101. člen ZDR-1

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč zgolj tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Dejstvi, da po reorganizaciji gasilska enota izvaja enake naloge in da se število oziroma obseg nadur gasilcev ni zmanjšal, namreč nista odločilni za presojo zakonitosti odpovedi tožniku. Izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oziroma pooblaščena oseba, tj. prokuristka toženke, saj je za to imela pisno pooblastilo zakonitega zastopnika toženke. Predmet odpovedi iz poslovnega razloga ni bila sprememba obsega dela gasilske enote pri toženki, temveč sprememba dela tožnika, ki se pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ne opravlja na enak način, zaradi česar je postalo njegovo delo (vodenje organizacijske enote) nepotrebno.

Pri poslovnem razlogu (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1) je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skupino primerljivih delavcev (izmed katerih bo določenemu številu delavcev pogodba o zaposlitvi odpovedana) je zato treba uvrstiti vse delavce, katerih delo zaradi poslovnih razlogov pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi postane nepotrebno in tako ne morejo nadaljevati dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. A contrario sledi, da delavci, katerih potreba po njihovem delu se ne spreminja, ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se za ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1 šteje tudi zaposlitev, za katero se zahteva ista stopnja in vrsta izobrazbo, kot jo delavec dejansko ima. To stališče je v izrecnem nasprotju z jasno definicijo iz točke 3.2. Programa oziroma določbo petega odstavka 91. člena ZDR-1 in v nasprotju s tem povezano sodno prakso. Zakon delodajalcu ne nalaga obveznosti, da delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudi drugo (bodisi ustrezno bodisi neustrezno) zaposlitev. Na podlagi Programa je bila tožena stranka dolžna presežnemu delavcu ponuditi zgolj ustrezno zaposlitev v smislu petega odstavka 91. člena ZDR-1, ne pa tudi neustrezne.

Delodajalec v primeru individualnih odpustov ni dolžan uporabiti kriterijev, razen, če je s kolektivno pogodbo to izrecno določeno ali pa če sam oblikuje kriterije, ki jih bo uporabil pri izbiri. Zakon ne določa, da mora delodajalec kriterije objaviti. Edina zahteva v tem primeru je - oblikovala pa jo je sodna praksa - da morajo biti kriteriji, ki jih uporabi, primerni, torej ne nedoločni ali taki, da jih ne bi bilo mogoče vrednotiti ter objektivni in uporabljeni enako za vse delavce, ki se jih primerja med sabo. Kriterij "strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti" ne zajema samo strokovne izobrazbe (zato je zmotno stališče, da bi že samo ta kriterij zadoščal za izbiro), pač pa tudi usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja. Toženka ni ravnala nezakonito, ker je ta kriterij razdelila na tri "podkriterije". Obe sodišči sta spregledali, da kriterij ne zajema le strokovne izobrazbe in da ocena ključnih opravil ter ocena dodatnih znanj ne predstavljata naslednjega kriterija, pač pa sta oba sestavni del enega in istega kriterija. Že zato presoja, da metoda izključevanja ni bila pravilno uporabljena, ni pravilna.</

Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.

Sodišče je upoštevalo določbo 2. alineje 101. člena ZDR-1, da mora delodajalec v programu razreševanja (večjega števila) presežnih delavcev preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjeni pogoji. Pri tem pa je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da za tožnika takšne možnosti ni bilo. Ni bistveno, da tega v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno navedla, saj to glede na določbo 87. člena ZDR-1 ni obvezna sestavina pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je tožena stranka pred sodiščem dokazala, da je možnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi tožniku preverjala in ugotovila, da take možnosti ni bilo. V postopku razreševanja večjega števila presežnih delavcev ZDR-1 v 101. in 102. členu delodajalcu nalaga sprejem in uporabo kriterijev pri izbiri presežnih delavcev. Komu od presežnih delavcev, ki izpolnjujejo pogoje, bo delodajalec ponudil drugo zaposlitev pod spremenjenimi pogoji, je stvar njegove odločitve. Pri tem je vezan zgolj na določbe o prepovedi diskriminacije. Smisel določbe o preveritvi možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ni v tem, da ohranijo delo prav določeni delavci, temveč v tem, da ohrani delo čim več

Sodišče v zvezi z reorganizacijo poslovanja ni pristojno presojati, ali je sprememba v organizaciji delodajalca potrebna in smotrna. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so prepuščene avtonomni odločitvi delodajalca, sodišče pa lahko v zvezi s tem preverja le, ali je bila reorganizacija navidezna. Tožena stranka je s programom razreševanja presežnih delavcev ukinila službo (organizacijsko enoto) in s tem tudi vseh sedem delovnih mest notranji kontrolor v poslovni mreži (ki ga je zasedala tudi tožnica), pri tem je del nalog službe ob njeni ukinitvi prenesla na drugo organizacijsko enoto, preostale naloge te službe pa je tožena stranka nehala izvajati. Tožena stranka je tako dokazala, da je bila reorganizacija dejansko izvedena, s tem pa je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prišlo je do organizacijske spremembe zaradi katerih je prenehala potreba po delu treh delavcev). Izpolnila je vse obveznosti, ki izhajajo iz dejstva, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1. Tožena stranka je izpolnila obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, kakor je določena v 99. členu ZDR-1, prav tako obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi 100. člena ZDR-1. Program razreševanja presežnih delavcev vsebuje vse elemente iz 101. člena ZDR-1. Tožena stranka je pri določitvi presežnih delavcev pravilno upoštevala kriterije in merila za določitev presežnih delavcev, ki jih je sama določila po predhodnem posvetovanju s sindikati. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.