VDSS Sodba Psp 77/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe tožnik krije sam.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 3. 2023 in iste opr. št. z dne 21. 11. 2022 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo. Nadalje je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. V pritožbi navaja, da je sodišče odločitev oprlo na podano izvedensko mnenje, na katerega je podal pripombe. Opozoril je na zdravstvene težave kot tudi, da so padci od pregleda pri sodnem izvedencu izrazitejši, saj se dogajajo vsake tri dni. Tožnik je pri izvedencu pogrešal grobi test koordinacije gibov in oceno gibanja brez pripomočkov (bergel). Izvedenec bi tako moral ugotoviti, da tožnik hodi počasi, opotekajoče in z velikim naporom. Težko se tudi premika po stopnicah. Ima oteženo gibanje tako v stanovanju kot tudi izven stanovanja. Potrebuje nadzor oziroma t.i. e-oskrbo. Sodišče tudi navaja, da naj bi sodni izvedenec preučil dokumentacijo v zdravstvenem kartonu, kar pa očitno ni storil. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo po mnenju tožnika potrebno pridobiti še mnenje travmatologa. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih zatrjevanj, da dejansko potrebuje pomoč pri gibanju v stanovanju in izven stanovanja, pri obuvanju in sezuvanju, torej pri štirih osnovnih opravilih. Spregledalo je tudi, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno, umivanje, kopanje, striženje nohtov. Stanje se nikakor ne bo izboljšalo, temveč zgolj poslabšalo. Nujno potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)² je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pri tem tudi ni kršilo določb Ustave RS, ki jih omenja tožnik.

5Sodišče prve stopnje ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv in samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve.

6Prav tako ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbi ni mogoče očitati protispisnosti. Zato bi šlo, če bi sodišče napravilo napako pri tehničnem prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe. Tega pa sodišče ni storilo, niti tožnik sodišču omenjeno kršitev ne konkretizira.

7Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 3. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoči in postrežbo.

8Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V 101. členu pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, kadar se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz že citiranega prvega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 1. 9. 2022. V predsodnem postopku sta tožnika obravnavali invalidska komisija I. stopnje dne 9. 11. 2022 in invalidska komisija II. stopnje dne 7. 3. 2023. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da gre pri tožniku za kasne posledice po drugih zlomih na spodnjem udu. Ob ugotovitvi, da tožnik zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila je toženec zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnil.

10Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prim. mag. A. A., dr. med., sodnega izvedenca medicinske stroke - družinske medicine. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik potrebuje pomoč pri treh osnovnih življenjskih aktivnostih (obuvanje, sezuvanje in gibanje izven doma - spremstvo).

11Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodni izvedenec je preučil razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, s tem da diagnoza med strankama ni sporna. Glede pritožbenih navedb, da sodni izvedenec ni proučil dokumentacije v tožnikovem zdravstvenem kartonu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodni izvedenec pozval tožnika, da mu priskrbi vpogled v njegov zdravstveni karton. Dobil je odgovor, da zdravstvenega kartona tožnik izvedencu ne more dostaviti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeno ni vplivalo na prepričljivost izvedenskega mnenja. Bistveno je namreč, da je sodni izvedenec opravil osebni pregled ter tudi preizkusil tožnikove zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb.

12Za odločitev tudi niso bistvene pritožbene navedbe, da je tožnik že v pripravljalni vlogi opozarjal, da bi moral sodni izvedenec opraviti tudi test koordinacije gibov in oceno gibanja brez pripomočkov (bergel) ter ugotoviti, da tožnik hodi počasi, opotekajoče in z velikim naporom ter da se tudi težko premika po stopnicah. Po mnenju pritožbenega sodišča izvedenskemu mnenju ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Izvedenec je opravil osebni pregled, v okviru katerega je ugotavljal tožnikovo zmožnost gibanja z oziroma brez pripomočkov, kar je tudi podrobno obrazložil v izvedenskem mnenju. Pojasnil je, da tožnik v stanovanju hodi s pomočjo bergel, počasi, vendar je hoja oziroma gibanje v stanovanju samostojno. Glede gibanja v stanovanju ni odvisen od pomoči. Za razliko od samostojnega gibanja v stanovanju pa je sodni izvedenec ugotovil, da tožnik za samostojno gibanje zunaj stanovanja potrebuje pomoč. Gre za tehnično samostojno gibanje, ampak tvegano. V tem primeru pa je tožnik odvisen od tuje pomoči, saj zunaj stanovanja hodi s pretiranim naporom. Tudi iz tožnikove izpovedbe izhaja, da izven stanovanja hodi s pomočjo bergel - korak po koraku in da mora po stopnicah ob spuščanju hoditi stransko. Tudi doma uporablja bergle.

13Nadalje so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.

14Glede pritožbenih navedb, da se mu stanje slabša, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pri tožencu začne nov postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

15Ker je bilo dejansko stanje razčiščeno že s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ni bilo potrebe, da bi sodišče postavilo še izvedenca travmatologa. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog, skladno s 287. členom ZPP, utemeljeno zavrnilo.

16Ob ugotovitvi, da tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, kot so opredeljene v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2, ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov opravlja samostojno, niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 2/2004.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.