VSL Sodba II Cp 406/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 27.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (II.) odločilo, da tožnik toženi stranki povrne celotne pravdne stroške.

2Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložil pritožbo tožnik, ki predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba opozarja, da je treba upoštevati pri določitvi odškodnine celotno obdobje izbrisa, skupaj 78 mesecev. Škodo, ki jo je uveljavljal, je tožnik specificiral, poudarja, da je zelo duševno trpel zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, saj je bil v celoti izključen iz družbe in je bil ves čas izbrisa v veliki pravni in dejanski negotovosti. Med izbrisom ni imel nobene alternative, da se izseli iz RS, zato je bil v veliki negotovosti in strahu za svojo družino oz. eventualni razpad zakonske zveze. Med izbrisom je bil eksistenčno in materialno ogrožen. Strah ga je bilo, da bo kot tujec izgnan na vojno območje BiH, kar je splošno znano dejstvo. Hude duševne bolečine je imel med trajanjem zapora, zaradi prestajanja zapora se status in negativne posledice izbrisa zanj niso zmanjšale, pač pa celo intenzivirale. Zaradi izbrisa je izgubil osebno dostojanstvo, zlasti še v času prestajanja zaporne kazni, ker je bil tudi po odpustu iz zapora kot oseba brez pravice do stalnega bivališča RS, zato je bil dvakrat v protipravnem stanju. Obseg in okoliščine v zvezi z nastankom nepremoženjske škode bi sodišče lahko ugotavljalo s predlaganim izvedencem medicinske stroke, a tega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo.

3Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je bilo glede na tožbene trditve povsem ustrezno upoštevano celotnih 78 mesecev izbrisa. Tožnik namreč ni podal navedb, ki bi kazale, da je upravičen do odškodnine, ki bi presegala znesek 3.900 EUR, ki ga je zaradi izbrisa prejel v upravnem postopku. Dejstvo, da je bila tožniku v upravnem postopku priznana odškodnina, pa v ničemer ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka v tej pravdni zadevi. V pravdi lahko oškodovanec zaradi izbrisa uveljavlja odškodnino, če meni, da mu je nastala škoda večja od tipične škode, ki je osebam nastala zaradi izbrisa. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v takem primeru po 11. členu Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva¹ (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP) za odločanje o odškodnini uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ), zato bi moral tožnik dokazati vrsto in obseg škod ter vzročno zvezo med njo in izbrisom (131. člen OZ), kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mu ni uspelo.

6Pritožba navaja, da je tožnik škodo natančno specificiral, a pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da to ne drži. Kar se tiče (tudi v pritožbi zatrjevane) eksistenčne ogroženosti je bilo ugotovljeno, da je tožnik ves čas postopka delal pri zasebnikih in na črno, zaposlen pa je bil nazadnje v družbi A. leta 1988, da pa glede tega, da se ni mogel zaposliti za nedoločen čas, ni podal konkretnejših navedb, poleg tega pa tudi, da je imel tožnik težave z zaposlitvijo že pred izbrisom. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da bi moral za upravičenost do odškodnine tožnik dokazati, da je v obdobju izbrisa iskal službo in da so ga delodajalci zavračali ravno zaradi dejstva, da je bil izbrisan, česar pa tožnik ni uspel dokazati. Vsemu temu pritožba ne nasprotuje.

7Pritožba omenja nevarnost, da bi tožnika kot tujca izgnali v BiH. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da bi bil (večkrat) legitimiran s strani Policije, poleg tega pa je ves čas izbrisa živel v RS, ni bil izgnan in da očitno tudi v nevarnosti za to ni bil. Pritožba navaja, da je to, da bi ga lahko izgnali v BiH, splošno znano dejstvo, vendar pritožbeno sodišče takšni navedbi ne more slediti, tožnik pa tudi ne pojasni, na čem bi temeljila ta trditev, da gre za splošno znano dejstvo. Tožnik tudi ne omenja nobenega njemu znanega primera, ko bi koga, ki je bil izbrisan, izgnali.

8Kako naj bi se odrazilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerega je trpel duševne bolečine, tožnik v pritožbi ne pojasni. Prav tako ne pojasni in opiše strahu, ki naj bi ga trpel (če je mišljen strah zaradi nevarnosti izgona RS, je o tem pojasnjeno v prejšnjem odstavku). Tožnik prav tako ne pojasni, kakšno pravno in dejansko negotovost je trpel. Gotovo samo dejstvo, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ni bilo prijetno, a je bilo to že upoštevano v pavšalni odmeri odškodnine v upravnem postopku - v pravdnem postopku se odškodnina prizna le v primeru, ko je oškodovanec razen tistih osnovnih neprijetnosti, ki jih je prinesel izbris, utrpel še kakšno dodatno škodo, ki presega to običajno škodo. In ta pravna in dejanska negotovost gotovo ne presega običajnih nevšečnosti, ki jih je prinesel izbris. Če bi jih, bi tožnik to moral natančneje opredeliti in za trditve predlagati ustrezne dokaze. Tožnik tudi svoje izključenosti iz družbe, ki bi bila posledica izbrisa, ni opredelil. Na tem mestu je treba dodati, da je bil tožnik v obdobju izbrisa večkrat v zaporu: 25. 6. 1991 do 25. 2. 1992, 27. 2. 1992 do 3. 4. 1993 in od 22. 6. 1998 do 2. 7. 1998. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (in tem ugotovitvam pritožba ne oporeka) del posledic, ki jih je tožnik pripisoval izbrisu, vsekakor izhaja tudi iz teh prestajanj zapora, zato je bil izbris le eden od razlogov duševnih težav, ki pa niso mogle biti v taki jakosti, ki bi presegale že dodeljeno odškodnino v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje tudi na zaslišanje tožnika in njegove žene 17. 3. 2022. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na družinsko življenje tožnika in njegove družine v večji meri kot izbris vplivala okoliščina, da je bil v zaporu. Tudi tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje.

9Pritožba navaja, da se zaradi prestajanja zapora status in negativne posledice izbrisa zanj niso zmanjšale, pač pa celo intenzivirale ter da je bil zato v dvakratnem protipravnem stanju. Gotovo je na posledice, ki jih je trpel tožnik, vplival tudi zapor - to je bilo že poudarjeno v prejšnjem odstavku, a vendar dejstvo, da je bil tožnik v zaporu, ne more pomeniti, da je zato upravičen do večje odškodnine zaradi izbrisa. Zapor, ki ga je prestajal, namreč ni v povezavi z izbrisom, oz. ni njegova posledica. Pritožba ne pojasni, kaj misli s pojmom "dvakratno protipravno stanje". Tožnik v zaporu gotovo ni bil brez pravnomočne obsodbe, kar pa seveda pomeni, da pri tem ni šlo za protipraven poseg države. Zato lahko govorimo le o enem protipravnem posegu države, za kar pa je tožnik odškodnino že dobil v upravnem postopku.

10Tožnik nadalje ne pojasni, kako se je odražala izguba dostojanstva. Kot je bilo že pojasnjeno, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik (kot tudi vsak drugi izbrisani) trpel določene neugodnosti zaradi izbrisa, a je zanje že prejel odškodnino v upravnem postopku. Če bi tožnik trpel kakšno izjemno škodo zaradi izgube dostojanstva, bi moral podati konkretizirane navedbe - samo pavšalno zatrjevanje škode ne zadostuje.

11Res je, da bi obseg in okoliščine v zvezi z nastankom nepremoženjske škode sodišče lahko ugotavljalo z izvedencem medicinske stroke, a le, ko bi bile podane konkretne tožbene trditve o tožnikovih zdravstvenih težavah. Izvedenec namreč s svojim strokovnim znanjem pomaga sodišču, ki tega nima, da lahko sodišče ugotavlja tudi zatrjevana dejstva, ki sodijo na posebna strokovna področja. Če pa tožnik ne poda ustreznih tožbenih navedb, ki bi jih bilo potrebno preveriti, pa izvedenec ni potreben. Da ni dejanskih trditev namreč lahko ugotovi že samo sodišče brez izvedenca. In tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da iz tožbenih navedb ne izhaja, kakšne naj bi bile zdravstvene težave tožnika (razen glavobolov) niti kako naj bi izbris vplival na težave, tožnik le pavšalno zatrjuje trajne posledice (brez opredelitve, kake naj bi te bile). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so take trditve pavšalne, zato dokaz z izvedencem medicinske stroke ni bil potreben, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da niti izvedenec niti sodišče ne moreta sama iskati tožnikovih potencialnih zdravstvenih težav, ki naj bi bile posledica izbrisa.

12Ko pa pritožba omenja strah za eventualni razpad zakonske zveze oz. družine, pa pritožbeno sodišče opozarja na pritožbeno neprerekano ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku zakonska zveza ni razpadla zaradi izbrisa, ampak sta jo tožnik in B. B. razdrla namenoma, zaradi pridobivanja starševskih in drugih finančnih ugodnosti.

13Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom Zakona o pravdnem postopku³ - v nadaljevanju: ZPP). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 99/2013, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami.