126. člen ZPIZ-2

Ker je tožnica kot invalid II. kategorije invalidnosti uživalka pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, s tem, da so bile pravice uveljavljene po predpisih, ki so se uporabljali do 31. decembra 2002, lahko po določbah ZPIZ-2 nove pravice pridobi le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.

Ker postane materialno pravnomočna le odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), ne more biti ovira, da se ob uveljavitvi novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti, za naprej ne opredeli drugače. Cilj zakonske ureditve je presoja vsebinske pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo spreminjati vzroka invalidnosti, ki je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnih odločbah za naprej, neutemeljen.

Za presojo je bistveno vprašanje, ali tožniku eno leto po dokončnosti odločbe z dne 12. 6. 2019 dejansko ni bilo zagotovljeno delo s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti in v zvezi s tem torej, ali je tožnik do 1. 10. 2020 (tj. v roku enega leta) kadarkoli opravljal delo skladno z novo odločbo. Zlasti je relevantno vprašanje ali je tožnik takšno delo opravljal v mesecu septembru 2020, glede katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V kolikor se bo ugotovilo, da je tožnik v relevantnem letu kadarkoli opravljal delo v skladu z odločbo z dne 12. 6. 2019, potem je še vedno upravičen do delnega nadomestila.

Pri tožniku je predvideno celjenje rane na trtici, vendar slednje še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej. 68. člen ZDSS-1 določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj krije toženec (zavod) stroške za izvedbo dokaza z izvedencem ne glede na izid postopka. Dejstvo plačila izvedenine s strani toženca, v tem sporu ne more predstavljati razloga za izločitev. Imenovana sodna izvedenka ni zaposlena ali v delovnem razmerju pri tožencu in okoliščine, na katere se sklicuje pritožba, v ničemer ne ogrožajo ustavnega jamstva enakopravnosti strank v dokaznem postopku, niti sodišče ni tožniku odvzelo možnosti do učinkovite obrambe zoper ugotovitve sodne izvedenke.

Res je pri tožniku zaradi težav s kolenom predviden operativni poseg, kar pa še ne pomeni, da zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni zaključeno. Vprašanje konca zdravljenja je treba v vsakem primeru posebej razčistiti. Tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostika in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti treba upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem in dejavnostjo iz tretjega oz. četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja (ali pa tudi poslabšanja zdravstvenega stanja) v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.

Z izpodbijano odločbo je ministrstvo, sklicujoč se na določbo 62. člena ZŠpo-1, tožnika iz razvida izbrisalo, ne da bi ob tem pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi prošnji, naj se ga, glede na okoliščine zadeve, iz razvida izbriše na želeni datum. Iz obrazložitve odločbe tako ni mogoče razbrati, ali je ministrstvo prošnjo tožnika za izbris na želeni datum zgolj spregledalo, ali pa je mnenja, da predlagani izbris za nazaj po veljavni zakonodaji ni dopusten.

Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo. V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.

Pri tožniku je bilo stanje enako oziroma se je v letu 2020 še poslabšalo, kar pa ne narekuje razvrstitev v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, temveč je pri njem še naprej podana I. kategorija invalidnosti. V tem primeru posledično tudi ne gre za nastanek nove invalidnosti. Pri tožniku je ves čas podana I. kategorija invalidnosti. S tem je izpolnjen prvi pogoj za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ne glede na to, da je toženec glede na novo tožnikovo vlogo tožnika razvrstil v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 7. 2021 dalje, pa je pri tožniku invalidnost nastala že 16. 2. 2011. Ob nastanku invalidnosti pa je tožnik izpolnjeval pogoj dopolnjene pokojninske dobe, saj mu je bila že tedaj, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta. Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka. Določilo drugega

V sodno izvedenskem mnenju in ustnih izpovedih izvedencev je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljive in objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je pri tožnici izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru že priznane III. kategorije invalidnosti, zaradi česar so potrebne dodatne stvarne razbremenitve pri delu in ne popolna izguba delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo, kot vztraja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je imelo v pisnem sodno izvedenskem mnenju Fakultetne komisije, podanem na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda ter ustni izpovedi specialista medicine dela, ortopeda in psihiatrinje strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo po definiciji iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2.

V spornem primeru ni šlo za pridobitev novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, temveč zgolj za razširitev stvarnih razbremenitev v okviru že priznane pravice do premestitve. Kljub temu, da delodajalec tožnici ni zagotovil drugega dela z dodatnimi razbremenitvami, pa tožnici tožena stranka ne bi smela ustaviti izplačevanja nadomestila za invalidnost.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti zgolj na izvedenskem mnenju. Ravno zaradi dejstva, da sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, je postavilo izvedenski organ, ki je proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Ni sodišče tisto, ki bi tolmačilo medicinske izvide, temveč je to stvar izvedenca, ki ima zato tudi ustrezno znanje. Pritožbene navedbe, da bi torej moralo sodišče večjo težo pokloniti posameznim izvidom, so zato neutemeljene.

Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.

Da bi sledili namenu 126. člena ZPIZ-2, je potrebno zakonska določila razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na citirano sodno prakso, katere namen je zavarovancu ravno v okoliščinah, kjer lahko pride do prikrajšanja zaradi vzroka izven njegove sfere, zagotoviti vsaj enako materialno in socialno varnost v vmesnem obdobju, ko še niso izpolnjeni pogoji za izplačevanje nadomestila, ki ustreza težji obliki invalidnosti. Tako se izogne situacijam, ko zaradi poslabšanja invalidnosti, delovni invalidi pridobijo nove pravice, ki zagotavljajo višjo raven socialne varnosti, vendar še te pravice zaradi objektivnih razlogov, niso realizirane in bi v vmesnem obdobju lahko ostali brez dajatev na podlagi že pridobljenih pravic.

Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi. Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.

Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.