70. člen ZPIZ-2

Predmet presoje je v tem sporu lahko le vprašanje, ali so na strani tožnika bili podani pogoji iz četrtega odstavka 80. člena ZPIZ-2, da je opravičeno prišlo do izgube pravic iz invalidskega zavarovanja. Zakon za izgubo pravice iz invalidskega zavarovanja zahteva več kot ugotovitev, da tožnik ni končal poklicne rehabilitacije v roku. Določa, da pride do takšne posledice (tj. izgube pravic) v primeru, če zavarovanec iz neopravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.

Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokro

Kot poklicna rehabilitacija se po določbi 131. člena ZPIZ-2 izjemoma šteje tudi čas, ko oseba še ni vključena v delovni proces. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožniku ne gre (niti ne more iti) za poklicno rehabilitacijo po določbah 70. člena ZPIZ-2 oziroma v času nastanka invalidnosti veljavne zakonodaje. Tožnik je bil ob nastanku invalidnosti mladoleten in tako ni bil vključen v delovni proces. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe ZIUOM, ki je veljal v času srednješolskega izobraževanja tožnika, zmotno pa je zaključilo, da v okoliščinah konkretnega primera ne gre za poklicno rehabilitacijo po določbah tega zakona. Pritožba utemeljeno opozarja, da ni pravne podlage za razlikovanje med otroki, ki so invalidi že od rojstva in tistimi pri katerih do invalidnosti pride zaradi poškodbe.

Zmotno je stališče pritožbe, da bi morala toženka organizirati delovni proces tako, da bi tožnici to delovno mesto prilagodila. Tožnica zaradi omejitev ni mogla več opravljati dela na delovnem mestu pevka v koncertnem zboru, prilagoditev delovnega mesta delovnemu invalidu pa je predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije iz 70. člena ZPIZ-2. Očitanih ravnanj oziroma opustitev (niti samih zase niti) v povezavi z ostalimi ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delovnem mestu, pri čemer ta tudi sama zase niso graje vredna ali očitno negativna in žaljiva, da bi bila podlaga odškodninske odgovornosti toženke.

Ker ji torej ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, toženka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega (prilagojenega) delovnega mesta, katerega delovne naloge naj bi tožnica po lastnem prepričanju lahko opravljala. Takšnega delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnica (tj. kombinacija perice in dopoldanske čistilke), toženka nima sistemiziranega in tožnica od nje ne more zahtevati niti, da ji ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prilagojenim opisom obstoječih delovnih mest niti, da sistemizira oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti.

Ni pravilno pritožničino zatrjevanje, da bi ji morala tožena stranka delovno mesto prilagoditi tako, da bi lahko še naprej opravljala delo prodajalke z omejitvami. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le v primeru priznane pravice do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2). Tožnici je bila po odločbi ZPIZ priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Torej ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, zato tožena stranka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega delovnega mesta, ki bi ga tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko opravljala.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2), ki pa tožnici ni bila. Tako po odločbah ZPIZ z dne 18. 3. 2019 in 16. 9. 2019 kot po pravnomočni sodbi socialnega sodišča ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, zato ji toženec nadaljnjega dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok - pomočnica vzgojitelja ne more in ne sme več zagotavljati.

Delodajalec je pri zaposlovanju invalidnih oseb vezan na dokončne in pravnomočne akte, s katerimi je odločeno o pravicah na podlagi invalidnosti, v izreku odločbe ZPIZ pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno določeno, da je tožena stranka tožnici dolžna zagotoviti (le) pravico do premestitve. Ker ji pravica do poklicne rehabilitacije, ki vključuje pravico do prilagoditve delovnega mesta (70. člen ZPIZ-2), ni bila priznana, tožena stranka ni bila dolžna drugače organizirati delovnega procesa ali na novo sistemizirati delovnega mesta, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih tožnica glede na zdravstvene omejitve lahko še naprej opravljala. Tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi lahko premestila tožnico in ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti.

Načini oz. oblike poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca ter pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se v skladu s 77. členom ZPIZ-2 dogovorijo v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki jo sklenejo zavarovanec, toženi zavod in delodajalec ali zavod za zaposlovanje. V tripartitni pogodbi se poleg ostalega torej določa način oz. oblika poklicne rehabilitacije, ki mora biti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo iz vsebinsko priznane pravice do poklicne rehabilitacije. Za pravilno operacionalizacijo poklicne rehabilitacije v tripartitni pogodbi je torej bistveno, da je v sodno socialnem sporu priznana pravica do poklicne rehabilitacije, vsebinsko ustrezno konkretizirana. Da ne gre za odločitev, kot v izpodbijanem delu sodbe, ki ne vsebuje nujnih stvarnih razbremenitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov za usposobitev za drugo ustrezno delo niti odločeno, ali obstaja možnost usposobitve za drugo ustrezno delo v polnem ali v krajšem delovnem času.

Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 339/2016 z dne 10. 11. 2016 v podobnem primeru kot je ta, štelo, da zahteva zakon za izgubo pravice do nadomestila več kakor to, da zavarovanec poklicne rehabilitacije ne konča v roku, ki je določen v pogodbi. Določa, da pride do takšne posledice v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji. Poklicna rehabilitacija kot celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja (70. člen ZPIZ-2. Natančnejši pogoji glede oblike in načina poklicne rehabilitacije, rokov za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije se določijo v pogodbi, ki jo sklenjeno zavod, delodajalec ter zavarovanec. V njej se določijo medsebojne pravice in obveznosti, pri tem zavarovancu, ki se usposablja oziroma izobražuje za drugo delo, pripada tudi nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije in sicer od nastopa pa do končanja poklicne rehabilitacije. Zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če v 15 dneh po vročitvi ne podpiše pogodbe iz 77. člena ZPIZ-2 ali če ne izpo

Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem m

Tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji. V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, po podpisu Aneksa ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Tožnica je bila tudi iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Zato tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.