41. člen ZDR-1

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica

Pri presoji o dopustitvi (smiselne) uporabe instituta pogodbene kazni je treba upoštevati podrejen in odvisen položaj delavca proti delodajalcu tako ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi, kot med obstojem delovnega razmerja. Eden od namenov delovnega prava je omilitev takšnega položaja. Ta namen se izraža preko kogentnih zakonskih določb delovnega prava, upoštevati pa ga je treba tudi pri presoji dopustne uporabe institutov civilnega prava na področju delovnih razmerij. Dopuščanje pogodbene kazni v času trajanja delovnega razmerja in ob njegovem prenehanju bi poslabšalo položaj delavca oziroma bi še dodatno izboljšalo položaj delodajalca. Delodajalčev položaj bi bil lažji tudi na postopkovnem področju, saj bi za ugoditev zahtevku iz naslova pogodbene kazni zadoščala že delavčeva kršitev obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja, pri tem pa vzrok za kršitev izvira iz sfere delavca, ki bi moral izpolniti neko obveznost. Nepomembno pa bi bilo dejstvo nastale škode in njena višina - za razliko od odškodninske odgovornosti. Obstoj škode namreč ni predpostavka za nastanek pravice do pogodbene kazni.

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Predmet obveznosti v okviru pogodbene prepovedi konkurence, katere namen je prvenstveno zaščititi poslovne interese tožeče stranke, je opustitev oziroma vzdržnost delavčevega opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist bivšega delodajalca po prenehanju delovnega razmerja. Za presojo zahtevka o zmanjšanju pogodbene kazni nista pomembna delo in plačilo toženca v času zaposlitve pri tožeči stranki, ki ju toženec izpostavlja v pritožbi, temveč kakšnega pomena je ravnanje, ki bi ga moral opustiti po prenehanju, pa ga ni, kot tudi teža in trajanje te kršitve. Pomembno je tudi, ali višina pogodbene kazni presega škodo tožeče stranke. V tej smeri pa toženec pred sodiščem prve stopnje niti ni podal ustreznih trditev. Glede na navedeno je tožeča stranka upravičena do plačila pogodbene kazni v višini, kot sta jo stranki določili v pogodbi o zaposlitvi.

Ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik kot vodja kupcev pridobil posebna tehnična, proizvodna in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki bi jih utegnil izkoristiti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, ki opravlja primerljivo dejavnost kot toženka, in ker sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklepanju smiselno predstavlja tudi že sporazum o datumu prenehanja, je bil dogovor o konkurenčni klavzuli sklenjen v okvirih iz prvega in drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Tak dogovor ni bil ničen oziroma nezakonit (VIII Ips 7/2020), kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in s tem napačno utemeljilo odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da bo delavec po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let opustil konkurenčno dejavnost. Po 41. členu ZDR-1 pripada tožniku denarno nadomestilo kot pogodbi zvesti stranki. Ker se je tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi vzdržal opravljanja konkurenčne dejavnosti v korist toženke, mu mora ta plačati ustrezno nadomestilo. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas torej nima vpliva na dogovorjeno pravico do nadome

Načelo sorazmernosti pri tovrstnih primerih pomaga pri odgovoru na vprašanje, ali je prepoved konkurence za določeno osebo dopustna oziroma so dopustni razlogi zanjo glede na njen položaj in vpliv v družbi in ali je ustrezna (npr. z vidika trajanja omejitve). Rezultat oz. odgovor na to vprašanje pa je nujno v škodo ene in v korist druge stranke. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da je bil pravkar citirani primer sodne prakse kasneje v že navedeni odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjen v smislu, da revizijsko sodišče ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. V citirani zadevi je bilo bistveno to, da je kršitelj najprej ustanovil konkurenčno družbo (pri čemer je bil hkrati družbenik obeh družb, torej tudi tožeče stranke - prve družbe), nato pa je ta družba sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. Nedvomno je torej šlo za konkretna aktivna ravnanja oz. posle.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna. Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z del

Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska. V obravnavanem primeru sta stranki pravico toženca do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določili v drugem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, višino katerega je na podlagi podatka iz pogodbe (50 % izgube čistega dohodka) mogoče določiti, kar pomeni, da ve

Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.

Stališče sodne prakse in dela teorije je, da ima zahteva za znižanje pogodbene kazni značilnost materialnopravnega ugovora, vendar je to stališče zelo sporno, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe, ne pa samo z ugovorom. Presoja, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule morala plačati delavka, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca, je zmotna, saj pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zavezi delavca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zavezi delodajalca) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Navedbe o nesorazmerju obveznosti še ne pomenijo tudi zahteve (oziroma ugovora) za zmanjšanje pogodbene kazni.

Drži tudi, da je konkurenčna klavzula urejena še v ZDR-1 in da se lahko v določenih obligacijskih zadevah na podlagi 3. člena ZS analogno uporabijo določbe ZDR-1,1 vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti izkazani niti zatrjevani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ). V konkretnem primeru je toženka, ki ni delavka, kot s.p. sklenila pogodbo o sodelovanju s tožnico, kasneje ni sprejela ponujenega podaljšanja pogodbe (pogodbe o sodelovanju za leto 2016), je pa evidentno kršila dogovorjeno konkurenčno klavzulo (pogodbeno dogovorjeno obveznost).

Sporna sklepa tožene stranke ter pritožbenega organa sta zakonita. Tožena stranka je tožniku prepovedala opravljanje dejavnosti voznika tovornih vozil in voznika avtobusa, ker bi tožnik vozil za pet različnih podjetij in bi lahko informacije, ki niso javno dostopne, zlorabil za namene opravljanja dopolnilne dejavnosti. Opravljanje dopolnilne dejavnosti pa bi lahko vplivalo tudi na nepristransko opravljanje dela javnega uslužbenca, saj je Policija tudi prekrškovni organ za dejavnosti, ki so povezane z vožnjo tovornih vozil ali avtobusov in bi navedeno lahko vplivalo na izid postopka oziroma je podana kolizija interesov.

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da se je v pogodbi o zaposlitvi za primer kršitve konkurenčne klavzule mogoče dogovoriti tudi za pogodbeno kazen, ki jo urejajo določbe OZ, takšna pogodbena določba pa sama po sebi ni nična. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo moral plačati delavec v primeru kršitve konkurenčne klavzule, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje te klavzule. Obveznost plačila pogodbene kazni (zaradi kršitve konkurenčne klavzule) in obveznost plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule nista vzajemni obveznosti, v zvezi s katerima bi se domnevala obojestranska izpolnitev. Glede na uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pritožbeno sodišče ugotavlja, da konkurenčna klavzula, ki je zavezovala toženca, zaradi višine dogovorjenega denarnega nadomestila ni nična.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo plače za oktober in november 2015, saj ni prejela niti plačilnih list niti plače. Prav tako je s tožbo zahtevala plačilo regresa za leti 2014 in 2015 ter odpravnino, ker ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je iz tožbenih navedb ugotovilo, da tožena stranka svojih obveznosti do tožeče stranke ni poravnala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 41. člena ZDR-1, ki ureja obveznost plačila, 131. člena ZDR-1, ki ureja plačilo regresa in 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, ki delavcu pripada ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Pogodbeno določilo o konkurenčni prepovedi je po presoji pritožbenega sodišča dispozitivne narave. Če pa jo pogodbeni stranki dogovorita, je tako pogodbeno določilo veljavno le, če je v prid tiste pogodbene stranke, na katero se konkurenčna prepoved nanaša, dogovorjeno ustrezno materialno nadomestilo. Konkurenčna klavzula, ki jo pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi brez ustreznega denarnega nadomestila v breme druge stranke, te stranke ne zavezuje.