82.a člen ZMZ-1

Sodišče je v tej zadevi kot bistven prepoznalo tožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je tožena stranka pred izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, presojala, ali je v tem primeru mogoče učinkovito izvesti ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, ki ga predvideva prvi odstavek 84. člena ZMZ-1. Iz citiranih zakonskih določb jasno izhaja, da do izreka ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce, lahko pride le v primeru, ko pristojni organ ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, ki je v primerjavi z omejitvijo gibanja na Center za tujce (ki je služba policije), milejši ukrep.

Kršitve hišnega reda (torej kršitve iz 82.a člena ZMZ-1) same po sebi ne pomenijo razloga za omejitev gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, temveč je treba utemeljiti, zakaj ustrezajo kateremu od ravnanj, ki so kot razlog za omejitev gibanja našteta v tej zakonski določbi.

Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter 84. členu ZMZ-1 gre torej za dve različni pravni podlagi, pri čemer je nujna uporaba odvisna od dejanskega stanja oz. okoliščin konkretnega primera, pa tudi od cilja oz. namena, ki ga želi pristojen organ z izrečenim ukrepom doseči. Ob tem velja posebej opozoriti, da je pri izreku ukrepa po 84. členu ZMZ-1 vedno potrebno opraviti tudi test sorazmernosti, v okviru katerega se tudi presodi, ali je zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim sredstvom oz. posegom. Če je cilj prevencija, je glede na okoliščine primera, lahko primernejši eden od ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1. Ker gre pri omejitvi gibanja po 84. členu ZMZ-1 za nujen, preventiven (in ne za kaznovalen) ukrep, je ključna prav navedba okoliščin, iz katerih izhaja verjetnost, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval. Ni torej odločilno, ali tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev Uredbe o hišnem redu v azilnem domu, ali pa lažjo ali težjo kršitev po 82.a členu ZMZ-1, ampak ali je odvzem prostosti nujno potreben zaradi varstva v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedenih dobrin. Izkazana in v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustrezno ovrednotena morajo torej biti tak

Ukrep pridržanja ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa. Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic. V situaciji, ko je v teku postopek odvzema prostosti prosilcu zaradi enkratnega incidenta z varnostniki Azilnega doma, v katerem je prišlo do prerivanja oziroma odrivanja med več osebami v krajšem trajanju, kjer ni nobenih drugih listinskih dokazov o individualnem ravnanju prosilca tekom incidenta ali o drugih znakih nevarnega obnašanja prosilca, mora uradna oseba izpeljati ugotovitveni postopek in vpletene zaslišati. Prosilca mora zaslišati na tak način, da se pred izrekom ukrepa pridržanja prosilec lahko učinkovito brani glede na zabeležko oziroma ko

Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznav

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da tožnik vnaša nemir do sostanovalcev in je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Nadalje je v zvezi s tem navedla, da če mu ne bi bilo gibanje omejeno na tak način, kot je določeno s sklepom, bi s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Tožena stranka je zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1 šele v odgovoru na tožbo.

Sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode. Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je toženka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila, kot lažjo ali težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1. To je storila šele v odgovoru na tožbo, ko je njegovo ravnanje opredelila kot težjo kršitev. Vendar z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve sklepa. Iz izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Ni razvidno, zakaj ni bil uporabljen nekoliko blažji ukrep iz drugega odstavka 82.b člena ZMZ-1.

Zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ je nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP.

Tožnik je bil večkrat obravnavan zaradi težjih kršitev Hišnega reda tudi s strani policije, zato enako kot tožena stranka tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko kršitev je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej na podlagi konkretnih okoliščin presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker tožena stranka sedaj nima na voljo milejšega ukrepa, temveč zaradi intenzitete in ponavljajočih se kršitev Hišnega reda.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa.