13. člen ZMZ-1

Sodišče se strinja tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Pravna podlaga za določitev odgovorne države članice je bila določba 13. člena Dublinske uredbe, ki se nanaša na primere, ko je imel prosilec za azil v Sloveniji na Hrvaškem status tujca. V tem primeru je odgovorna država članica tista, ki jo je tujec nezakonito prečkal, ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila. Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijsk

Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega akta, ker je vedela za redno obravnavo tožnika s strani specialista psihiatra v povezavi s strahom pred policijo, najprej preveriti, ali je tožnik imel kakšno travmatično izkušnjo s preganjanjem s strani policije v izvorni državi. Tega ni napravila. Njegovega psihofizičnega stanja za varno predajo ni ocenila oziroma preverila drugače, kot da je citirala določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti Republike Hrvaške z vidika pravice do zdravstvenega varstva, ki vključuje nujno medicinsko pomoč in zdravljenje resnih duševnih motenj in se je sklicevala na dokument Integracija u Hrvatskoj praksi“ Centra za mirovne študije v Zagrebu, po katerem ima zdravnik v azilnem domu Porin dvakrat tedensko po dve uri sprejemno pisarno za nastanjene prosilce, ves čas pa imajo prosilci zdravstveno oskrbo v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu. Ker je tožnik bil večkrat obravnavan s strani specialista psihiatra pred izdajo izpodbijanega sklepa, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijan