100. člen ZDR-1

Dejanja tožnika imajo vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik, ki v okviru svojega delovnega mesta ni imel naloge opravljanja preverjanja skladnosti vozil t.i. homologacije in za opravljanje teh postopkov ni imel pooblastila s strani Javne agencije RS za varnost v cestnem prometu, je v času od 6. 12. 2022 do 20. 5. 2023 v 33 primerih nepooblaščeno opravil homologacijski postopek.

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku. Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke, saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek toženke, da je tožnik storil kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, posledično je zavrnilo trditev toženke, da je podan razlog iz 1. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je materialnopravno zmotno ugotovilo obstoj kršitve, ki tožniku v izredni odpovedi ni bila očitana, ni presojalo, ali je tožnik storil v izredni odpovedi navedeno kršitev in ali je ta kršitev utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s katerim nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče niti do poteka odpovednega roka. Glede na navedeno je bilo treba tožnikovi pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi. Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi pos

Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek kolektivnega odpusta delavcev izvedla skladno z določbami 98. do 103. člena ZDR-1 in da je za podajo izpodbijane odpovedi obstajal utemeljen poslovni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcem G.G., E.E. in F.F. ni odpadel, je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, za reparacijo in reintegracijo zavrnilo kot neutemeljen.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je samovoljno zapustil delovno mesto brez dovoljenja in ne da bi se evidentiral (sama kršitev med strankama niti ni bila sporna), huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zlasti določbe 33. člena (obveznost opravljanja dela) in 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil). Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin" pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo delo sicer v bistvenem ostalo enako kot prej, da pa je bistvo reorganizacije v tem, da je z novo opredelitvijo tožnikovih delovnih nalog omogočena večja fleksibilnost pri odrejanju nalog tožniku. Po novi sistemizaciji je tožniku mogoče odrediti tudi opravljanje nekaterih drugih nalog ali stalno opravljanje nekaterih nalog, ki so bile dotlej opredeljene zgolj kot začasne, kar prispeva k večji učinkovitosti, predvsem v primerih odsotnosti zaposlenih in njihovih nadomeščanj. Tožnik sicer opravlja delo kot ga je opravljal, sprememba sistemizacije oziroma nova pogodba pa je sklenjena predvsem zato, da bo v primeru odsotnosti drugih delavcev tožena stranka lahko organizirala delovni proces tako, da bo tožnik opravljal nekatere naloge odsotnih delavcev, česar do sedaj ni opravljal, oziroma je lahko opravljal le začasno. Takšna ugotovitev pa predstavlja organizacijski razlog v smislu določbe prvega odstavka 1. alineje 89. člena ZDR-1.

Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Če procesne predpostavke niso podane, sodišče tožbo zavrže (274. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Tožnik na delodajalca ni naslovil pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato jo je potrebno zavreči.

Sodišče prve stopnje zaradi napačnih stališč, ni ugotavljalo, ali je tožnik v telefonskem pogovoru toženo stranko seznanil s svojo odsotnostjo. Glede na izpoved priče, da ji je tožnik povedal, da je vložil pritožbo ter da direktorju tega ni povedala, ker je smatrala za urejeno, bi bilo treba presoditi, ali je tožnik že s tem izpolnil svojo dolžnost obvestila tožene stranke o svoji odsotnosti.

V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti

Tožnik za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu uveljavlja od tožene stranke razliko v plači kot pravico, vezano na obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, čeprav je bil v tem obdobju na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Ker sodišče prve stopnje tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pravilno ni priznalo delovnega razmerja pri toženi stranki (delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas), mu tudi razlika v plači za navedeno obdobje, ki naj bi mu jo obračunala in izplačala tožena stranka, ne pripada.

Ravnanje tožnika, ko je spornega dne na službenem printerju natisnil obvestilo o javni dražbi premičnega premoženja sodelavke z namenom, da ga navedena oseba vidi (ta je obvestilo zares videla), nima narave psihičnega nasilja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. To ravnanje nima takšne stopnje resnosti in zavržnosti, da bi se lahko (kot enkratno ravnanje) definiralo kot psihično nasilje. Zato to ravnanje tožnika ni predstavljalo podlage za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno ravnanje tožnika predstavljalo zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po oceni pritožbenega sodišča je to ravnanje tožnika potrebno opredeliti kot nadlegovanje po 2. členu Uredbe o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih v organih državne uprave.

Detektivi so ugotovili, da je v sporni noči več neznanih delavcev toženke odneslo več plastičnih posod z gorivom v tožnikov osebni avtomobil. Tožnik pa je nato zjutraj odpeljal svoje vozilo pred garažo in vanjo iz vozila ročno odnesel več plastičnih posod z gorivom. Izvedeni listinski dokazi in izpovedbe prič tvorijo trdo in logično povezavo ter se med seboj dopolnjujejo tako, da je mogoč zaključek, da so očitki v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti utemeljeni, in sicer da je tožnik z ugotovljenimi ravnanji storil kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja pomoči pri tatvini po 204. členu v zvezi z 38. členom KZ-1.

Ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je tožnik tisti, ki mora dokazati, da mu je bila izdana odredba o čakanju na delo doma do nadaljnjega, in da je bil o tej odredbi 8. 7. 2014 obveščen po telefonu, ni presodilo (in v tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno), ali je tožena stranka svojemu dokaznemu bremenu v tem sporu uspela zadostiti. Sodišče prve stopnje bi moralo ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera preveriti, ali je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v času od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 odsoten iz razlogov, ki niso bili na strani tožene stranke, namreč da je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma le za 5 ur dne 11. 7. 2014 in da je bil o tem 8. 7. 2014 obveščen po telefonu. Šele ta ugotovitev bi omogočala zaključek, da tožnik od 14. 7. 2014 do 18. 7. 2014 res ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost tožene stranke ni obvestil, kot tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje obveznosti obveščanja delodajalca ni izpolnil, ker je bil hudo bolan. Po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik sposoben v času odsotnosti z dela obvestiti delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, prav tako pa je ugotovilo, da je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu že od 11. 11. 2014 dalje (2 leti) in je pred podajo izredne odpovedi vedela, da je tožnik še vedno začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Tožena stranka bi morala pri ugotavljanju števila presežnih delavcev, poleg 15 delavcev, ki jim je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati tudi vse delavce, s katerimi so bile zaradi reorganizacije (iz poslovnega razloga) sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremembe delovnega mesta (40 delavcev) oziroma zaradi spremembe organizacijske enote (150 delavcev). Te delavce bi morala tožena stranka upoštevati pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in bi jim lahko šele v okviru tega programa ponudila možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji s sočasno ponudbo novih pogodbo o zaposlitvi, saj je ob upoštevanju tudi teh delavcev število vseh delavcev, katerih delo je pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi reorganizacije dne 1. 11. 2015 pri toženi stranki postalo nepotrebno, preseglo število 30. Ker je tožena stranka tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi brez izvedbe programa razreševanja presežnih delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Tožnik je brez ustrezne identifikacije neznano tretjo osebo seznanil s stanjem na transakcijskem računu komitenta K.K. in brez opravičenega razloga opravil vpogled v stanje na istem transakcijskem računu. Spornega dne je podal nalog, da se na istem transakcijskem računu izvedeta dve transakciji v skupni višini 235.000,00 EUR in s tem tretji osebi omogočil odliv sredstev s tujega transakcijskega računa v škodo njegovega imetnika, s čimer je povzročil škodo delodajalcu v višini 235.034,76 EUR ter močno okrnil njegov ugled kot finančne institucije. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče s takšno presojo sodišča prve stopnje soglaša. Tožena stranka je, glede na to, da je bila seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi v zvezi s kršitvami tožnika s pisnim poročilom z dne 25. 4. 2014, podala izredno odpoved pravočasno, v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tudi če se kot datum podaje izredne odpovedi upošteva 23. 5. 2014, odtisnjen (s štampiljko) na zadnji strani odpovedi (pred podpisi), ki se razlikuje od dat

Dejstvo, da je bila tožena stranka sama žrtev kršitve, ki jo je storil tožnik, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V tem primeru ni mišljen delodajalec kot pravna oseba (ta je v primeru kršitve vedno "žrtev" le – te), ampak delodajalec kot fizična oseba ali oseba, ki v smislu 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca. Tudi odsotnost zaradi bolezni sama po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Kljub odsotnosti z dela zaradi bolezni bi morala tožena stranka tožniku dati možnost zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena, na to pravico ne more in ne sme vplivati.