140. člen ZPIZ-2

V sodni praksi je sprejeto stališče, da ima informativni izračun zgolj in samo naravo okvirne informacije o predvidenem datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine oziroma o predvideni višini pokojnine brez pravnih posledic. Pri izdelavi informativnega izračuna so upoštevni podatki, ki jih predloži zavarovanec tožencu za izračun pokojnine in jih toženec ne preverja in ne ugotavlja njihove pravilnosti. Iz informativnega izračuna je za leto 2005 razviden znesek, ki je bil 100-krat večji od ostalih povprečij za ta obdobja. Tožnik izstopajoče višine ni dokazal z nobenim dokazilom.

Sodna odločba mora biti glede ustavnopravnih ugovorov obrazložena, če so ti konkretno in argumentirano podani. Sodišča sicer niso dolžna odgovarjati na pavšalne ali neargumentirane ustavnopravne razloge strank, morajo pa se opredeliti do njihovih nosilnih, argumentiranih in relevantnih pravnih stališč. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Kljub izčrpni argumentaciji tožnika zakaj meni, da zakonska ureditev ni v skladu z Ustavo in podanem predlogu, da se vloži zahteva za oceno ustavnosti, je namreč umanjkala presoja sodišče prve stopnje o teh navedbah. Ker se sodišče prve stopnje niti z besedo ni vsebinsko opredelilo do tožnikovih ugovorov o protiustavnosti, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Ker je tožnik dopolnil zavarovalno dobo po zakonodaji Republike Slovenije in Bosne in Hercegovine, se na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, pa določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo.

V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen. Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podlage zavarovanja ni ustrezno razčistilo (ni se opredelilo do listin, ki bi lahko potrdile navedbe tožnika) in je sprejelo zaključek, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 40 ter kot tak dolžan sam obračunavati in plačati prispevke. Ugotovitev pravilne podlage zavarovanja je ključna, saj bi se moralo v primeru, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 1, tj. kot oseba v delovnem razmerju, tudi obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 šteti v pokojninsko dobo. Razlog zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo neposredno zaslišanje priče v tem primeru ni sprejemljiv in predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožniku zaradi zavrnitve dokaznega predloga v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje svojih trditev, da so bili plačani vsi prispevki kot edinemu zaposlenemu v družbi. Sodišče prve stopnje pa se niti ni opredelilo do že podane pisne izjave priče, da je bilo v tem času izplačevanje plač urejeno na način, da se pred plačilom prispevkov za pretekli mesec, plača v tekočem mesecu ni mogla izplačati.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).

Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne. Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odme

ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1 in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.

Sodišče prve stopnje je štelo da večletna sodna praksa revizijskega sodišča in pravna teorija zagovarjata stališče, da pojem plače v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače vedno pomeni bruto zneske. Takšno stališče pa je za obdobje 1974 do 1979 napačno. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da je bil bruto sistem obračunavanja plač uveden šele 1. 1. 1991 z uveljavitvijo Zakona o dohodnini, ki je sistemsko uredil obdavčevanje različnih vrst osebnih dohodkov fizičnih oseb z enotno davčno dajatvijo - dohodnino. Pritožbeno sodišče dodaja da je bruto sistem plač poleg ZDoh uvedel tudi Zakon o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje. Zaradi primerjave s podatki o neto plačah pa je bila sprejeta tudi Odredba o preračunu bruto osebnih dohodkov. Navedeni predpisi jasno kažejo na to, da je bil splošni sistem v spornem obdobju takšen, da se je s pojmom plača vedno mislila neto plača in je do spremembe sistema iz neto v bruto prišlo šele v letu 1991. Za obdobje po tem v celoti veljajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da pojem plača v delovno-pravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, pomeni bruto zneske.

Napačno je stališče, da je tožnik upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe po šestem odstavku 37. člena šele od dneva vloge za priznanje zavarovalne dobe zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti in ne že od dneva, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, pa čeprav je bila določena doba, dopolnjena pred tem, ugotovljena kasneje.

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.

Pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, se upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te podatke zagotavljajo pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju, opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco (140. člen ZPIZ-2). Samozaposlene osebe so zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca iz 15. člena ZPIZ-2, kakor zavezanec za plačilo prispevkov delodajalca.

Za sporna leta je bilo ugotovljeno, da so podatki o zavarovalnih osnovah skladni s podatki v matični evidenci, ki so bili upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Zato je na podlagi takšnih podatkov tudi pokojninska osnova pravilno določena in od te osnove pravilno odmerjena starostna pokojnina, z upoštevanjem odmernega odstotka, ki glede na ugotovljeno pokojninsko dobo ni sporen.

V doslej izvedenem dokaznem postopku je ostalo nerazčiščeno, ali so bili pri določitvi nove pokojninske osnove oziroma pri oblikovanju M4/M8 obrazca podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 glede na predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo zneski zaostankov plač, med drugim tudi potrdilo z dne 15. 1. 1997, izdelano skladno z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (uredba), pravilno upoštevani. Zgolj posplošeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so bili pri izračunu upoštevani pravilni podatki, kot jih je sporočil delodajalec, ki v bistvu v celoti sledi navedbam toženca, ne zadostuje, temveč je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno argumentirano in strokovno podprto odgovoriti na predhodno izpostavljena dejanska finančna vprašanja. Za to pa sodišče samo seveda nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je potrebno pritrditi pritožnici, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in spoštovanje načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 v obravnavnem primeru potrebno po uradni dolžnosti skladno z 62. členom ZDSS

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.