VDSS Sodba Psp 84/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe trpi proračun Republike Slovenije.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2019 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 31. 8. 2018, ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedeni odločbi odpravita in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je sodišče zavrglo ter nadalje odločilo, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz odločbe opr. št. ... z dne 1. 2. 2012 in tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 18. 1. 2012 izhaja, da je zaradi posledic bolezni invalid I. kategorije invalidnosti, saj ni zmožna za organizirano pridobitno delo in tudi ni bila zmožna za delo že ob sklenitvi delovnega razmerja. O izvedbi navedenih dokazov sodba nima razlogov zato se je tudi ne da preizkusiti in je posledično podana bistvena kršitev določb postopka. Tožničine zdravstvene težave segajo na dan, ko je bila rojena. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza, ki ga je tožnica predložila glede intenzivnosti težav in sicer izvid CT glave brez in z kontrastom z dne 24. 9. 2012. Sodišče bi tudi moralo ugoditi dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke ter zaslišati tožnico in pa pričo A.A.. Namesto tega pa je arbitrarno sledilo postopku, ki je bil voden pod opr. št. II Ps 206/2014, pri čemer je napačno ugotovilo, da je tožnica uveljavljala smiselno enak zahtevek kot v obravnavanem primeru. Če bi sodišče pravilno upoštevalo dejansko izhodišče, bi lahko ugotovilo, da zdravstveno stanje tožnici ne dopušča ohranitve delovnega mesta oziroma opravljanja dela. Težave pri opravljanju poklica se kažejo v spominu, upočasnjenosti, frustracijah, hudih glavobolih, bolečinah v rokah, vratu, mišicah, nogah itd. Zdravstveno stanje ji ne omogoča opravljanja pridobitnega dela, kar se je izkazalo že ob vstopu v delovno razmerje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se lahko z izvedencem ugotovi invalidnost tudi za nazaj, v kolikor odločba o kategoriji in datumu nastanka invalidnosti še ni pravnomočna. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS.¹ Sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)² pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega se smiselno sklicuje tožnica. Sodba namreč vsebuje razloge, bistvene za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Kot bo pojasnjeno kasneje, je sodišče prve stopnje pravilno kot nepotrebne za razsojo sporne zadeve zavrnilo dokazne predloge tožnice po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, po zaslišanju tožnice in pa po zaslišanju priče A.A.. Navedeni dokazi se nanašajo na ugotavljanje invalidnosti, pri čemer pa je bilo za odločitev v sporni zadevi odločilno že dejstvo, da tožnica ne izpolnjuje zakonsko določenega pogoja gostote pokojninske dobe, ki mora biti podana za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma pravice do invalidske pokojnine.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 3. 2019, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 31. 8. 2018. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil s sodbo II Ps 206/2014 z dne 18. 11. 2015, ki je bila potrjena s sodbo Psp 65/2016 z dne 1. 6. 2016, že pravnomočna zavrnjen tožničin zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in na priznanje pravice do invalidske pokojnine. Osebni zdravnik pa je nato 22. 12. 2017 podal nov predlog za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot izhaja iz mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 1. 6. 2018 naj bi bila pri tožnici od 1. 6. 2018 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti. V revizijskem postopku je invalidska komisija II. stopnje 2. 8. 2018 menila, da pri tožnici ni invalidnosti. Iz novega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 10. 1. 2019 pa izhaja, da je pri tožnici od 1. 6. 2018 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica je nazadnje delala na delovnem mestu "natakarica". Na dan nastanka invalidnosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Med strankama je tudi nesporno, da ima tožnica zgolj 5 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, kar izhaja tudi iz izpiska iz evidence o obdobjih zavarovanj (priloga B/1).

7Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)³ v 63. členu vsebuje definicijo invalidnosti, ki je po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V petem poglavju ZPIZ-2 pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Le-to lahko pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ali zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Poleg navedenega pogoja pa mora biti v primeru, ko gre za invalidnost kot posledico bolezni izpolnjen tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. V drugi alineji 42. člena je tako določeno, da zavarovanec iz 41. člena pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni - pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Tudi za pridobitev drugih pravic na podlagi invalidnosti mora biti v primeru, ko v času nastanka invalidnosti zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, izpolnjen pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev pravice do invalidske pokojnine (druga alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2).

8Glede na to, da je bilo s pravnomočno sodbo II Ps 206/2014 z dne 18. 11. 2015 odločeno, da pri tožnici ni podana invalidnost in da se ji s tem v zvezi ne priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev v sporni zadevi odločilno dejansko stanje v času po pravnomočnosti navedene sodbe.

9Tožena stranka je z izpodbijano dokončno odločbo odločila, da je pri tožnici invalidnost podana od 1. 6. 2018 dalje. Za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma tudi invalidske pokojnine pa je odločilen odgovor na vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoj dopolnjene minimalne pokojninske dobe. Do dneva nastanka invalidnosti je tožnica dopolnila 37 let starosti. V tem primeru bi morala za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oziroma invalidske pokojnine dopolniti 1/3 obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti torej 5 let in 8 mesecev pokojninske dobe, kar pa tožnica nedvomno ni dopolnila, saj ima skupaj zgolj 5 mesecev in 16 dni pokojninske dobe. Tudi če bi bil datum nastanka invalidnosti pomaknjen nazaj (upoštevaje pravnomočnost že omenjene sodbe) tožnica še vedno ne bi izpolnila navedenega pogoja. Za odločitev tudi niso odločilne sodbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnica. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodišče vezano na pravnomočne negativne odločbe glede uveljavljanja pravic iz naslova invalidskega zavarovanja.

10Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12Ker tožnica s pritožbo ni uspela, gredo stroški njenega zastopanja po odločbi o brezplačni pravni pomoči Bpp 80/2019 v breme proračuna Republike Slovenije, kot to določa prvi odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP).⁴

¹ Glej VIII Ips 90/2008 z dne 8. 3. 2010 in VIII Ips 187/2013 z dne 11. 2. 2014.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami.