68. člen ZPIZ-2

Sdaj veljavni Pravilnik o poklicnih boleznih opredeljuje bolezni, pri katerih je ob izpolnjevanju verifikacijskih kriterijev mogoče ugotoviti poklicno bolezen, vendar okvare medvretenčne ploščice ali bolečine v križu z išiasom ne vsebuje. Sedanji Pravilnik temelji na priporočilih Komisije (EU) 2022/2337 z dne 28. 11. 2022 o evropskem seznamu poklicnih bolezni. Pred tem veljavni Pravilnik, ki je ključen za odločitev v tej zadevi, pa je med poklicne bolezni štel tudi bolezni hrbtenice, in sicer pod zaporedno št. 62 - okvaro medvretenčne ploščice in pod zaporedno št. 63 - kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja bremen. Ker so pri nastanku tožnikovih težav prisotni tudi nepoklicni dejavniki, gre za bolezen, ne pa za poklicno bolezen. Ključno pri tem je, da na okvaro medvretenčne ploščice vpliva več dejavnikov, in sicer starost, delo, ki ga zavarovanec opravlja, genetika kot najpomembnejši dejavnik, kajenje, življenjski slog (aktivnost zavarovanca), telesna teža in morebitne poškodbe.

Pri tožnici ugotovljena telesna okvara ni posledica poklicne bolezni, temveč bolezni.

Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.

Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.

Pogoji za štetje obolenja za poklicno bolezen so podani, če je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v seznamu določeno, da se na njem pojavlja bolezen kot poklicna, da je obolel za takšno boleznijo oziroma da izpolnjuje pogoje, da se obolenje šteje za poklicno in da obstaja vzročna zveza med daljšo neposredno poklicno eksponiranostjo in boleznijo. Tovrstna vprašanja pa v obravnavanem predsodnem postopku zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava niso bila razčiščevana.

Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.

Ob ugotovitvi, da je bolezen pri tožniku posledica njegovega dolgoletnega dela varilca, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je bila poklicna bolezen podana že pred dokončnostjo odločbe toženca, pa čeprav so določene usmerjene preiskave vzrok bolezni potrdile kasneje. Sodišče ni vezano zgolj na dokaze, ki so ob izdaji sporne odločbe že obstajali, temveč se lahko ta dejstva ugotavljajo tudi z novimi dokazi.

Pogoji, da se obolenje šteje za poklicno bolezen so, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka določena v seznamu poklicnih bolezni, in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vzrok invalidnosti (ali je podana tudi poklicna bolezen) dejansko vprašanje, ki spada v strokovno področje izvedenca medicine dela, prometa in športa.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga. Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena ZPIZ-2. Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesne okvare (TO), lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.

Kdaj gre za poklicno bolezen je potrebno presojati po določbi 68. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister pristojen za zdravje. Definicijo poklicnih bolezni vsebuje tudi Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni v 2. členu in tudi pogoje za določanje delovnih mest, kjer se pojavljajo poklicne bolezni. Določen je tudi postopek ugotavljanja in dokazovanja. Pri tožnici ni podana poklicna bolezen. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnjen.

Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.

Ker je ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do invalidnine že veljal ZPIZ-2, je pravna podlaga podana v tem zakonu. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na ZPIZ/92 (ki je prenehal veljati že 31. 12. 1999), 143. člen ZPIZ-1 pa je uporaben le v toliko, kolikor se na to določbo sklicuje prehodna in končna določba 403. člena ZPIZ-2. Ta v tretjem odstavku določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker pri tožniku vzrok obolenja hrbtenice in ugotovljene telesne okvare (lažja funkcijska okvara druge ledvice) ni poklicna bolezen, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine.

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je zmanjšana za manj kot 50 % in je zmožen za drugo delo z omejitvami, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare v predsodnem upravnem postopku je bila vložena v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2, ki več ne zagotavlja pravice do invalidnine, če je telesna okvara posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Ker so tožnikove zdravstvene spremembe posledica bolezni, nima pravice do invalidnine.

Pri tožniku ni prišlo do poškodbe pri delu v smislu 66. člena ZPIZ-2 in posledično tudi ne do takšne poškodbe pri delu, zaradi katere bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, torej da bi bila v vzročni zvezi z ugotovljeno popolno nezmožnostjo za delo oziroma I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pri tožniku prišlo do I. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni. To pa pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. alineje 42. člena ZPIZ-2, po kateri pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicna bolezen, ne glede na pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pravnomočna odločba ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma v tej povezavi o novih pravicah) ni mogoče več odločati. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka za nižjo (II. kategorijo) invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Takšna ali drugačna odločitev o vzroku invalidnosti (v prejšnji in sedanji invalidski odločbi) tudi v obravnavanem primeru ni vplivala na odločitev o priznanju kategorije invalidnosti (v odločbi toženke z leta 2002 in sedanji odločbi sodišča) in o priznanju pravice do invalidske pokojnine.