137. člen DZ

Nasprotna udeleženca v nasprotju z določbo drugega odstavka 44. člena ZOsn nista vpisala otroka, ko je dopolnil šest let, v prvi razred osnovne šole. Zavrnila sta kakršnokoli obliko osnovnošolskega izobraževanja, kot ga določa 5. člen ZOsn - v javni ali zasebni šoli, ki izvaja javno veljavni izobraževalni program in je vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, kakor tudi šolanje na domu. Zgolj znotraj tega okvira imata nasprotna udeleženca pravico do svobodne izbire.

Ker je A. A. dejansko v varstvu predlagateljice v B., bi obiskovanje šole na D. zahtevalo vsakodnevne vožnje iz B. na D. in nazaj. Ni dvoma, da bi takšne vožnje otroka obremenjevale ter krnile tako njegov čas, namenjen šolskemu delu, kot čas, namenjen počitku in sprostitvi. Takšna obremenitev bi bila lahko upravičena le v primeru, če bi se izkazalo, da pozitivni vidiki šolanja na D. odtehtajo negativne posledice, ki jih takšne vožnje prinašajo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bili stiki med A. A. in nasprotnim udeležencem več mesecev prekinjeni, pri tem pa so bili pred prekinitvijo v družini prisotni vsaj nekonstruktivni, če ne že nasilni vzorci obnašanja, ki jim je bil priča tudi A. A. Upoštevajoč te okoliščine je opirajoč se na mnenje CSD pravilno ugotovilo, da je v korist dečka, da se stiki z nasprotnim udeležencem uvedejo v obliki stikov pod nadzorom.

V okviru svobode vere Ustava RS nasprotni udeleženki zagotavlja pravico, da otroka versko vzgaja v skladu svojim prepričanjem (tretji odstavek 41. člena Ustave). Ta ustavna pravica zavezuje sodišče, da spoštuje njena verska prepričanja tudi na področju šole in izobraževanja, ko presoja njena dolžnostna ravnanja v zvezi s šolanjem otroka, ki so sestavni del starševske skrbi.

Otrok ima v skladu s konvencijskimi pravicami in domačimi pravnimi podlagami pravico izraziti mnenje, to je, biti slišan. Ta pravica je bila A. omogočena. Ker pa je dolžnost sodišča, da odloči v otrokovo največjo korist, njegovi želji ni moglo slediti.

Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Pomembno je, da imata oba starša dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, kar je mogoče le, če vsak od njiju preživi z otrokom dovolj kakovostnega časa.

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno. Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starš

V okvir starševske skrbi, poleg skrbi za otrokovo življenje in zdravje, sodi tudi skrb za njegovo vzgojo in nadzor ter obveznost, da se mu omogoči skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Kot je pokazal dokazni postopek, nasprotna udeleženka v zadnjem, daljšem obdobju ne uspe na mld. A. A. vplivati na način, da ne bi imel resnih vedenjskih in učnih težav ter da se ne bi zapletal v nasilne incidente.

Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist. Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.

Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo. Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti tak

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo spremenjene okoliščine in preživninske zmožnosti na strani nasprotnega udeleženca, ki je zatrjeval znižanje oziroma poslabšanje preživninskih sposobnosti, saj je izgubil hišo, njegovo podjetje je šlo v stečaj, prejema pa pokojnino.

Že določena preživnina se lahko zviša oziroma zniža le pod pogojem, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če sodišče spremenjenih okoliščin v smislu potreb upravičenca oziroma zmožnosti zavezanca ne ugotovi, ni podlage za spremembo preživnine, tudi ne v primeru, da slednja morebiti ni ustrezna in ne krije vseh upravičenčevih preživninskih potreb.

Predlagatelj kot oče mladoletnih otrok bi se moral in mogel zavedati svojih starševskih dolžnosti, še posebej glede na to, da je zdrav in delovno sposoben ter narediti vse kar je potrebno v korist otrok.

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank. Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v ra

Tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo v postopku postaviti izvedenca pedopsihologa ali pedopsihiatra, ki bi podal mnenje o tem ali je zaupanje otrok predlagateljici dejansko v njuno korist, ni utemeljen. V sodni praksi ni sporno, da ima mnenje CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, in ki s sodiščem sodeluje tudi v funkciji javnega interesa, bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi strokovna ocena delavcev, ki imajo na tem področju specifična znanja.

Ko se določa preživnina za otroka, ki se na podlagi 189. člena DZ določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, je potrebno upoštevati načelo otrokove koristi. To pomeni, da je treba tudi pridobitne zmožnosti zavezanca za plačilo preživnine skrbno in celovito ugotoviti ter pri tem vse navedbe in predloge strank vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti, izvesti relevantne predlagane dokaze in zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. Navedena pravica mora biti spoštovana v vseh fazah postopka.

Že določena preživnina se lahko zviša (kot v postopku zahteva predlagateljica) oziroma zniža le pod pogojem, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev.

Sodišče pri sojenju upošteva dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej na koncu naroka. Odloča po stanju na dan zaključka naroka, kar pomeni po stanju ob razsoji.

Preživnina ni omejena zgolj na zadovoljevanje otrokovih potreb, glede katerih je izkazana določena stopnja nujnosti, temveč mora kriti vse potrebe, ki so otroku v korist, v okviru obstoja zadostnih sredstev zanje na strani tistih, ki so otroka dolžni preživljati.

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

Sodišče se je pri ugotavljanju očetovih dohodkov oprlo na podatke FURS o prejemkih do maja 2020 in na njegovo izpovedbo o prejemkih od julija 2019 do izdaje sodbe, ki jo je ocenilo kot verodostojno. Ne glede na izpovedbo, da je v prvih mesecih letošnjega leta prejemal mesečno okrog 700 EUR, je ocenilo, da zmore pridobiti med 1.200 in 1.300 EUR mesečno.