136. člen DZ

Nasprotna udeleženca v nasprotju z določbo drugega odstavka 44. člena ZOsn nista vpisala otroka, ko je dopolnil šest let, v prvi razred osnovne šole. Zavrnila sta kakršnokoli obliko osnovnošolskega izobraževanja, kot ga določa 5. člen ZOsn - v javni ali zasebni šoli, ki izvaja javno veljavni izobraževalni program in je vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu, pristojnem za šolstvo, kakor tudi šolanje na domu. Zgolj znotraj tega okvira imata nasprotna udeleženca pravico do svobodne izbire.

Namestitev v krizni center je primerna le za krajše obdobje, dolgotrajna namestitev pa negativno vpliva na otroke, pojavijo se tveganja za pojav stisk in razvojnih primanjkljajev.

Ker je A. A. dejansko v varstvu predlagateljice v B., bi obiskovanje šole na D. zahtevalo vsakodnevne vožnje iz B. na D. in nazaj. Ni dvoma, da bi takšne vožnje otroka obremenjevale ter krnile tako njegov čas, namenjen šolskemu delu, kot čas, namenjen počitku in sprostitvi. Takšna obremenitev bi bila lahko upravičena le v primeru, če bi se izkazalo, da pozitivni vidiki šolanja na D. odtehtajo negativne posledice, ki jih takšne vožnje prinašajo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so bili stiki med A. A. in nasprotnim udeležencem več mesecev prekinjeni, pri tem pa so bili pred prekinitvijo v družini prisotni vsaj nekonstruktivni, če ne že nasilni vzorci obnašanja, ki jim je bil priča tudi A. A. Upoštevajoč te okoliščine je opirajoč se na mnenje CSD pravilno ugotovilo, da je v korist dečka, da se stiki z nasprotnim udeležencem uvedejo v obliki stikov pod nadzorom.

V okviru svobode vere Ustava RS nasprotni udeleženki zagotavlja pravico, da otroka versko vzgaja v skladu svojim prepričanjem (tretji odstavek 41. člena Ustave). Ta ustavna pravica zavezuje sodišče, da spoštuje njena verska prepričanja tudi na področju šole in izobraževanja, ko presoja njena dolžnostna ravnanja v zvezi s šolanjem otroka, ki so sestavni del starševske skrbi.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

V skladu s pravili iz 151. člena DZ starševsko skrb, ki obsega tudi skrb za otrokovo izobraževanje (136. člen), izvajata oba starša sporazumno, če se ne sporazumeta, pa jima pri sklenitvi sporazuma pomaga CSD oz. mediatorji. Če se ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

Zmotno je pritožbeno stališče, da sodna praksa, izoblikovana na podlagi DZ, pri odločanju, kateremu od staršev bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izpostavlja, da mora sodišče ugotoviti, kateri starš ima boljše pogoje za izvrševanje varstva in vzgojo otroka, torej, kateri je bolj primeren za izvajanje pravnih in dejanskih vidikov varstva in vzgoje. Izhajajoč iz stališča, da imajo starši v enaki meri tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati, je potrebno vedno prvenstveno presojati, ali je mogoča dodelitev otroka v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V skladu s sedaj veljavno ureditvijo je mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, ogrožanje otroka. Šele če bi se ugotovilo, da na primer drugi starš otroka zanemarja ali zlorablja ali če bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta, ki bi otroka ogrožala, lahko sodišče zavrne možnost, da bi varstvo in vzgojo starša izvajala skupno. Kot otrokova potreba se upošteva skupni strošek njegovega bivanja pri obeh starš

V okvir starševske skrbi, poleg skrbi za otrokovo življenje in zdravje, sodi tudi skrb za njegovo vzgojo in nadzor ter obveznost, da se mu omogoči skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Kot je pokazal dokazni postopek, nasprotna udeleženka v zadnjem, daljšem obdobju ne uspe na mld. A. A. vplivati na način, da ne bi imel resnih vedenjskih in učnih težav ter da se ne bi zapletal v nasilne incidente.

V skladu z ustaljenim stališčem v sodni praksi je v primerih, kot je obravnavani, ko je mld. otrok šoloobvezen in bi moral pričeti z obiskovanjem prvega razreda osnovne šole (45. člen ZOsn) ter se starša ne moreta sporazumeti o tem, katero osnovno šolo naj bi otrok obiskoval, odločitve pa ni mogoče odložiti (kot v predmetni zadevi, ko se prvi dan osnovne šole, 2. september 2024, naglo bliža in bo nastopil manj kot v roku 2 mesecev), potrebno, da sodišče za vmesno obdobje do končne odločitve o vpisu otroka, o tem odloči z začasno odredbo, ki jo mora nemudoma izdati. Sodišče druge stopnje še dodaja, da kogentnih določb 136. in 151. člena DZ, ki terjata, da o vprašanjih otrokovega izobraževanja starša odločata sporazumno, če pa sporazum ni mogoč, o tem odloči sodišče, ni mogoče zaobiti na način, kot je storila predlagateljica v predmetni zadevi, ko je brez soglasja nasprotnega udeleženca in brez odločitve sodišča pri Osnovni šoli 1 podala vlogo za vpis mld. A. A. v prvi razred Osnovne šole 1, ki ji je osnovna šola ugodila in izdala potrdilo o vpisu.

Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo. Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti tak

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo spremenjene okoliščine in preživninske zmožnosti na strani nasprotnega udeleženca, ki je zatrjeval znižanje oziroma poslabšanje preživninskih sposobnosti, saj je izgubil hišo, njegovo podjetje je šlo v stečaj, prejema pa pokojnino.

Že določena preživnina se lahko zviša oziroma zniža le pod pogojem, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev. Če sodišče spremenjenih okoliščin v smislu potreb upravičenca oziroma zmožnosti zavezanca ne ugotovi, ni podlage za spremembo preživnine, tudi ne v primeru, da slednja morebiti ni ustrezna in ne krije vseh upravičenčevih preživninskih potreb.

Predlagatelj kot oče mladoletnih otrok bi se moral in mogel zavedati svojih starševskih dolžnosti, še posebej glede na to, da je zdrav in delovno sposoben ter narediti vse kar je potrebno v korist otrok.

Sodišče pri sojenju upošteva dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej na koncu naroka. Odloča po stanju na dan zaključka naroka, kar pomeni po stanju ob razsoji.

Otroka imata redne stike z očetom, s čimer se ohranja njihova medsebojna povezanost. V takšni situaciji ni mogoče govoriti o ogroženosti otrok. Otroka bi bila ogrožena, če se stiki z očetom ne bi izvrševali.

Začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Ogroženost kot pogoj za izrekanje ukrepov za varstvo koristi otroka je podana, če otrok utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj. Začasna odredba ne more biti izdana na „zalogo“ oziroma za vsak primer, če se oče ne bi več želel podrejati navodilom strokovnjakov.

Kot že pojasnjeno, je izvedenka dr. C.C. ugotovila tudi določene psihične spremembe na njunem zdravju ter predlagala, da je v trenutni situaciji potrebno omejiti stike med očetom in mld. otrokoma, predvsem zaradi varovanja koristi mld. otrok.