104. člen ZDR-1

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.

Nad tožničinim delodajalcem je bil 18. 9. 2017 začet stečajni postopek, zato ji je 29. 1. 2018 stečajna upraviteljica odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo 22. 2. 2018. Dne 30. 4. 2018 (vhodni žig) je Sklad prejel tožničino zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. V skladu s 1. alinejo drugega odstavka 18. člena ZJSRS je pogoj za pridobitev pravic, da je delavec svoje pravice prijavil v rokih in na način, določen v zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji za prijavljanje terjatev. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obstoj tega pogoja ni sporen. Dne 11. 6. 2018 je bil izdan sklep o preizkusu terjatev. Sestavni del je bil končni seznam preizkušenih terjatev z dne 28. 5. 2018, v katerem sta bili prerekani tožničini terjatvi za izplačilo plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja in odpravnine, tožnica pa napotena na pravdo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila z izpodbijanima odločbama tožničina zahteva za priznanje pravic po ZJSRS utemeljeno zavrnjena, ker ni vložila tožbe na ugotovitev obsto

Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom. Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.

Napake pri postopanju stečajne upraviteljice, so dejansko rezultirale v posledici, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z navajano sodno prakso nezakonita, zato negativnih pravnih posledic ne moremo prevaliti na tožečo stranko. V konkretnem primeru je namreč izkazano, da je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni pravni sferi mogoče, da bi zaščitila svoj pravni položaj, pa tega glede na zgoraj obrazloženo, ni zmogla. Zaradi izkazanih dejstev, ki niso v tožničini pravni sferi, so pa dejansko odločilna, ne moremo kaznovati tožeče stranke z odrekanjem pravice do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti in se pri tem sklicevati še na posebno zaščito, ki jo je imela tožeča stranka zaradi svojega statusa. Posebno varstvo bi moralo tožečo stranko zaščititi, ne pa ji onemogočiti oziroma otežiti pridobivanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ki ima skladno z določili ZUTD, brezposelnim osebam določeno obdobje po izgubi zaposlitve, olajšati oziroma nadomestiti izgubo službe.

Delavcu pripada odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec ali delavec, kadar zakon tako določa). Tožnice so terjatev iz naslova odpravnine uveljavljale od družbe - v stečaju, ki pa bi jim šla le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem stečajnem dolžniku. Do tega pa ni prišlo, saj je bilo s sodbo pravnomočno razsojeno, da so redne odpovedi, podane na podlagi 104. člena ZDR-1, nezakonite. Tudi sicer tožnicam pogodbe o zaposlitvi s stečajnim dolžnikom sploh niso prenehale, ker je prišlo le do spremembe delodajalca skladno s prvim odstavkom 75. člena ZDR-1 in so vse pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja prešle na delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so se njihove pogodbe o zaposlitvi nadaljevale pri novem delodajalcu, zaradi česar so njihove terjatve do stečajnega dolžnika iz naslova odpravnine neutemeljene.

Drugi odstavek 24. člena ZJSRS določa, da mora biti zahteva za uveljavitev pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca vložena najkasneje v 90 dneh od datuma prenehanja delovnega razmerja. Ker je bila zahteva tožnice vložena po izteku 90-dnevnega prekluzivnega roka, sta odločbi tožene stranke, ki jih je tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbijala, zakoniti.

V obravnavani zadevi je bil prenos dejavnosti in prevzem delavcev urejen s 6. členom ZKL-C. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je med prvo in drugo toženo stranko v razmerju do delavcev prve tožene stranke najkasneje spornega dne prišlo do spremembe delodajalca na podlagi ZKL-C. Iz tega razloga so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj do prenosa dejavnosti in spremembe delodajalca v obravnavanem primeru, zaradi stečajnega postopka uvedenega nad prvo toženo stranko, ne bi prišlo, ker zanj ni pravne podlage.

Terjatev iz naslova prijave v obvezno zavarovanje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne spada med terjatve iz 20. člena ZFPPIPP, saj ta terjatev ne vpliva na razdelitev stečajne mase. Ker se odpravnina, do katere je delavec upravičen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, šteje med stroške stečajnega postopka (stroški stečajnega postopka pa se v stečajno maso ne prijavljajo), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do izplačila te terjatve ni upravičen zato, ker je ni prijavil v stečajno maso.

Tožnik je redno prihajal na delo k toženi stranki, v njene prostore, uporabljal delovna sredstva tožene stranke in opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta vodje finančno računovodske službe tožene stranke ter bil pri svojem delu podrejen direktorju tožene stranke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal nalog za toženo stranko kot zaposleni oziroma direktor A. d. o. o., temveč kot delavec tožene stranke, ki se je vključil v organizirani delovni proces in delal po navodilih tožene stranke, v skladu z opredelitvijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Posledično je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu "Vodja finančno računovodske službe" v spornem obdobju.