45. člen ZPIZ-2

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.

Zgolj pavšalne navedbe ter nestrinjanje z višino pokojnine nikakor ne morejo biti podlaga, da se dejansko stanje razčiščuje s sodnim izvedencem.

Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje, mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove.

Tožena strankaje pravilno upoštevala tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Severna Makedonija in tudi prišteto pokojninsko dobo. Glede upoštevanja dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da bi bil v primeru upoštevanja navedene dobe tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine, ki pa bi bil za tožnika manj ugoden od invalidske pokojnine, kot je odmerjena z izpodbijano odločbo.

ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.

Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.

Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.

Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.