400. člen ZPIZ-2

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Katere primerljive podatke je treba upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu, ne določa noben predpis. V takšnem primeru je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo zato, da zavarovanec ne bo prikrajšanj pri uveljavljanju pravic. Ko v matični evidenci za posamezno obdobje podatkov v višina dohodka ni, zavarovanec tako ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami ne razpolaga, ne pomeni, da se mu pokojninska osnova za sporno leto ne bi mogla priznati. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke.

Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo. Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.

V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.

Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da sporna upokojitvena odločba, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.

Ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, plačilo za to delo pravilno ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. T

Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Tožnica je zatrjevala in dokazala obstoj odločilnih dejstev, torej, da je v spornem obdobju opravljala delo preko polnega delovnega časa, in da se je to delo po takratnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj, saj v nasprotnem primeru za tako delo niti ne bi dobila plačila niti ne bi bili plačani prispevki.

Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zbirajo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bila tožena stranka oziroma njeni predniki dolžna preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo. Tožnik je opravljal delo, ki se je po tedanjih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. V takem primeru pa je potrebno dohodek, izplačan za nadure, od katerih so bili tudi plačani prispevki, upoštevati pri odmeri pokojnine.

Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.

Ker je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljeno v skladu s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi, se tožniku pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi dohodek, ki ga je tožnik prejel v spornem obdobju za delo preko polnega delovnega časa.