14. člen ZPIZ-2

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.

Ključna je pravnomočna sodba, na podlagi katere je vzpostavljeno stanje, kot če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. Lastnost zavarovanca je zato na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 treba za nazaj uskladiti s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. S sodbo je bilo namreč odločeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 30. 9. 2019, temveč traja do 11. 6. 2021. Ker delovno razmerje nastane že na podlagi zakona, to pomeni, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. vključena že v času, preden je sklenila delovno razmerje za krajši delovni čas pri delodajalcu Zavod B. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas pri navedenem delodajalcu je bila namreč sklenjena šele 25. 10. 2019, torej nedvomno pozneje kot pa pogodba o zaposlitvi pri delodajalcu A.

Med strankama ni sporno, da je tožnik izredno odpoved posredoval delodajalcu na njegov e-naslov. V tem primeru ne gre za vročitev odpovedi na način, kot je določen v drugem odstavku 88. člena ZDR-1.

Glede na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi nična, to pomeni, kot da sploh ni bila sklenjena. Na podlagi nične pogodbe, ne morejo nastati nobene pravice oziroma obveznosti v smeri, kot se v pritožbi zavzema tožnik.

Dogovor o krajšem odpovednem roku s potekom 31. 12. 2021 res ne vsebuje dogovora o denarnem povračilu namesto odpovednega roka, vendar navedeno za razsojo v tej zadevi ni odločilno. Bistveno je zgolj dejstvo, da je A. A. delovno razmerje z elementi iz 4. člena ZDR-1 pri tožeči stranki dejansko prenehalo z dnem 31. 12. 2021 ter se je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi dne 1. 1. 2022 dejansko vzpostavilo pri delodajalcu B. d. d. Z dnem 31. 12. 2021 je tako odpadla podlaga za ex lege vključenost v zavarovanje iz 14. člena ZPIZ-2 pri tožeči stranki. Od 1. 1. 2022 dalje je pravni temelj za obvezno zavarovanje A. A. iz delovnega razmerja in posledično lastnost zavarovanca obstajal pri delodajalcu B. d. d.

Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.

Zavarovanec s stalnim prebivališčem v Avstriji je v spornem obdobju delo opravljal tako v Sloveniji kot v Avstriji. Ker je v Avstriji opravljal tudi znaten del zaposlitvene dejavnosti (upoštevani so bili osebni prejemki zavarovanca v Avstriji, ki so približno enako visoki kot v Sloveniji), je imenovani nosilec, tj. avstrijski zavod za zdravstveno zavarovanje, odločil, da zavarovanec bistven del svoje dejavnosti opravlja v državi svojega prebivališča, tj. v Avstriji. ZZZS je toženca obvestil, da je odločitev avstrijskega zavoda dokončna. V skladu z načelom enotne uporabe zakonodaje obrazec A1 označuje pravo socialne varnosti (ene) države, ki naj se uporabi za isto osebo v istem časovnem obdobju. Ker zavarovanec ne more biti hkrati zavarovan v dveh državah članicah, v obdobju v katerem je zavarovan v Republiki Avstriji, ne more biti vključen tudi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije.

Dokler potrdilo A1 ni razveljavljeno, zavezuje državo gostiteljico. Tudi nacionalno sodišče v državi gostiteljici, ko uporablja pravo EU, nima možnosti razveljaviti potrdilo A1. Kadar država gostiteljica podvomi v pravilnost podatkov, zapisanih v potrdilu A1, lahko zahteva od države pošiljateljice, da preveri pravilnost podatkov in v primeru ugotovitve drugačnega dejanskega stanja razveljavi potrdilo A1. Pristojni nosilec države pošiljateljice, ki je izdal potrdilo A1, je dolžan ponovno preučiti upravičenost njegove izdaje. Čeprav ZČmIS za prenehanje veljavnosti potrdila A1 izrecno ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri razveljavitvi oziroma odpravi potrdila dolžan postopati po pravilih upravnega postopka. Na uporabo teh pravil napotuje tudi določba 85. člena ZZVZZ.

Po ZPIZ-2 ni možen izvzem iz zavarovanja, kot je to omogočal 19. člen ZPIZ-1, ko so osebe, vključene v zavarovanje v tujini, lahko pri ministru za delo predlagale izvzem iz zavarovanja, če je tako določala mednarodna pogodba. Bistveno v tej zadevi je, da je bil tožnik v spornem obdobju vpisan v Poslovni register Slovenije in da je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Obvezno zavarovanje je vezano izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na poslovanje in obseg dohodkov.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

Že ob jezikovni razlagi je mogoče 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 pravilno uporabiti na način, kot je v njem izrecno določeno. Pravica do starostne pokojnine po ZPIZ-1 je v skladu s 1. odst. 391. člena v zvezi s 431. členom ZPIZ-2, po katerem je ZPIZ-2 začel veljati prvi dan naslednjega meseca po objavi v Uradnem listu RS, torej 1. 1. 2013, zagotovljena le zavarovancem, ki so do uveljavitve ZPIZ-2, torej najpozneje 31. 12. 2012, izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v tožnikovem primeru na dan 31. 12. 2012 zagotovo ni bilo izpolnjeno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim toženi zavod in ga z izjavo, da dejansko stanje ni sporno, potrjuje sam pritožnik.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila. Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.