147. člen ZDR-1

Umik soglasja delodajalca, pri katerem je delavec zaposlen za polni delovni čas, k dopolnilnemu delu, tako po samem zakonu povzroči prenehanje veljavnosti pogodbe o dopolnilnem delu.

Glede na razlog za odpoved tožnik z zagovorom ne bi mogel vplivati na odločitev o odpovedi. Dejstva, da v času odpovedi ni imel veljavne habilitacije niti sklepa o dovolitvi opravljanja pedagoškega in raziskovalnega dela, ki je bilo podlaga za odpoved, ne bi moglo spremeniti tožnikovo pojasnilo, zakaj je zamudil z vlogo za habilitacijo, niti njegovo nasprotovanje neizdaji sklepa o dovolitvi opravljanja dela. Ker je veljavnost pogodb o zaposlitvi za dopolnilno delo neločljivo vezana na veljavnost pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, s prenehanjem veljavnosti slednje po samem zakonu prenehajo veljati tudi pogodbe za dopolnilno delo.

Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih. Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.

Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer tožnica ni dokazala niti nastanka nepremoženjske škode. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek z obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za povrnitev zneska 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo na podlagi pravilne presoje, da je bila tožba z dne 27. 9. 2018 upoštevaje ugotovitev, da je tožeča stranka celotno škodo družbi E. d. o. o. povrnila 11. 4. 2017, vložena po poteku 6-mesečnega zastaralnega roka iz četrtega odstavka 147. člena OZ, ki se je iztekel 12. 10. 2017.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica do plačila za opravljene nadure ni upravičena, ker ji niso bile odrejene in ker je bilo delo mogoče opraviti v rednem delovnem času in nadure niso bile potrebne. V sodni praksi je pritožbeno sodišče v podobnih primerih zavzelo drugačno stališče in sicer, da mora delodajalec v primeru, ko delavec z njegovim vedenjem opravlja nadure, opravljene ure delavcu priznati kot nadure ali pa mu, če šteje, da njegova prisotnost na delu ni potrebna, opravljanje dela preko polnega delovnega časa prepovedati. Delodajalec, ki dopušča, da delavec ostaja na delu in opravlja svoje delo po koncu rednega delovnega časa, se ne more sklicevati na to, da ure, ki jih je delavec opravil, ne predstavljajo nadur, ki bi jih moral plačati delavcu, češ da jih je delavec opravljal zato, ker svojega dela ne opravlja učinkovito, zaradi česar nadurno delo ni bilo potrebno, ker bi ga moral opraviti v okviru rednega (polnega) delovnega časa.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno. Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1. Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz de

Določba 63. člena ZViS je uvrščena v poglavje o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih, govori pa o njihovi delovni in pedagoški obveznosti. V osmem odstavku tega člena je določeno, da docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstvenoraziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20 % polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu. To je v našem pravnem redu edina pravna podlaga za opravljanje dopolnilnega dela za istega delodajalca. Namen te določbe je, da se ob siceršnji delovni obveznosti pedagoški delavci dogovorijo z delodajalcem še za dopolnilno delo, zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnica na tej podlagi ne more uveljavljati dejanskega dopolnilnega dela pri toženi stranki na podlagi dela, ki ga je zakonito opravljala na podlagi pogodb civilnega prava.

Če sodišče ne sledi pravnemu naziranju stranke glede materialnopravnih vprašanj, mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev ustavnih pravic, pač pa gre lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava. Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje sploh ne more storiti. Ta kršitev je podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo treba opraviti glavno obravnavo. Glavna obravnava se izvede pred sodiščem prve stopnje in se pred tem sodiščem zaključi, ko je zadeva zrela za odločitev (291. člen ZPP). Obravnava pred sodiščem druge stopnje (347. člen ZPP) ni del glavne obravnave. Če je sodišče druge stopnje ne izvede, pa bi jo moralo, to lahko predstavlja le bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 347. členom ZPP. Univerzi ne gre odrekati njene avtonomnosti, vendar ta ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih iz delovnega razmerja oziroma pravicami, ki jim jih je kot delodajalec dolžna zagotavljati na podlagi zakona. Izstop članice iz univerze ne predstavlja utemeljenega poslovnega razloga. Z izstopom članice je med toženko (univerzo kot pr

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja bistveno dejstvo, da je bil tožnik celotno vtoževano obdobje zaposlen v svojem podjetju (d. o. o.), zaradi česar mu je sodišče prve stopnje nezakonito priznalo delovno razmerje s toženo stranko. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1 in iz uveljavljene sodne prakse.

Za presojo obstoja ugovornega razloga odpovedi premoženjski pravici ni pomembno le, ali je dolžnik pri družbi zaposlen oziroma ali ima sklenjeno pisno pogodbo o opravljanju funkcije direktorja. Pomembno je, ali dolžnik funkcijo direktorja v navedeni družbi opravlja in s tem tej družbi prinaša korist, ne da bi za to dobil odmeno v kakršnikoli obliki.