199. člen ZDR-1

Izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala pristojna oseba. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZDR-1 namreč v imenu delodajalca - pravne osebe kot stranka pogodbe o zaposlitvi nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. ZDR-1 v zvezi s pooblastitvijo oziroma pooblastilom ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisna. Direktorica upravljanja s kadri je imela podlago za podajo odpovedi v 10. točki Sklepa o podelitvi pooblastil z dne 14. 9. 2021. Ker je bila odpoved izvedena po zakonsko določenem postopku, odpovedni razlog pa je bil utemeljen, morebitna kršitev 91. člena ZSDU sama po sebi na zakonitost odpovedi ne more vplivati. Toženka je bila pri izbiri presežnega delavca omejena le s četrtim odstavkom 83. člena ZDR-1, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena ZDR-1 neveljavna.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica (zgolj občasno) delala več kot 5 dni na teden, ne dokazuje, da njen delovni čas ni bil enakomerno razporejen, ne glede na določila v Pravilniku o delovnem času. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica le v tednu od 27. 9. 2021 do 2. 10. 2021 opravila skupaj več kot 40 ur dela, sicer pa večinoma manj, ne odkazuje na neenakomerno razporeditev delovnega časa. Pri tej se namreč krajši in daljši delovni čas (od polnega) redno izmenjujeta ves čas, ne pa zgolj izjemoma. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neenakomerno razporejanje delovnega časa za starejše delavce ni prepovedano, v kolikor znotraj tega ne pride do kršitev prepovedi nadurnega dela brez pisnega soglasja.

Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.