72. člen ZPIZ-2

V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po

Načini oz. oblike poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca ter pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se v skladu s 77. členom ZPIZ-2 dogovorijo v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki jo sklenejo zavarovanec, toženi zavod in delodajalec ali zavod za zaposlovanje. V tripartitni pogodbi se poleg ostalega torej določa način oz. oblika poklicne rehabilitacije, ki mora biti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo iz vsebinsko priznane pravice do poklicne rehabilitacije. Za pravilno operacionalizacijo poklicne rehabilitacije v tripartitni pogodbi je torej bistveno, da je v sodno socialnem sporu priznana pravica do poklicne rehabilitacije, vsebinsko ustrezno konkretizirana. Da ne gre za odločitev, kot v izpodbijanem delu sodbe, ki ne vsebuje nujnih stvarnih razbremenitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov za usposobitev za drugo ustrezno delo niti odločeno, ali obstaja možnost usposobitve za drugo ustrezno delo v polnem ali v krajšem delovnem času.

Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem m

Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše. Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.

V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2). ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje de

Skladno z 80. členom ZPIZ-2 je tožena stranka dolžna odločiti o nadomestilu za čas poklicne rehabilitacije. Ni pa dolžna izdati posebne upravne odločbe glede oblike in načina poklicne rehabilitacije. Glede omenjenega je potrebno skleniti posebno tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s posebnim upravnim aktom določi pogoje za poklicno rehabilitacijo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna odločiti o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (ko bodo za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji). O pogojih za poklicno rehabilitacijo pa je potrebno skleniti posebno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, kot je opredeljena v 77. členu ZPIZ-2.

Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je delovna zmožnost za svoj poklic kuharice zmanjšana za več kot 50 %. Ima preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delu v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, lahko dodatno usposobila, oziroma pridobila dodatne veščine in znanja. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. Oblika in način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se določijo s pogodbo med tožencem, delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje in zavarovancem.

Ni nemogoče, da nekdo ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (invalid I. kategorije), je pa sposoben opravljati določene naloge, opravke in druge zadolžitve drugačne intenzivnosti ali kakovosti. Vendar vložnica z navedbami, da storilec za opravljanje splošnokoristnega dela ne potrebuje zdravniškega spričevala za zaposlitev in da sodišče ni ugotavljalo, ali je storilec kljub invalidnosti sposoben opraviti delo v splošno korist, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.