53. člen ZDR-1

Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1. Ni treba, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene.

Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1). Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.

Drugačna organizacija dela, ki je v tem, da se delo razdeli med druge delavce toženke, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik. Zato tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, ker se delo, ki ga je opravljal tožnik, pri toženki še naprej opravlja, vendar tako da ga sedaj opravljajo vodje posameznih enot. Tožnik se zmotno zavzema za stališče, da mu toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 2. 2014 za delovno mesto nabavni tržnik, ki je mirovala v času, ko je na podlagi pogodbe za določen čas z dne 27. 12. 2019 opravljal delo na vodilnem delovnem mestu direktor nabave.

Tožnica se zmotno zavzema za stališče, da ji toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 4. 2014 za delovno mesto svetovalec za osebne finance, ki je mirovala v času, ko je tožnica na podlagi pogodbe za določen čas z dne 15. 4. 2020 opravljala delo na vodilnem delovnem mestu vodje poslovalnice F. ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-11, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha.

Zakon predvideva možnost suspenza tudi v primerih, ki se določijo s kolektivno pogodbo, vendar pa ureditev možnih dodatnih primerov suspenza tudi v kolektivni pogodbi ne pomeni tudi možnosti spreminjanja narave tega instituta. Ravno to pa sta storili stranki Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije v spornem primeru, saj 20. člen KP (četudi naslovljen enako kot 53. člen ZDR-1 - Suspenz pogodbe o zaposlitvi) po vsebini ni suspenz v skladu z zakonsko opredelitvijo tega instituta. Sporna določba 20. člena KP tako v zvezi s plačilom nadomestila v času suspenza nasprotuje zakonski določbi o omejitvi avtonomije pogodbenih strank, saj se s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, pri čemer izjema za tak primer ni zakonsko predvidena (9. člen ZDR-1).

Sodišče ne more na splošno presojati vseh splošnih aktov delodajalca in preverjati, ali so v skladu z vsemi predpisi, temveč lahko presoja le določen splošni akt, glede katerega mora predlagatelj pojasniti, zakaj ga izpodbija, ter določno navesti tako določbe splošnega akta, kot tudi določbe zakonskega predpisa oziroma kolektivne pogodbe, glede katerih uveljavlja medsebojno neskladnost. Predlagatelj glede splošnega akta o delovnem času in sistemizaciji nasprotnega udeleženca ni navedel njegovega naziva ali datuma sprejema, sodišču prve stopnje pa ga tudi ni predložil. Ureditve delovnega časa in organizacije delovnega procesa pri nasprotnemu udeležencu ni določno opisal, temveč je le na splošno zatrjeval, da so zdravniki prisiljeni delati tudi na treh ločenih delovnih mestih oziroma deloviščih hkrati. Predlagatelj neutemeljeno vztraja pri navedbah, da razporedi dela, delovnega časa, ordinacijskega časa in dežurstva predstavljajo splošne akte delodajalca v smislu določbe 10. člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeni razporedi niso splošni akti in zato ne morejo biti predmet kolektivnega spora o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s ko

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti povsem jasno razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mora biti tako vsebinsko kot časovno opredeljen. Dopustno sicer je, da delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži razlog, sicer pa je potrebno v odpovedi navesti vse kar je razlog za odpoved, kar mora biti dovolj konkretizirano, da se lahko delavec zagovarja, potrebno pa je to tudi zaradi tega, da sodišče lahko presodi tudi ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno na podlagi 109. člena ZDR-1, ki jo mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga ter v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Delodajalcu sicer ni potrebno pravilno kazensko pravno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb kazenskega zakonika, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo možna sodna presoja.

Vrhovno sodišče RS je že v več zadevah zavzelo stališče, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje že "gola" nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak mora iti za hujšo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede na to, da v obravnavanem primeru zatrjevana škoda ni nastala kot posledica nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ob ugotovitvi, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, pa presoja ostalih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani kumulativno, ni potrebna.

Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaklju

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določilo pogodbe, po katerem pristojni organ delavskega direktorja lahko razreši na predlog sveta delavcev družbe iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov in da ima delavski direktor pravico do odpravnine v primeru razrešitve iz nekrivdnih razlogov pod pogoji, ki jih določa ZPPOGD ter ob smiselni uporabi sklepa o določitvi razmerij. To določilo se lahko nanaša le na pravice glede odpravnine po kriterijih iz ZDR, ne pa na postopek razrešitve, ki ni enak postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Postopek razrešitve ali odpoklica je drugačen od postopka redne odpovedi iz krivdnega razloga in z redno odpovedjo delodajalec ne more z enim aktom odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavskemu direktorju in pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, iz katere pravice in obveznosti mirujejo. Istočasno ne moreta biti v veljavi dve pogodbi o zaposlitvi naenkrat. ZDR-1 sicer ne ureja več mirovanja pravic iz delovnega razmerja, kot to izhaja iz odpovedi, pač pa je institut mirovanja nadomeščen in urejen v 53. členu ZDR-1 z naslovom suspenz pogodbe o zaposlitvi. Ta v prvem odstavku določa,