosti C. in mu dopušča več svobode in lagodja. Mati trdi, da gre s tem za očetovo zlorabo. Nadalje naj bi izvedenka ocenila, da ne bi bilo bistvenih težav z menjavo osnovne šole, stres bi bil kvečjemu kratkotrajen. Navaja, da sama ima kvalitete in kapacitete in da bolj prepoznava potrebe in možnosti C. kot oče. Povzema mnenje izvedenke glede tega, da bi moral C. več časa preživeti z materjo in da se nagiba k rezidenčni obliki skupnega starševstva.

3Nasprotni udeleženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Pri svoji odločitvi se sodišče opira na ustrezne materialnopravne določbe Družinskega zakonika (DZ) in te določbe tudi v celoti pravilno uporabi.

6DZ v 138. čl. določa, da se morajo starši, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se ne sporazumejo, DZ določa, da o tem vprašanju odloči sodišče. Odloči lahko o vseh oblikah varstva in vzgoje, o katerih se starša lahko sama dogovorita: to je o skupnem varstvu in vzgoji, ali da so vsi otroci pri enem od njiju v varstvu in vzgoji, ali do so eni pri enem, drugi pri drugem od njiju. DZ uveljavlja odločitev o skupnem varstvu in vzgoji kot prvenstveno odločitev, kar pomeni, da mora sodišče vedno preizkusiti, ali so podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo. Otroka sme zaupati v varstvo in vzgojo le enemu od staršev samo takrat, kadar to zahteva otrokova korist. Takšna ureditev vzgoje in varstva otrok v DZ ima ustavno podlago, saj možnost staršev, da skupaj izvršujeta varstvo in vzgojo otroka tudi, kadar ne živita skupaj, zahteva Ustava v 54. čl. Tudi v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (KOP) sta oba starša enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj, kar velja kot načelo tudi v primeru, ko starši ne živijo več skupaj (18. čl. KOP). Glede na navedeno lahko sodišče to obliko varstva in vzgoje otroka določi tudi brez predloga udeležencev in kljub morebitnemu nestrinjanju staršev ali enega od njiju (prim. zadevo VSL Sklep IV Cp 227/2022).

7V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ustrezno določilo skupno vzgojo in varstvo v t.i. rezidenčni obliki, po kateri je otrok večji del časa pri enem staršu, tu pri očetu, pogosto pa tudi pri drugem od njiju (tu pri materi). Gre za obliko skupnega varstva in vzgoje, ki je na prvi pogled podobna primeru, ko je otrok v varstvu in vzgoji le pri enem od staršev, z drugim pa ima (le) stike, vendar pa je med obema vrstama varstva in vzgoje pomembna vsebinska razlika. Izvrševanje skupnega varstva in vzgoje v rezidenčni obliki za razliko od varstva in vzgoje zgolj enega starša predvsem briše občutek staršev, da so otroka izgubili s tem, da je bil zaupan drugemu staršu, krepi občutek starševske skrbi in s tem povezane odgovornosti za otroka pri obeh starših in spodbuja oba starša k ukvarjanju z otrokom.¹ Pritožnica sama omenja, da je skupno starševstvo v rezidenčni obliki sugerirala tudi izvedenka; izpodbijana odločitev že zato nikakor ni arbitrarna.

8Prepričljive in razumne razloge o tem, zakaj se je odločilo, da je rezidenčni starš za C. oče, je sodišče prve stopnje podalo v 16. do 21. tč. obrazložitve. Oba starša sta sprejela, da so se otroci ob njunem razhodu sami odločili, kje bodo živeli. Tako je C. ves čas živel pri očetu, z materjo pa ima redne stike. Načelo kontinuitete torej govori v prid temu, da je še naprej tako. Izhodiščno kaže izpostaviti, da sta oba starša primerna in sposobna izvrševati svojo starševsko skrb in ni nobene okoliščine v smislu ovire na strani kateregakoli od njiju. Tudi izvedenka psihološke stroke je jasno izpostavila, da sta oba roditelja zmožna poskrbeti za osnovne potrebe otrok, za kar sta oba tudi motivirana in brez kakršnihkoli osebnostnih odklonov. Tudi kakšnih poskusov odtujevanja pri nobenem izmed njiju ni.

9Sodišče prve stopnje ni zanemarilo težave, ki jo za mld. C. predstavlja pretirano in škodljivo igranje računalniških igric, za kar je izvedenka ocenila, da pomeni rizično preživljanje prostega časa v smislu odvisnosti ter da se oče s tem slabše spopada. Sodišče prve stopnje je bilo na to pozorno in je kot pozitivno ocenilo, da mu je tudi oče glede tega začel postavljati meje in da to torej tudi on prepoznava kot težavo ter se z njo spopada (16. tč.). Četudi menjava šole, do česar bi prišlo, če bi živel z materjo, za C. ne bi bila hud stres, je tudi tu kontinuiteta v prid odločitvi, da ostane v svojem primarnem domačem okolju in se ne seli v drug kraj, kjer nikogar ne pozna (tč. 17.). C. je čustveno naklonjen obema staršema, vendar je v sodnem postopku neposredno odločno izjavil, da želi še naprej živeti z očetom. Čeprav je še osnovnošolec, bo letos dopolnil 14 let in je sodišče mnenja, da je treba takšno njegovo odločitev že spoštovati. Je pa zanj ravno zato določen še dodatni stik z materjo za vikend, s čimer je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje izvedenke. To ni bilo tako decidirano, kot skuša prikazati pritožba; izvedenka je izrecno svetovala še dodaten, poseben vikend stik med C. in materjo ravno za primer, če mati ne bi bila določena kot rezidenčni roditelj. Tudi v tem pogledu zato izpodbijana odločitev nikakor ni arbitrarna.

10Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje zaradi pravkar navedenega tudi ni presenetljiva, strankam pa niso bila kršena nobena procesna jamstva. Oba roditelja sta imela vse možnosti izjaviti se o celotnem procesnem gradivu in sta to tudi storila. Odločitev upošteva izrecno željo 13-letnega C. in načelo kontinuitete, pri čemer je skupno starševstvo primarno in utemeljeno, oče kot rezidenčni roditelj pa kljub pomanjkljivostim pri vzgoji zanjo ni neprimeren. O kakršnikoli očetovi zlorabi zato ni utemeljeno govoriti. Izpodbijana odločitev je torej v korist mld. otroka.

11Drži, da je izvedenka zapisala, da želja mld. C. ne odraža tudi njegove koristi, pri čemer je poudarila, da je C. star le 11 let in 8. mesecev. Razpravljajoča sodnica je s temi informacijami tudi sama opravila razgovor z mld. C., in to leto dni kasneje. Svojo željo, da ostane pri očetu, je sodnici mld. C. razumno obrazložil s tem, da pri materi nima prijateljev, da mu ni všeč okolje, v katerega se je preselila, pri očetu ima tudi boljše bivanjske pogoje. Ker je razpravljajoča sodnica, ki ima pri vodenju tovrstnih družinskih sporov tudi precej izkušenj, poleg tega zaznala očetov napredek glede naslavljanja C.-jeve problematike odvisnosti, je odločitev, da C. še naprej ostane pri očetu, z materjo pa ima redne in pogoste stike, zanj koristna in tako sprejemljiva.

12Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepa sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, ga je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

13V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbenih stroških. Po določbi 1. odst. 35. čl. je sklenilo, da pritožnica sama krije tudi stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.

¹ V tuji sodni praksi so se uveljavile zlasti tri oblike, ki jih starši uporabljajo pri izvrševanju skupnega varstva in vzgoje. To so skupno varstvo v obliki gnezda (Nestmodell), v obliki nihala (Pendelmodell) in skupno varstvo in vzgojo v rezidenčni obliki (Rezidenzmodell); prof. dr. Barbara Novak, Skupno varstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bilten, 1/2009, str. 85.